Avtohtonih istrskih ovac je vsak dan manj. Ivan jih ima 72. Vsako pozna po imenu: »To je Regica, Lara …«
Mladi rejec želi biti eden tistih, ki bo rešil istrsko ovco pred izumrtjem.
»Želel sem se posvetiti živalim, ki sodijo v naš prostor in jim zagotoviti preživetje,« pojasnjuje mladi rejec Ivan Šolić.
Rdeči alarm pa zvoni že leta. Zdaj je, pravijo, zadnji čas, saj se število istrskih ovac iz leta v leto drastično zmanjšuje. Lani jih je bilo 1200, danes pa se je število prepolovilo. Samo 600 ovac v matični čredi ohranja to avtohtono pasmo pri življenju.
»Istrska ovca je, recimo temu, žrtev globalizacije, turizma in vsesplošne situacije. Za mlade ni več privlačno delo, niti ni tako ekonomično, ni več mogoče zaslužiti toliko kot včasih,« ugotavlja Vedran Macan, predsednik Zveze društev rejcev istrske ovce.
Vse manj je tistih, ki bi se želeli ukvarjati z vzrejo istrske ovce. Vsako leto en ali dva pridelovalca opustita. Danes jih je le še sedem.
Društvo skuša pridobiti nove tako, da jim podari določeno število ovac. Po nekaj letih dobiček vrnejo v sistem. Za vsako povečanje črede do 20 novih glav občina plača 150 evrov na ovco.
Za pomoč prosijo tudi državo. »Da so tisti rejci, ki bi jih obdržali, plačani, da se s tem ukvarjajo in da so to dolžni narediti, da imajo neko varnost,« poudarja Macan.
S tem tempom, opozarja, bi lahko zelo hitro in enostavno pripeljalo do tega, da bomo za vedno ostali brez istrske ovce, dela istrske tradicije in identitete.
