Tvegam oceno, da sem naivna in neumna, ampak zame so stroji zato, da pomagajo – prati perilo, pomivati posodo … in me ni zanimalo, kako delajo. Isto je veljalo tudi za računalnik, uporabljam ga kot pisalni stroj in brskalnik. Ne znam razložiti, kako dela računalnik. Zato pa vedno znova sprašujem ljudi: kako? Tudi vas?!
Ne znam prav dobro razlagati, kar mi je povedala tudi žena, ko sem jo poskušal inštruirati na faksu, podobno pravijo otroci. A sem kljub temu šel učit na faks, ker imam rad izzive in se preizkušam. Študentje so me dobro ocenili, meni pa se je zdelo, da mi ne gre dobro, in nisem dolgo vztrajal, ker enostavno nisem užival.
Računalnik je v resnici kot izjemno discipliniran učenec: naredi točno to, kar mu naročimo – niti manj niti več. Delo programerja pa je podobno pisanju zelo podrobnih receptov. Ti recepti oziroma algoritmi so v bistvu sestavljeni iz preprostih navodil. Recimo: »Če je uporabnik pritisnil ta gumb, naredi to« ali »Dokler uporabnik piše, shranjuj te črke.«
Ko vi na zaslonu vidite sliko, se v ozadju vrti na tisoče takšnih majhnih navodil. Program računalniku »šepeta«: »Če nekdo z miško prime to fotografijo in jo prestavi sem, jo shrani v ta predal, malce poudari barve, da bo lepša, in jo varno pospravi na disk za kasneje.« Programiranje torej ni nobena magija, ampak učenje računalnika, kako naj pomaga človeku pri vsakdanjih opravilih.
Podjetje, v katerem ste zaposleni, se imenuje Smart Blood Analytics. Na podlagi vašega programa lahko računalnik, potem ko je prebral krvne teste, izpiše možne diagnoze bolezni. To me je spomnilo na velik škandal pred leti, ko je podjetje Elizabeth Holmes, Theranos, obljubljalo, da lahko iz kapljice krvi postavi diagnozo človekovega zdravstvenega stanja. In v to prepričalo številne investitorje.
Naš program je bistveno drugačen. Holmesova je trdila, da lahko iz ene kapljice krvi določijo veliko krvnih parametrov, kar je v resnici nemogoče, saj za to potrebuješ bistveno več krvi. Mi ne razvijamo nobenih naprav za jemanje krvi. Uporabljamo rezultate krvnih preiskav, ki so jih zdravniki že opravili. Ko je bolnik v bolnišnici, mu zdravniki odvzamejo kri, opravijo preiskave in rezultate pošljejo v naš sistem. Naša aplikacija nato pokaže, katere bolezni bi glede na krvno sliko lahko prišle v poštev. Za zdravnike imamo spletno aplikacijo, za bolnišnice pa programski vmesnik, ki se poveže z njihovim informacijskim sistemom. Tako lahko zdravnik na svojem ekranu takoj vidi poročilo z možnimi diagnozami. Poskušamo narediti program, ki je za zdravnike čim bolj preprost za uporabo. V sistem se pošljejo rezultati krvnih parametrov, mi pa vrnemo diferencialno diagnostiko – torej seznam bolezni, ki bi lahko razložile takšno krvno sliko. Dodamo tudi možne simptome, ki lahko zdravniku pomagajo pri odločitvi. V programu je trenutno več kot 500 bolezni.
Vi torej napišete, katere so možne diagnoze, zdravnik pa se odloči, katera je najbolj verjetna, naroči še dodatne preglede, teste …
Zagotovo ste kdaj gledali serijo Dr. House. Zdravniki so se zbrali v sobi in vsak je imel idejo diagnoze, ki so jih potem izločali, ker ni bilo določenega simptoma, in na koncu ugotovili, katera diagnoza je prava. Zdravnik je tisti, ki mora pretehtati, katera od desetih diagnoz, ki jih je dobil, je najbolj verjetna. Odločitev je njegova, od nas dobi samo ideje.
