Morje v genih
Čeprav ribiči niso preveč zgovorni, je Sandi Radolovič kot 105. gost nedavne prireditve Zanimivi Izolani v Mestni knjižnici Izola prijetno presenetil. Iskriv in zelo duhovit sogovornik je večkrat nasmejal polno dvorano obiskovalcev: »Morda so tu zato, da vidijo, kaj boš uspela izvleči iz mene,« je duhovito pripomnil. O čustvih težko govori, tudi o ljubezni do mesta, kjer se je rodil, odraščal in kjer se bo postaral. A je Izola zelo, zelo njegova in pogrešal bi jo, če bi ga usoda odnesla drugam, pa ga na srečo ni. O morju, ki ni več to, kar je bilo, pove: »Lahko govorim le osebno, kaj se je zgodilo nam. Še v časih Jugoslavije smo začeli ribe loviti kot družina in leta 1988 smo vzeli barko v najem od Delamarisa. Takrat smo poleti v glavnem lovili v Kvarnerju, okrog Suska, v Medulinu, Poreču. Ladja je bila tam privezana, lovili smo ves teden in se ob koncih tedna z avtom vračali domov v Izolo. Po osamosvojitvi seveda tam nismo več smeli ribariti, naše življenje se je spremenilo. Danes ne bi več delal tako, zame osebno je bila to dobra prelomnica. Ker pa se v poletnih časih v Tržaškem zalivu slabo lovi, poleti vozimo turiste, pozimi pa ribarimo.«
Sandi je odraščal z morjem in na morju, že njegov nono je bil ribič. »Oče nas ni imel rad pod nogami, ko je delal. Seveda pa je pri ribištvu pomembno tudi zanimanje otroka za to dejavnost. Nisem rad trnkaril, moj starejši brat Robert pa ja. Na ribolov sem hodili z nonotom, kot otrok nikoli nisem bil z očetom na lovu. Zanimivo je bilo videti ulovljene ribe na kupu, na barki mi je bilo všeč prav vse, podpalubje se mi je zdelo skrivnostno in velikansko, kot otrok sem skakal s postelje na posteljo, zdaj pa se mi zdi utesnjujoče.« Sandi je sicer zaključil Srednjo kovinarsko šolo Pietro Coppo v Izoli in delal kot vzdrževalec v Delamarisu, kjer je bil njegov oče zaposlen kot vodja flote, za njihovo družino pa je bil prelomen trenutek, ko je Delamaris začel dajati ladje v najem. Oče je vse tri brate močno spodbujal, jim veliko pomagal in še danes dela z njimi in tako je padla tudi pomembna družinska odločitev. Znamenito Zlatoperko, pravi simbol Izole, so imeli najprej deset let v najemu, potem pa so zaslužili dovolj, da so jo lahko kupili. V tistih letih so od 7do 8 mesecev na leto ribarili v Kvarnerju vse do Dugega otoka: »Tudi živeli smo na ladji od ponedeljka do petka, za konec tedna pa prihajali domov. Ves teden smo bili na morju, na barki. Dva dni smo lovili, ribo nato pripeljali na obalo in šli nazaj na morje. Ker je bila naša barka največja, smo se pri nas družili z drugimi ribiči, tudi jedli smo na naši barki. To je bilo večinoma na otoku Susku. Teh stikov z ribiči nimam več, večinoma so bili starejši možje, se pa tu in tam slišim z mlajšo generacijo iz Savudrije in bližnjih krajev.«
Pogumne odločitve
Odločitev za nakup nove ladje ni bila enostavna, a je bila naravna. Sandi pove, da sta bili v njegovem življenju dve obdobji, ko je čutil, da se je postaral: »Prvo težko obdobje je bilo ob evropskem razpisu za nabavo novega plovila Splendid, ko smo sicer dobili veliko evropskih sredstev, saj je barka vredna šeststo tisoč evrov. Ko se prijaviš na razpis, moraš seveda prikazati, da si sposoben takšen projekt izpeljati, veliko je bilo neprespanih noči. Vsa družina se je povezala, vsak je dal svoj delež, tudi banka nam je pomagala. Drugo težko obdobje pa je nastopilo pri prenovi Zlatoperke, ki je zrela gospa letnik 1955 in je lesena barka. Ko začneš z obnovo lesene barke, še veš ne, kaj te čaka, dokler je ne odpreš. Takrat smo videli, da ni bila v dobrem stanju. Kar dolgo je trajalo, da smo jo obnovili, strokovno je bilo to težko in zamudno delo, tudi finančno je bil to velik zalogaj, prenova je potekala v ladjedelnici v Izoli.« Ljubosumja ob poslovnih uspehih, nakupu nove barke in prenovi že prej njihove Zlatoperke sicer ni bilo čutiti neposredno, a kakšen vzdih kot: »lahko njim«, se je tu in tam le slišal, čeprav bi se na razpis za evropska sredstva lahko prijavil kdorkoli. A Radolovičevi imajo na srečo očeta, ki je spodbujal in pomagal pri delu, pa tudi izjemne družinske povezanosti in njihovih žena, ki držijo vsaj tri družinske vogale. Zlatoperka je pred štirimi leti postala uradna ladja linijskih prevozov med Izolo, Koprom, Piranom in Ankaranom.
