»Kdor poganja kolesca spodaj, hitreje se mu vrtijo vrtijo, ona zgoraj.«
Krasna kitica pesmi Franca Pirca. Čudovitega sogovornika, ki mu ni para. Ne v besednem zakladu, ne v vragolijah v zraku. Če bi me vprašali, kdo je gospod Franc, bi vam nemudoma odgovorila, da gre za neverjetnega človeka z dinamičnim življenjem in še bolj razgibano preteklostjo. Za človeka, ki obvlada letnice, a mu leta ne pomenijo veliko. Za človeka, ki ljubi življenje, v katerem se ne boji pasti – ne po travi, ne po asfaltu.
Franc je rojen v Sodražici, 10 km izven Ribnice na Dolenjskem. Po končani gimnaziji v Kočevju se je preselil v Zagreb, kjer je diplomiral na Ekonomski fakulteti in nato prišel na Obalo, kjer se mu je odprla priložnost na nekdanji Splošni plovbi Piran.
S svojim znanjem si je utiral pot na vodstvenih delovnih mestih številnih podjetij, kot so nekdanji Slavnik, Intereuropa, piranska občina itd. , vse do leta 1990, ko sta z ženo Wilmo v Portorožu odprla trgovino Rožmarin, kjer je Franc delal vse do upokojitve.
»Trgovinica je bila čudovita. Prodajali smo aranžmaje iz suhega in umetnega cvetja. Vse je šlo kot za med. Asortiman se je, zaradi povpraševanja ljudi iz vsega sveta, večal in večal. Kmalu sva z ženo ponujala izdelke iz vse Slovenije. Glavni poudarek je bil na posebnih spominkih, kot so npr. stekleni kozarci, v katere smo postavili suhe vrtnice iz Portoroža in posebni aranžmaji na lesenih deskah. Spominki so bili lepi in uporabni.«
Po sedmih pravljičnih letih sta z ženo Wilmo zaprla trgovino in se upokojila. In prav v tem obdobju, ko sta blestela v prodaji svojih izdelkov, si je Franc zamislil najbolj noro idejo, ki bi si jo lahko za tisti čas in za svoja leta. Rolanje!
»Joooj, kako je bilo lepo. Ure, dneve in tedne sem gledal mladino, predvsem ženske, kako hitro in ležerno rolajo mimo trgovine. Nisem se jih mogel nagledati. Tisti rolerji so me tako prevzeli, da sem skozi spraševal ženo, kdaj mi jih bo kupila. Pa ni želela slišati o tem. In kaj sem naredil? Sam sem se odpravil v trgovino. Haha. To je bila cela senzacija. Kako sem bil navdušen. Nič me ni bilo strah. Po trgovini sem hodil sem in tja in gledal naokoli, kaj bi, kaj ne bi, pa sem vprašal prodajalca za pomoč in v hipu sem bil že pri blagajni. Tisto noč sploh nisem mogel spati, ker sem nenehno razmišljal o naslednjem dnevu, kako se bom z njimi odpeljal od doma, saj živim na hribu.«
Franc je prvič stopil na rolerje 14. decembra 1996.
»Zelo sem užival. Rolerji so mi dali svobodo, hitrost, počutil sem se mladega in nepremagljivega. Pa še v trgovini so mi prišli prav, ko sem švigal od ene police do druge.«
Franc je v tistem času s svojo pojavo kradel poglede vseh domačinov in marsikaterega turista. In kot izgleda, je še danes tako.
»Prijatelj naju je z ženo povabil v Ameriko na dopust in takrat sem pomislil, da bi lahko v Ameriki naredil izpit za inštruktorja. Pomagal mi je poiskati podjetje v Washingtonu in marca leta 1999 sem šel na 20-urni tečaj za učitelja kotalkanja (oz. rolanja). Opravil sem tečaj, se vrnil na Obalo in želel znanje dati v prakso. Ampak kje, sem se spraševal. Kje me bodo vzeli. Našel sem Smučarski klub Capris. Že takrat je bil glavni Bojan Šturm, s katerim sem se odlično ujel in pričel sodelovati. Prvi tečaj sva organizirala decembra istega leta. Bojanu sem neizmerno hvaležen. Ogromno mi je pomagal. Takoj sva naletela na veliko zanimanja, predvsem s strani mladih. Pa tudi nekatere šole so zagrabile priložnost in tečaj uvrstile v svoje programe. Spomnim se, da je bil predmet kotalkanje obvezen predmet na Ljudski univerzi za vse ženske, ki so želele postati pomočnice ravnatelja v otroških vrtcih. Vse je bilo tako lepo, sproščeno, zabavno, vsi smo bili zadovoljni in srečni. Že naslednje leto (2000) sem v Slovenijo pripeljal Ameriško organizacijo »ICP – Inline certification program« (Inline Skating). Organizirali smo prvi tečaj za inštruktorje rolanja po njihovi metodi. Brez širokogrudnega pristopa Bojan Šturma, krasnega smučarskega učitelja in odličnega predavatelja na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ne bi mogli organizirati vseh izobraževanj treh generacij inštruktorjev (2000, 2001, 2002) v Kopru. V tistih časih sva skupaj poslala po 200 pisem na leto za tečaje po vsej Sloveniji. Nenehno sva se trudila širiti znanje, dokler nisva zadeve preselila v Ljubljano, kjer so jo prevzeli drugi ljudje oz. učitelji.«
Po teh norih letih je Franc šel na svoje in pričel trenirati zase in za mladino, ki se navdušuje nad tem športom.
