Santorini: turisti s prekomerno težo ne smejo več jahati oslov

Po novi ureditvi skupna teža jezdeca in opreme ne sme presegati 100 kilogramov, hkrati pa teža jezdeca ne sme biti več kot 20 odstotkov telesne teže osla.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Podoba Santorinija je za mnoge neločljivo povezana z belimi hišami, modrim morjem in počasnim jezdenjem osla po starodavnih kamnitih stopnicah. A za to razgledniško idilo se že dolgo skriva manj prijetna resničnost – fizični napor in poškodbe delovnih živali, ki so pod težo turistov vsakodnevno premagovale strme poti otoka.

Po letih opozoril organizacij za zaščito živali in veterinarske stroke so grške oblasti zdaj sprejele pomemben ukrep. Na Santoriniju so uvedle strožja pravila, ki omejujejo uporabo oslov za prevoz turistov, s čimer želijo preprečiti trpljenje živali in zagotoviti njihovo varnost.

Strokovnjaki so več let opozarjali, da so osli pri visokih temperaturah in na strmih klancih izpostavljeni pretiranim obremenitvam, kar lahko povzroči poškodbe hrbtenice, sklepov in trajne zdravstvene težave. Nova pravila zato jasno določajo meje, ki jih pri uporabi živali ni dovoljeno preseči.

Po novi ureditvi skupna teža jezdeca in opreme ne sme presegati 100 kilogramov, hkrati pa teža jezdeca ne sme presegati ene petine teže osla. Vsako preseganje teh omejitev je uradno opredeljeno kot nevarno in prepovedano.

santorini jahanje oslov

Ko je sprememba odmevala v mednarodnih medijih, so jo številni poenostavili kot prepoved za turiste s prekomerno telesno težo. A bistvo ukrepa ni usmerjeno v ljudi, temveč v telesne zmožnosti živali in odgovorno ravnanje z njimi.

Turizem na Santoriniju zaradi tega ni zastal. Otok še naprej vsako leto obiščejo milijoni obiskovalcev, pri čemer so že dlje časa na voljo alternative, kot je žičnica med pristaniščem in mestom nad njim.

Spremenil se je predvsem pogled na dolgoletno prakso. Dejavnost, ki je bila nekoč razumljena kot neškodljiva tradicija, je zdaj postavljena v kontekst etične odgovornosti. Gre za tiho, a pomembno spremembo, ki spodbuja razmislek o tem, kaj smo pripravljeni sprejeti kot del turistične izkušnje – in kakšno ceno zanjo plačujejo drugi.