Uspešna prva modra projekcija
Nad odzivom so bili organizatorji navdušeni, saj se je dvorana kina na projekciji filma Fant v roza hlačah (Il ragazzo dai pantaloni rosa) napolnila skoraj do zadnjega kotička. Film prikazuje resnično zgodbo o Andrei, mladostniku, ki se sooča s težavami odraščanja in se uči, kako biti samosvoj v svetu, ki težko sprejema, da so ljudje med seboj različni ter niso kloni brez duše. Je pa žal to tudi prvi italijanski primer suicida zaradi nasilja in spletnega nasilja (Cyberbullying).
To vse so iztočnice, ki so obiskovalce po ogledu filma spravile dobesedno v jok. Vsi v dvorani niso uspeli skriti svojih čustev in v trenutku, ko se je film zaključil, je nastala grobna tišina, večina prisotnih pa si je brisala solze. Kljub čustvenemu zaključku je sledil pogovor: o filmu ter o medvrstniškem nasilju. Nastala je zanimiva razprava in podaja mnenj ter tudi lastnih izkušenj. V pogovoru, ki ga je vodil Erik Toth iz Art kina Odeon Izola, sta sodelovali direktorica Zavoda Modri december Patricija Lovišček ter direktorica Svetovalnega centra Istre mag. Vesna Starman. Izpostavili sta, da je ključnega pomena sodelovanje tako inštitucij kot družine (staršev). Slovenija žal ni izjema, kjer nasilja med vrstniki ne bi bilo. Nenazadnje smo ravno v zadnjem tednu priča grobemu in nedopustnemu nasilju na Ptuju.
Obiskovalci so po projekciji povedali: “Mene je čisto sesulo, to se mi še ni zgodilo, pa sem videla že kak težek film na temo nasilja in avtizma. Tole danes je šlo preko. Ja, zagotovo bolj, ker imam izkušnjo medvrstniškega nasilja pri svojem otroku. Pa tudi sicer je zgodba zelo do srca segajoča. No kakorkoli. Saj bomo. Hvala, hvala!”
Ker pa se je projekcija zgodila na Svetovni dan zavedanja o avtizmu, je direktorica zavoda Patricija Lovišček izpostavila: “Osebe z avtizmom so velikokrat osamljene. Nimajo številnih prijateljev, da bi se z njimi odpravili na sprehod ali druženje, v odraslih letih morda na pijačo. So na robu. In moje skromno mnenje je to, da dokler v šolah ne bodo VSI učenci obravnavani enako, brez razlik, ne bo dobrih sprememb. Mi starši oziroma odrasli smo tisti, ki smo zgled svojim otrokom. Oni nam sledijo, nas opazujejo. Če mi odrasli z nekom ne bomo spregovorili, ker je `drugačen`, ne bo niti naš otrok. Če bomo mi do vseh enaki, bo tudi otrok.”. Mnenje, ki je v dvorani poželo močan aplavz.
Prisotnim so prebrali tudi del poslanice Društva ASPI in Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije ob tem mednarodnem dnevu. Nič kaj manj ganljiv ni bil niti zaključek. V zavodu so namreč tik pred projekcijo prejeli čustven odziv uporabnika, ki se zaradi osebnih izkušenj ni udeležil projekcije. Vsebina je bila tako močna, da smo se odločili, da jo z dovoljenjem pošiljatelja na anonimni način predstavimo javnosti in obiskovalcem.
Zapisal je:
»Odločil sem se, da ne pridem. Deloma zato, ker imam na isti dan še eno obveznost v Ljubljani. Pa tudi zato, ker sem prebral opis filma in bo zame preveč konfrontiran. Spominja me na kaj sem jaz preživel v šoli. Edini razlog zakaj sem še danes živ, je ta, da sem imel doma živali, da sem lahko po šoli bil v svojem malem svetu. Že branje takega opisa filma me navdaja z zelo močnimi negativnimi čustvi, kombinacijo spomina strahu in tudi globokega sovraštva, ki je še vedno v meni. Mislim, da zaradi avtizma nisem le bil lahka tarča, ampak je avtizem hkrati močno okrepil moja negativna čustva. Seveda je bilo to nekaj desetletij, preden sem izvedel za svoj avtizem.«
Konec dober, vse dobro. Namreč prvi modri filmski večer je imel tudi dobrodelno noto. Ekipa Art kina Odeon se je odločila, da bo celoten izkupiček prodanih vstopnic namenila kot donacijo Zavodu Modri december. S podporo vseh obiskovalcev se je na koncu zbralo 350 EUR. V sproščenem druženju in pogovorih se je zaključil izredno močan dogodek s pomembnim sporočilom: ODPIKAJMO NASILJE!
Avtor: Tilen Pajek