Pomeni, da morajo tudi programerji vedeti veliko o zdravju, zdravstvenih problemih, poznati termine, vedeti, kaj pomenijo …
Ekipe, ki razvijajo takšne programe, so interdisciplinarne. Na razvojnih srečanjih sodelujejo strokovnjaki s področij laboratorijske biomedicine, računalništva, kemije in medicine. Skupaj razpravljamo o razvojnih projektih, saj za tak sistem potrebujemo znanje z vseh teh področij. Mi razvijamo algoritme in delamo z velikimi količinami podatkov – imamo podatke približno 200.000 pacientov iz zadnjih 15 let. Za nas je to predvsem statistika, ki jo je treba smiselno analizirati. Veliko je tudi bolezni, za katere sploh ne vemo, kaj pomenijo. Uporabljamo ICD, mednarodno klasifikacijo bolezni, kjer je vsaka bolezen označena s kodo. Recimo I 26. Vem, da črka I pomeni srce, ne vem pa, kaj pomeni številka. To razložijo zdravniki, in šele takrat lahko vidimo, ali so rezultati smiselni.
Kakšna je potem vrednost takega projekta?
Gre za projekt, vreden več milijonov evrov. Veliko stanejo licence, strežniki, svetovanja in tudi priprava obsežne dokumentacije. Za slovenski trg je tak produkt sicer zanimiv, vendar je premajhen, da bi povrnil vse stroške razvoja. Bolj nas zanimajo večji trgi, predvsem ameriški. Naš sedež je v Švici, z ustreznimi certifikati pa lahko prodajamo tudi po vsej Evropi. Ker je naš program medicinski pripomoček, spada pod zelo strogo zakonodajo. Upoštevati moramo standard ISO 13485 in še številne druge predpise, ki so za programerje pogosto prava nočna mora. To pomeni veliko nadzora in ogromno dokumentacije. Vsaka sprememba mora biti natančno opisana, preverjena in testirana. Naši algoritmi morajo skozi klinične evalvacije, ki jih izvajajo zdravniki in drugi zunanji strokovnjaki, na koncu pa vse pregleda še SIQ. Skupaj to pomeni več tisoč strani dokumentacije – šele potem lahko produkt sploh pride na trg.
Se je kdaj zgodilo, da so se tisti, ki so uporabljali vaš program, pritožili, da so bili zapeljani? Pacient je imel drugačno bolezen od tiste, na katero je napeljevala diagnoza vašega programa?
Ne spomnim se primera, da bi kdo trdil, da ga je naš program zapeljal. Res pa je, da nimam neposrednega stika z zdravniki, saj delam na razvojnem oddelku. Skrbim za to, da strežniki delujejo, da infrastruktura zdrži obremenitve in da sistem od ideje pride do produkcije. Kar pa slišim od naših prodajnikov, je ravno nasprotno – da so zdravniki s pomočjo naših algoritmov prišli do prave diagnoze in vedeli, kaj zdraviti. Takih primerov je bilo že več kot sto. Vedno je lepo, ko zdravniki to pridejo povedat. To je tudi razlog, zakaj sem prišel delat v to podjetje – da narediš nekaj pozitivnega za ljudi in ne hodiš samo v službo.
Vam je kdaj dovolj gledanja v ekran, spremljanja procesov, ki se dogajajo pred vašimi očmi, četudi vam je to sicer zanimivo?
Saj zato, da mi ni dolgčas, imam tri ekrane in gledam levo, desno.
Je na kakšnem ekranu narava?
Ja, videi podvodnega ribolova. Pri mojem delu mi je všeč, da je zelo dinamično – stvari se ne ponavljajo, vedno nastaja nekaj novega. Novi modeli, novi algoritmi … Razvili smo na primer model za razlikovanje med virusnimi in bakterijskimi okužbami na podlagi 18 krvnih parametrov, kar je za zdravnike zelo koristno. Zdaj sem že v letih…
No ja!
… ko sem jaz tisti, ki deli naloge – zdaj sem že senior developer. Skrbim za mlajše sodelavce, jim dajem naloge, pregledujem, kaj so naredili, in testiram njihove rešitve. Skratka, delo je ves čas dinamično, kar mi zelo ustreza. Ne bi mogel zdržati v službi, ki bi bila monotona. Recimo kot prodajalec v trgovini z dragimi oblekami, ki od zime do pozne pomladi sam čaka na kupce. Naše delo pa se je v zadnjem letu močno spremenilo zaradi ChatGPT-ja – razlika je res kot noč in dan. Danes lahko, namesto da naročim mlajšemu sodelavcu, naj razvije neko funkcionalnost za spletno stran, to prepustim ChatGPT-ju. Nato kodo pregledam, jo testiram in objavim. Za enostavne naloge je to odlično. Za zahtevnejše statistične probleme ali razvoj modelov umetna inteligenca za zdaj še ni uporabna. Po drugi strani pa mi je včasih prav prijetno tudi delo v rastlinjaku pri starših. Ko pride sezona, pakiram rože v celofan in lahko za nekaj časa popolnoma izklopim možgane.
