Morje je mirno, kot olje, zrcalo. Ne samo v piranskem pristanišču. Tiho in počasi drsiva z majhno pasaro v noč. Na obali je zvečer živahno, kot se za mlado poletje spodobi. Piranske luči odsevajo v tisočerih kresnicah na gladini. Z Dušanom Kmetcem, piranskim ribičem, ki že kakšna tri desetletja obdeluje to njivo, sva se več let dogovarjala, da mi bo razkril ribiški svet z nekoliko nenavadne, skrivnostne strani. Mreže, trnke in pasti pustiva na kopnem. Oborožila sva se (dvojina je seveda pesniško pogojna) s plinsko jeklenko, žarometom na plin, ki mu ribiči pravijo feral, in dvema »sulicama«. Kot indijanca na morju, divjaka na Pacifiku ali kjer koli ob afriški obali. Skoraj tako, kot bi to počeli pred tisoč in več tisoč leti.
Bodo čez pičlih tisoč let še znali?
Iz pristanišča sva odplula nekaj po deseti zvečer. Ribolov s feralom in fošino je bil v starih časih stvar dveh. Eden je veslal, drugi je stal ob luči z dolgo sulico v roki. V zadnjih letih se je Dušan Kmetec moderniziral. Ima dovolj tih motor, da ne preplaši preveč rib, in ga krmari preprosto – z vrvjo, ki jo ima pripeto ob bok. Tako lahko stoji na kljunu svoje pasare (ki jo je predelal iz reševalnega čolna) in s premikanjem bokov od daleč krmari. Ob slovenskem morju živi morda deset takih ribičev, ki bi znali s čolna kaj uloviti s tako sulico in ostjo. Le kakih pet pa je res takih, ki ulovijo toliko, da lahko s tem preživijo mesec. »Težko rečem, da gre za čisto komercialno dejavnost, zagotovo pa je dopolnilna. To pomeni, da se ribolova z ostjo lotim tedaj, ko je v morju sicer zelo malo sreče z mrežami in drugimi oblikami ribolova. Stari domačini so natanko vedeli. Skoraj vsak mesec je treba nekoliko spremeniti način ribolova. Od januarja do marca lovi s kogolom. To je nekoliko večja ribiška past iz mreže v obliki nekakšnega lijaka, v katero zaidejo predvsem angodele in agoni (drobne ribe), ki pozimi edine prinašajo nekaj zaslužka v sicer praznem morju. Včasih zaidejo v kogole tudi sipe in ugorji. Jeseni lovim z mrežami in tedaj je ulova dovolj,« pravi Dušan.
Zgodaj spomladi se k obali približajo čapi (jate) kalamarov. In to je glavnina njegovega najpogostejšega spomladanskega plena. »Večkrat ulovim za kašeto ali dve kalamarov. Še posebno februarja in marca je med njimi kar precej takih, ki so težji od kilograma. Seveda se količine z leti manjšajo. Spominjam se pred kakimi 30 leti, ko sem začel loviti s sulico z Mariom Del Giustom. Na enem prvih ulovov sva imela v čolnu skoraj 60 kilogramov velikih lignjev, to je bilo tedaj približno toliko zaslužka, kot je znašala njegova penzija. Izredno sva se razumela. Na čolnu sva se sporazumevala z motami (gibi), ker ni časa za besedičenje,« se Maria rad spominja Dušan in poudarja, da se je neizmerno veliko naučil od starih piranskih ribičev. Brez njihovih nasvetov bi bil njegov uspeh bistveno manjši. »Danes pridejo ljudje, ki mislijo, da je dovolj, če imajo čoln in mreže, morja pa ne poznajo dovolj. Ali pa se jim ne da zmeraj na morje. Kako naj taki preživijo od ribištva?!«
Najin čoln ne pluje vzporedno z obalo, ampak voziva cikcak. Dušan ne lovi samo v nizkem morju. Nemalokrat se poda tudi na globoko, kakih 400 metrov od obale, saj ribe in kalamari plavajo tik pod gladino, torej dosegljivo njegovi sulici. Potisne mi fošino v roke in pravi, naj poskusim še sam. Tedaj šele vidim, da sem »levičar«, da imam dve levi roki in da bi prej v morje padel in naredil luknjo v njem, kot kar koli napičil. Šele s kopjem (domačini so sulici rekli lanča) v roki spoznam, da je to zelo zapletena naprava. Vilice morajo biti v morju, če hočeš imeti pri ribi vsaj nekaj možnosti. Toda držati sulico pod vodo, medtem ko pasara pluje, ni ravno lahko, ker je treba kljubovati uporu v vodi. Ko za orodje poprime Dušan, se zdi vse samo po sebi razumljivo. Mimo priplava riba in vrže kopje za njo. Nisem vedel, da je tudi to možno. Fošina se ne potopi, temveč gleda iz morja slab meter palice. Tako je v vsakem primeru, če je riba na vilici ali če je ni.
