Lansko leto je minilo 40 let od ustanovitve Plavog orkestra. Zakaj to ime?
40 let? Pa to je strašno. Dejstvo, da smo skupina iz preteklega stoletja in da smo prvi album izdali na vinilu, me niti malo ne navdušuje. Sicer pa spoštujem, včasih pa ne razumem, da javne osebe, tako kot mi, slavijo obletnice, 30, 40 let obstoja, zlata ura direktorja podjetja za 70 let dela in obstoja …(smeh)
Na začetku smo se imenovali ˝Ševin orkestar˝, ker pa je v Sarajevu obstajala skupina “Ševa” (kasneje “Bombaj Štampa”), smo se odločili spremeniti ime. Želel sem si, da naše ime nosi pridih nostalgije in slavi vzvišeno poetiko poletja. Tako beseda “Orkester” spominjala na tiste stare orkestre, kot so Lionel Hampton Orchestra ali Benny Goodman in njegov orkester, beseda “Blue” pa je pomenila stanje melanholije, Mediteran, delavsko uniformo, intrigo …
Vaš prvi koncert v Sloveniji je bil na Novem rocku v Križankah leta 1985. Se ga spomnite?
O, ja. Tega se nikoli ne pozabi. Nastopali smo za bendom Vincija Anžlovarja, Markus 5, najavil pa nas je mladi Jonas. Stopili smo na oder Križank in 300 punkerjev je začelo vpiti “Raus! Raus!”. Tako se je skozi polovico našega nastopa vlekel boj naših oboževalcev in punkerjev, med katerimi so bili današnji znani marketinški direktorji, pa režiser Andrej Košak … A vsi ti ljudje so z leti postali naši prijatelji.
O vašem nastopu so se kresala mnenja. Tisti, ki so vas že videli in slišali, so menili, da je tak fenomen treba videti na Novem rocku, tisti, bolj ortodoksni, pa so trdili, da ne igrate rocka in da ni razloga, da sodelujete. Kakšno glasbo ste pravzaprav igrali?
Igor Vidmar nas je pripeljal na Novi rock. To je bila pogumna odločitev, saj se je Novi rock do takrat uveljavil kot osrednja rockerska in subkulturna manifestacija v Sloveniji.Tam so nastopili sami alternativci kot Niet, Otroci Socializma, Via Ofenziva, Vidmar pa je pripeljal nas, nekakšne “jugoslovanske Beatle,” ki so prepevali Goodbye teens.
Čeprav smo bili pop punk bend, so na dan koncerta na Radiu Študent kot uspešnico dneva vrteli našo “kemp” skladbo “Šta će nama šoferima kuća”, klasični “narodnjak”, folk ljudsko pesem … (smeh).
Po tistem smo nastopali decembra v Hali Tivoli in jo napolnili. Spomnim se, da se je hokejska tekma igrala do 18. ure, mi pa bi morali nastopiti ob 20.uri, zato so morali led prekriti z velikimi preprogami. Naši gostje so zaradi zdrsa množično padali v backstageu. Tudi mi, a na srečo je vse minilo v smehu, nihče ni bil poškodovan.
Na vaših nastopih so poslušalci, predvsem pa poslušalke, padali v trans, jokali, histerija je bila popolna. Kdaj se je to spremenilo?
To se je zgodilo na prvi in drugi plošči 1985-86. Kasneje so nas začeli jemati bolj resno in prihajati na koncerte zaradi pesmi in vzdušja, sicer ne bi preživeli tako dolgo.
V štiridesetih letih se je vaš način in slog igranja spreminjal. Kakšno glasbo igrate danes?
Vedno smo imeli eklektičen izraz, še vedno pa mislim, da smo, ne glede na formo, bili in ostali pop bend. Kot pravi Warhol: “Everything is beautiful. Pop is everything.”
Gledate z nostalgijo po časih in krajih, kjer ste preživljali mladost?
Vsak od njih ima poseben prostor v mojem srcu – rad imam poetsko melanholijo Ljubljane, eklekticizem Sarajeva, temperament Hvara, čustvenost Beograda, glasbo Skopja …
Izgubil sem občutek nostalgije, poskušam uživati v sedanjem trenutku.
Kdo je danes vaša publika?
Na naše koncerte prihaja več generacij.
Zanimivo je tudi, da se na vsaki turneji pojavi povsem novo občinstvo, ki je za Plavi orkestar slišalo od starejših bratov in sester, a nas nikoli ni videlo v živo. Zdi se mi, da sploh ne vedo, kako izgledamo. Ni samo enkrat šla mimo mene skupina srednješolcev in pela “Sava tiho teče” ali “Bolje je biti pijan nego star”, ne da bi me sploh prepoznali. Nova generacija drži mobitele v zraku namesto vžigalnikov, zato na koncertih ne govorim več “Dajte roke gor!” saj ima občinstvo danes, figurativno rečeno, le eno roko, v drugi je pametni telefon.
Kaj se je s skupino dogajalo 40 let?
Lepo je bilo. Veliko smo preživeli. Bilo je kot v sanjah. Kot da bi se vse dogajalo nekomu drugemu. Spominjam se le trenutkov, obrisov preteklosti …
Zame je Orkestar vedno bil in ostal skupina starih prijateljev kot pri kartanju, briškuli, bend, kjer so vrata vedno odprta, nekdo odide, nekdo pride, a vedno ostanemo skupaj, vedno smo klapa.
Če na Plavi orkestar gledamo kot na fenomen, potem je ta skupina verjetno zadnji dinozaver v regiji. V času, ko se na žalost vse nekako podira, razpada, v času velikih kriz, pandemij, polarizacije, nesporazumov med ljudmi – sem opazil, da Orkester v ljudeh vzbuja neko iracionalno stabilnost, tipa: “Vidiš, ostali so skupaj, ostali so prijatelji. V času, ko svet, ki smo ga poznali, počasi izginja – nekaj vendar ostaja.Vse je to pojasnjeno v filmu “Orkester” Pjera Žalice.