Verjamete v AI? Bo AI zavladala svetu?
Ne bo. Veliko služb bo sicer izginilo, vendar se bomo ljudje morali prilagoditi. Umetna inteligenca zna narediti marsikaj – z njo se lahko pogovarjamo, skoraj vsaka spletna stran že vsebuje kakšen njen element, ki nam pomaga opraviti določeno nalogo. Večina stvari, ki sem jih sam testiral, še vedno deluje precej slabo. Sčasoma bodo sistemi seveda vedno boljši, vendar nas po mojem mnenju ne bodo mogli nadomestiti. To velja tudi za novinarstvo. Če bomo brali samo članke, ki jih napiše ChatGPT, bo to katastrofa. Nekaj podobnega smo videli že pred leti, ko je Google Translate prevajal članke, ki so jih nato objavljali na 24ur. Če si članek prebral, je bilo takoj jasno, da gre za strojni prevod.
Danes pa lahko ponaredijo že novice, fotografije in videe – in to tako prepričljivo, da jih je težko ločiti od resničnih. Ljudje jim zato zlahka verjamejo. Očitno se bomo morali navaditi, da vsemu, kar je objavljeno, ne verjamemo več. Kaj je res in kaj ne, pa bo vse težje preveriti.
Prišli bomo tako daleč, da bomo verjeli samo tistemu, kar bomo videli na lastne oči.
Ja, ker če preverjaš s ChatGPT-jem, ti bo pogosto povedal natanko to, kar želiš slišati.
Kako pa sobivata matematika, logika in podvodni ribolov?
Zelo dobro. Kdaj sem se začel ukvarjati z ribištvom? Moj praded in ded sta bila strastna ribiča, moj oče prav tako, zato sem že kot otrok komaj čakal, da greva lovit ribe. Najprej na Šmartinskem jezeru pri Celju – mama je iz Celja – pa tudi v Mozirskem gaju. Kasneje smo začeli muhariti na Idrijci in Soči, pogosto smo spali kar v prtljažniku avtomobila. Na morju smo pravzaprav lovili še najmanj. Kako pa se je začel podvodni ribolov? Oče je imel puško in je vsake toliko odšel lovit ribe. Jaz nisem smel z njim, ker je bilo to za otroka prenevarno, zato sem si še toliko bolj želel, da bi lahko vzel puško v roke. Ko sem malo zrasel, sem sicer poskusil, vendar me sprva ni zares pritegnilo.
Ko sem se po študiju v Ljubljani vrnil domov, sem se kmalu pridružil prijatelju, ki je lovil s puško. Postalo mi je zanimivo, kupil sem si svojo puško in vsak konec tedna sva lovila pri svetilniku v Izoli. Ujela sva celo kakšnega brancina in tako se je vse skupaj začelo. Naslednje leto sem šel na tečaj apneje, potem še na tečaj podvodnega ribolova in si kupil čoln …
Moram priznati, da imam res rada morje, ne maram pa globine, bojim se je. Zdi se mi, da tam nimaš kam pobegniti. Ko sem prebirala vaše objave na FB, sem si poskušala predstavljati, kaj pomeni biti nekaj ur pod vodo, v slabem vremenu, mrzlo je. Biti moraš pogumen, da to počneš.