Težko mi z besedami opiše vsako podrobnost svoje veščine. Ribič mora vnaprej vedeti, kako bo reagirala riba in kakšen bo njen naslednji gib, kakšen je lom svetlobe, ki premika dejanski položaj ribe … »V trenutku, ko ribo ugledam, imam desetinko sekunde ali dve časa, da zabodem ali vržem. To je trenutek, ko riba za delček sekunde obstane, otrpne. To je trenutek, ko obstajava samo morje in jaz – lovec na preži. Če ga zamudiš, si zamudil vse,« pravi piranski ribič, ki trdi, da je v povprečju vsak njegov drugi met uspešen. Poleg lignjev največkrat nabode brancine, ugorje, sipe, kakšnega škarpoča ali rakovico (grancipora). To je res prvinski način lova, najbolj selektiven in v skladu z naravo, da o tradiciji ne govorimo. Tu sta lovec in plen še najbolj izenačena, lov še najbližje naravi. Če bi človek lovil samo s sulicami, ne bi nikoli iztrebil nobene vrste.
Dušan ne pozna zgolj vsakega kamna na dnu piranskega morja. Pove vam, kdaj pride družba brancinov pred piransko Punto, kdaj veliki ugorji prilezejo na plan v povsem plitvo morje, kje je mogoče najti šarge, za katere mnogi mislijo, da jih v našem morju sploh ni … Dobro ve, kdaj je čas, kdaj morje pada, ob katerem krajcu meseca, kako je s tokovi, z vetri … Po barvi lignjev ve, ali se bo nemara spremenilo vreme. Za vsako priliko na morju se je treba drugače pripraviti. V pristanišče se nekaj po polnoči vračava s pičlim ulovom: dobila sva dobrega škarpoča, sipo in rakovico, dovolj za slasten brodet. Toda pri Dušanu ni pomembno, koliko je nalovil prejšnjo noč, pomembneje je, da zna. Zato se niti približno ne pritožuje nad socialnim položajem ribičev. Bolj ga moti neznanje tistih, ki skrbijo za ribiško zakonodajo. »Če bi poznali morje, se ne bi držali kot pijanec plota, da bi tudi malim priobalnim ribičem radi, denimo, zniževali ‘ribiški napor’, jakost motorjev. Količina rib, ki jo ulovijo mrežarji, ni odvisna od jakosti motorja, je pa pomembna za zagotavljanje njegove varnosti in kakovosti ulova, da se hitreje vrne z morja, če je neurje, in da hitreje pripelje svežo ribo. Nič več ne bi ulovil s sulico, če bi hitreje divjal po morju. Zelo pa razmišljam o električnem motorju – zaradi ekologije in hrupa. To bi nam prišlo zelo prav,« ve ribič, sicer Štajerec po rodu, ki je v prostem času tudi slikar. Marinist. Ni treba dvakrat ugibati, kateri motivi mu gredo najlažje na platna.
Knjiga, ki po svoje pripoveduje o morju in Istri
Izdala jo je MBM Media, založništvo ob pomoči: Slovenskih železnic, Luke Koper, Telekoma Slovenije, Krke, Petrola, Občine Piran in Občine Ankaran – Predstavitve bodo septembra