Na žurih se še vedno posluša Suada, Bolje biti pijan nego star, vaša zgodnja komada. Jih igrate tudi na koncertih?
Seveda. Sicer nam publika ne bi pustila oditi z odra. Poleg omenjenih dveh imajo ljudje radi tudi I “Od rodjendana do rodjendana”, “Ako su to samo bile laži”, “Sava tiho teče”, “Odlazim”…
Kako se počuti odrasla oseba, ko poje Bolje biti pijan nego star?
S to pesmijo je povezan še en absurd. Pred nekaj leti me je fen Plavega orkestra v komentarju na YouTubu opozoril na dejstvo, da v pesmi »Bolje biti pijan nego star« v prvi kitici pojem »Žal mi je, da smo bili samo dobri prijatelji”, medtem ko v refrenu pojem “vino ne ve, da sva bila nekoč srečen par”. To pesem sem pel 30 let in nikoli nisem opazil, ljudem pa je bilo vseeno. (smeh).
Sicer pa me vedno znova preseneča, da so pesmi, ki sem jih napisal kot najstnik, še vedno aktualne na radiu, na koncertih … Verjetno se tudi Mick Jagger počuti malo čudno, ko zapoje “I Can’t get no satisfaction” in druge zgodnje stvari.
Kaj je za vas starost?
V zadnjih nekaj letih so odšli mnogi, ki so bili stebri mojega odraščanja, moje poetike, sveta senzibilnosti. Salinger, Vlada Divljan, Prince, David Bowie, George Martin, Arsen Dedić, Oliver Dragojević, Ennio Morricone … številni bližnji prijatelji, sorodniki, sodelavci, dragi ljudje, …
Med drugim tudi moj ljubljeni oče Dobrota. Med pandemijo sva mesece v stanovanju v Sarajevu sedela na balkonu in pila pivo. Vsak po en kozarec. Nekoč me je vprašal:
“Sine, zakaj me imaš tako rad?” Zasmejal se je. Objel me je.
To je bil zame najtežji trenutek. Nekaj mesecev kasneje nas je zapustil. Star je bil 90 let. Vedno bom pogrešal njegovo plemenitost, modre besede in veder duh, ki ga je ohranil do zadnjega dne, kot bi se z njihovimi odhodi zapirale zadnje strani moje mladosti.
Zame je starost, ko se začneš zavedati, da je vendarle vse minljivo, ko vse postane tako običajno, tako relativno …
Ko se je začela vojna, ste prišli v Ljubljano. Vaju z Djurotom se spomnim z nekega žura, kjer sta pripovedovala o izkušnjah s Slovenci, ko pridete na obisk. Ker imata veliko časa, sta dolgo na obisku. Gostitelji začnejo govoriti, da imajo naporen naslednji dan, da je bil prijeten obisk in tako naprej, da bi vas spodbudili k odhodu. Vidva pa nikamor, dokler se ne preoblečejo v pižamo in vama dajo ključ stanovanja rekoč, da zaklenete preden gresta. Anekdota je sicer izzvala salve smeha in si jo še vedno pripovedujemo, je pa kazala tudi na različnost kultur. Kako ste se počutili v Sloveniji?
V Ljubljano sem prišel z eno torbo, v kateri je bil pulover, potni list, Salingerjeva knjiga “Dvignite strešno gredo visoko, tesarji”, pribor za britje. Kmalu sem spoznal, da imamo vsi v tej regiji drug o drugem napačne predstave in da verjamemo v stereotipe. Slovence sem odkril kot čudovite, empatične in miroljubne ljudi. Hvaležen sem tamkajšnji umetniški sceni in tudi vsem drugim dragim ljudem, ki sem jih v Sloveniji spoznal v tistem tragičnem vojnem času, da mi nikoli niso dovolili, da bi se počutil kot “drugorazredni meščan” ali tujec.
Nekaj časa sem živel tudi v Piranu. Srce mi hitreje bije, ko pomislim, da bomo igrali na Tartinijevem trgu, enem najlepših trgov v Evropi.
Kje živite danes?
Zadnja štiri leta izolirano. Malo na vasi, malo v mestu. Zadnje čase živim med Ljubljano, Dunajem in Hvarom.
In kaj počnete?
Ena redkih koristnih stvari, ki sem jih naredil v času pandemije je, da sem se naučil kuhati, da sem postal planinec in sem dokončal 12 pesmi za novi album Plavega orkestra.
Veselimo se koncertov, vrnitve na odre junija. Želeli smo si, da bi našo prvo vajo po petih letih na Hvaru izvedli brez pompa, tiho, v majhnem Domu kulture, na katerega nas vežejo lepi spomini in kjer smo pravzaprav začeli svojo “vrnitev v prihodnost”. Naredili smo zadnjo javno vajo za domačine Hvara. Zbrale so se vse generacije. Legendarni hvarski ribič Gira nas je opazoval celo z okna. Bilo je čudovito.
In ja … po 30 letih sem srečal enega svojih najboljših prijateljev, Mladena Pavičića Pava, prvega kitarista Plavega orkestra. Dogovorila sva se, da se dobiva na Dunaju. Bil sem nervozen, a ko sva se srečala, sva le nadaljevala tam, kjer sva že davno končala. Pokazal sem mu nove pesmi. O nekaterih mi je rekel, da se mu zdijo najboljše, kar sem jih kdaj napisal. Življenje gre naprej, kolo sreče se vrti …