Ne bi rekel pogumen, samo ogromno volje moraš imeti. Podvodni ribolov pogosto sploh ni prijeten, tako kot marsikateri drug hobi. Kako se recimo lovcem da celo noč ležati na preži? Ali pa nekomu, ki gre teč v hribe. Seveda trpi, bolijo ga noge, a vseeno gre, ker je to izziv. Od zunaj je vse skupaj videti kot trpljenje. Spomnim se, da sva nekoč pozimi s kolegom ves dan lovila. Ko sva se s čolnom vračala mimo Bernardina, sva videla otroke v optimistih, ki so jadrali. Kolega je rekel: »Poglej te neumneže, sredi zime na morju.« Strinjal sem se – kaj jih vleče na morje v mrazu in megli? Midva pa sva ravno prišla iz morja. Takrat se malo zamisliš. Ni vedno prijetno. So meseci, ko loviš določene ribe, na primer orade. Vedno upaš, da jih boš našel v njihovih luknjah, kamor se skrijejo, ko jih zebe. Upaš, da boš ujel kakšno trikilogramsko orado, ne glede na mraz ali meglo. Ko pridem domov, imam pogosto od mraza bele prste na nogah in jih moram polivati z vročo vodo, da se kri vrne. Ni ravno prijetno, a vseeno greš, ker vedno upaš na kakšno dogodivščino.
Na vašem FB sem prebrala, da je podvodni ribolov drag in nevaren šport?!
Jaz sem to napisal? Ne. To mi je spet pripisal kak novinar – tako kot me skušajo prepričati, da mi je tuna skoraj odgriznila nogo. Hočejo pač dramo.
Drag šport zagotovo je: draga je oprema, drag je čoln, ki stane skoraj toliko kot avto. S podvodnim ribolovom pa je tako kot z vsakim športom – če se z njim resno ukvarjaš, nekaj stane. Zame je to predvsem velika sprostitev.
Če je v službi napeto, doma pa mir – otroci so pridni, žena je super – takrat grem sam na morje. Ni ravno najbolj pametno, ampak tam imam mir in lahko delam, kar hočem. Sploh pozimi, ko ni nikjer nikogar, razen policajev, loviš popolnoma v miru. In čisto vseeno mi je, tudi če nič ne ujamem. Uživam v čisti vodi, v soncu, malo meditiram – res je lepo.
Torej ni nevaren šport, če veš, kaj moraš delati?
Tako je kot pri vsakem športu. Šel sem na tečaj apneje, ker mora podvodni lovec dobro razumeti, kaj je apneja in kaj se med potapljanjem dogaja v telesu. Naučiti se moraš tudi, kako pomagati nekomu, ki se med potopom znajde v težavah. To se mi je že zgodilo – reševal sem prijatelje, ki so med potapljanjem izgubili zavest. Razlogov za to je lahko več, zato moraš vedeti, kako v takih primerih ravnati. Če si na morju sam, moraš še posebej dobro poznati sebe, svoje telo in svoje meje. Vedeti moraš, kdaj na morje preprosto ne smeš – na primer takrat, ko se ne počutiš dobro. Če pride do nesreče, lahko ostaneš spodaj. V tem smislu je to nevaren šport: vedeti moraš, kaj delaš, ne smeš izzivati in hoditi po meji. Če pa se držiš pravil, se ti praviloma ne bo nič zgodilo.
Se vam je kdaj zgodilo, da ste se vrnili domov, in ko ste razmislili, kaj se vam je dogajalo na morju, ste si dejali: pravzaprav sem jo dobro odnesel?!
Ja, na tekmi se mi je zgodilo, da sta se mi najprej puška, nato pa še maska zapletli v ribiško mrežo. Te so za nas potapljače najnevarnejše, ker so v vodi skoraj nevidne. Vidljivost v morju je pogosto slaba, poleg tega jih nekateri nastavljajo na črno, tam, kjer jih sploh ne bi smeli, in brez oznak. Takšne mreže so narejene iz laksa, ki ga pod vodo praktično ne vidiš. Enkrat sem za poskus v mrežo vtaknil rokavico – in je nisem mogel več potegniti ven. Mreža je narejena tako, da te zagrabi, skoraj kot pajčevina, iz katere se je zelo težko rešiti.
Zato so detajli zelo pomembni. Noža na primer ne smeš imeti pripetega s paščki okoli noge. Če se ti noga zaplete v mrežo, do noža sploh ne moreš priti in ostaneš ujet. Vso opremo imamo zato na pasu, ki je zapet s sponko. Če sponko odpreš, vsa oprema v trenutku odpade s tebe. Tako mora biti – na sebi ne smeš imeti ničesar, kar bi te lahko zadržalo pod vodo. Ko odvržeš pas, lahko takoj odplavaš na površje. To se je pravzaprav že zgodilo vsakemu od nas. Najhuje pa je, če izgubiš masko. Tudi meni se je že zgodilo, da se je pašček odtrgal, in takrat se moraš znajti ter priplavati nazaj na površje. Vedno moraš imeti tudi dovolj rezerve in nikoli delati potopov čez svoje meje. Če lahko pod vodo zdržim tri minute, se ne smem potapljati dve minuti in petdeset sekund in potem komaj priplavati na površje. Vedno si moraš pustiti dovolj rezerve.