Linijski prevozi
Odzvali so se na razpis Regionalnega razvojnega centra Koper (RRC), na katerega sta se prijavila dva prevoznika in sprva niso bili izbrani. A je kovid vse postavil na glavo, saj izbrani prevoznik zaradi takrat nujne in predpisane razdalje med potniki ni mogel zadostiti razpisnim pravilom. Linijski prevoz poteka sezonsko, vsak dan, razen ob ponedeljkih, potnikov je veliko: »Prvo leto smo vozili le ob koncih tedna in vožnja je bila za potnike brezplačna. To je bilo za nas zelo naporno, ker je bilo zanimanje ljudi velikansko, barka pa lahko sprejme le 68 potnikov. Tisti, ki so ostali na obali, so se potem jezili na nas. Potem smo se z RRC Koper dogovorili, da bo cena minimalna – odvisno od relacije od 1 do 3 evre in barka je vozila enkrat dopoldne in enkrat popoldne. Bilo je nekoliko bolje, a še vedno neznanska gneča in nejevolja na obali. Letos pa, ko je bilo na razpisu predvidenih manj sredstev, smo vozovnico podražili. Kljub temu je veliko zanimanja. A takšni prevozi so nujni. Kako bi sicer vsaka družina vsaj malo doživela morje? Med potniki so v glavnem domači turisti, letos je bilo tudi nekaj tujcev.« S kombinacijo ribištva pozimi, poleti pa linijskih prevozov in izletov za zaključene skupine se da dobro živeti, je pa to seveda zelo poseben način življenja, brez pravega urnika: »Gostje, ki hodijo z nami na piknike in panoramske vožnje, radi rečejo, da imamo lepo življenje in čudovito delo, a saj veste, če nisi navajen na morje, ne bi zmogel ribištva in prevoza potnikov, ni lahko delati z ljudmi. Poleti me doma skorajda ni, zato je takrat, ko je slabo vreme, za mojo družini praznik.«
Podobe morja in ribištva
Morje ima številne obraze in enega manj prijaznih je pokazalo nedavno, ko se je ob tramontani barka na linijskem prevozu nenadoma ustavila: »Barka linijskega prevoza se je iz Kopra vračala v Izolo, na pol poti se je začelo neurje, tramontana, motor je nenadoma ugasnil. Kapetan je bil sin starejšega brata. Z avtom sem se ravno vračal iz Kopra, ko me je poklical in povedal, da so tik pred Izolo in se je motor ustavil. Naročil sem, naj vržejo obe sidri v morje, bili so preblizu obali, zato je bilo zelo nevarno. Z napihljivim čolnom me je prijatelj odpeljal do barke. Pregledal sem sicer nov motor. Elektronika je zatajila, saj se je segrel, ker je bilo premalo pretoka morske vode, da bi ga ohladila. Na pomoč sem poklical kolega ribiča, kapitanijo in morsko policijo. Prišel je ribič z barko Jež in policija z gumenjakom, vse dogajanje je bilo precej filmsko, saj sem v neurju dvakrat skočil v morje, da sem prenesel vrv, s katero bi nas lahko odvlekli do obale. Med vsem tem dogajanjem pa se je motor končno ohladil, se mirno spet prižgal in smo lahko odpluli proti obali.« Sandi ima doma svojo Janjo, ki je biologinja in zato pove, da je z biološkega vidika naše morje sicer bogato, z ribiškega pa je v morju vedno manj vsega, a je to tudi svetovni problem. Od Debelega rtiča do Pirana in meje s Hrvaško potekajo meje njihovega ribolova. Mlajši brat Andrea pa nadaljuje očetovo tradicijo in vozi s Splendidom na morje otroke iz Zdravilišča Debeli Rtič, ki jih je oče nekoč vozil z barko Miki.
Kakšne Izole se spominja, kakšno si želi, kako Izola gleda na svoje ribiče? »Izola se zelo spreminja. Če pogledam fotografije Izole nekoč, našega akvatorija, mi gre kar na jok, vse gre na slabše, podoba Izole sega vedno bolj v morje, morje krčimo, onesnažujemo, žal se vse to ne dogaja le tu, pač pa tudi po svetu in bojim se, da ni poti nazaj. Občina in država ribištvo izkoriščata za druge namene – za reklamo, za pridobivanje sredstev, ki pa potem ne pridejo do nas, ribičev. Občina omenja ribištvo takrat, ko kaj potrebuje, ko pa pomoč potrebujemo mi, je ni.«