»Na začetku nisem kaj dosti mislil na opremo, večkrat sem padel in si tudi kaj polomil. Ko pa sem naredil izpit v Washingtonu, kjer je bila oprema obvezna, se je vse spremenilo in od takrat imam vse na sebi. Komolčnike, kolenčnike, rokavice, čelado in tudi smučarske palice. Z njimi krepim zgornje mišice, pa še varnejše se počutim.«
Pred dobrim desetletjem se je Franc vpisal še v Šolo zdravja, v kateri telovadijo vsak dan med 7.30 in 8.00 in to ob vsakem vremenu. Od leta 2010 pa vse do leta 2020 je Franc vodil skupino na portoroški plaži Meduza.
»Poleg domačinov so na plažo prihajali turisti s celega sveta. Zelo so bili zainteresirani nad metodo ruskega nevrologa in manualnega terapevta, doktorja Nikolaya Grishina. Gre za telovadbo 1000 gibov, ki se je lotimo na prostem ob vsakem vremenu. Vse se je začelo najprej v Celju, nato pa leta 2007 v Piranu. Danes nas je po vsej Sloveniji že okoli 5000 članov, prek 200 skupin, vsi v oranžnih majicah. Noro dobra zadeva.
Poglejte si kakšen njegov prispevek ali pa obiščite stran www.solazdravja.com. Na enostaven način boste izvedeli, kako deluje naše telo in kako izboljšati svoje počutje.«
Gospod Franc Pirc je gospod tisočerih zgodb, ki širi dobro energijo in pozitivne misli. Gospod, ki ne le s svojimi besedami, temveč tudi s svojimi dejanji koristno vpliva na naša življenja. Je gospod, ki verjame v srečen konec, ki se še dandanes vsak dan rola med Lucijo in Piranom, gospod, ki je leta 2019 rolal 349 dni od skupnih 365.
In še ni konec. Franc je napisal tudi nekaj pesmi, ki so nastale pred leti, ko je sodeloval v LIKUS-u (Literarni klub upokojencev Slovenije s sedežem v Mariboru) in so bile objavljene v njihovih letnih zbornikih.
NA KOTALKE
O besedi
Preporod doživele kotaleče so drsalke,
od dedov spoštovanih domiselno poimenovano kotalke, ko s kolesci v vrsti eni postale enovrstne so kotalke;
s ceste pobrano in spakedrano rolerji,
zmotno rolke, strokovnjakarsko vsiljevano rolarke,
le da tuje bi zvenelo, z besedo domačo oplelo
in še eno nepotrebno besedno zmedo spočelo.
O dejanju
Čelada pripeta, vsa ostala varovala nadeta, preverim kolesca, zategnem vezalke
in že se poženem čez planke.
Čez planke lastnega duha,
ki vsakič na novo
neizmerno gibalno svobodo mi da,
misli številne izziva, počutja nova odkriva, se pred nikomer ne skriva,
na beli elipsi sred’ Pirana
radoznalim kotalkarske umetnije razkriva, res mnoge odzive dobiva.
Odrivam se v levo, nagibam se v desno,
poganjam se močno, brzim poskočno,
robim na ostro, vijugam pogosto,
plavam po suhem, z nogama obema ali zgolj na eni, nepotešeni, v smeri naprej, v krogu naokoli
ali v cik-caku nazaj, kakor nanese pač kdaj.
Zasuki so hitri, obrati nabriti,
na kolescih le dveh gre mi na smeh.
So liki spojeni pretočno, adrenalin dviga se močno.
Vselej pa ni tako sladko, saj vedno pač ne more it’ gladko. Ko na kamnita tla telo kot blisk zaorje, le varovala
te ščitijo najbolje. Ta, pa zgolj preudarna glava zagotavlja!
Vabilo
Enovrstne kotalke so mnogih in mene resnične osvajalke. Poskusi, morda postale bodo tudi tebe izzivalke,
saj kdor poganja kolesca spodaj, hitreje se mu vrtijo, ona, zgoraj!