Ko ujameš ribo, se riba bori za življenje. Kaj vse moraš storiti, da z njo priplavaš na površje in jo potem pojeste?
Zelo je odvisno od vrste ribe, saj ima vsaka svoj značaj in način obnašanja. Brancin je na primer precej preprost: če ga dobro zadeneš, je to to. Če ne, ga potegneš k sebi in uporabiš še nož. Tudi večji, težak pet ali šest kilogramov, ima zaradi velikosti sicer svojo moč, vendar to ni ravno velika borba.
Plave ribe so povsem drugačne – strelke, lampuge, gofi. Te ribe ves čas plavajo in niso tako lene kot brancin. Vlečejo zelo močno, zato imamo na puškah mlinčke z vrvjo, dolgo tudi do 75 metrov. Mlinček ima zavoro, ki jo popuščaš, da lahko riba vleče. Ko se utrudi, jo potegneš k sebi – in ko jo enkrat primeš, je tvoja. Zobatec se bo na primer takoj zavlekel pod prvi kamen, ki ga najde. Takrat moraš za njim in ga poiskati. Druge ribe tega ne počnejo. Kirnije pa so skoraj vedno blizu svojih lukenj. Ko jih zadeneš, se takoj zavlečejo vanje in glavni izziv je, da jih spraviš ven.
Takšno ribo je težko izvleči, ker imaj svoje poti zelo dobro naštudirane in so vedno blizu skrivališč. Včasih lahko traja tudi več ur, da jo spraviš iz luknje. Zgodilo se nam je že, da smo se morali po ribo vrniti šele naslednji dan. Kirnija ima na škržnem poklopcu majhne kaveljčke. Ko se zavleče v luknjo, jih razširi in je v rikverc praktično ne moreš potegniti ven. Prav tako je ne smeš vleči za škrge – če jo primeš tam, roke skoraj zagotovo ne boš izvlekel, ne da bi se porezal. To je lahko zelo nevarno in hitro se lahko zgodi, da ostaneš ujet. To so detajli, ki jih moraš o ribah dobro poznati, da sam sebe ne spraviš v nevarnost. Najmočnejša riba, ki sem jo ulovil v našem morju, je bila 18-kilogramska lica.
Končajva najin pogovor z zgodbo o tuni. Prebrala sem jo v različnih medijih in zdaj bi rada slišala vašo.
Ležal sem na dnu morja in čakal na brancina – to je za takšne plenilce običajno najboljša taktika. Ležiš, si popolnoma nepremičen in čakaš. In ta brancin je res prišel. Lep, kakšen kilogram in dvajset. Izstrelim puščico.
Ribe običajno ne vlečemo k sebi že na dnu, sploh če je morje čisto. Odplaval sem na površje, da bi jo potegnil k sebi od tam. Brancin je bil kakšnih pet ali šest metrov stran. Ko sem priplaval na površje, sem vdihnil, potopil glavo nazaj pod vodo in zagledal senco. Brancin se je premaknil, skoraj izginil. Zaradi dežja je bila na površju plast sladke vode, ki je meglila pogled, zato sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Potem se je z druge strani spet pojavila siva lisa – brancin je izginil. Tuna ga je pogoltnila in mlinček je začel delati.
V tistem trenutku nisem prav vedel, kaj se dogaja. Držal sem puško in že razmišljal, da jo bom izgubil. Običajno se v takih primerih zgodi eno od dveh stvari: ali se strga vrvica in gre riba ali pa odnese puško, ker je ne moreš zadržati. Potem je popustilo. Začnem vleči brancina k sebi – in za njim priplava tuna. Šele takrat sem se zavedel, kaj se je zgodilo. Vesel sem bil, da ni morski pes, ker z lačnimi ne bi ravno plaval. Do čolna sem imel še kakšnih petdeset metrov. Ko sem videl, da je tuna, sem se pomiril in bil hkrati presenečen nad njeno velikostjo. Plavala je okoli mene in se nekajkrat malo zagnala. To je trajalo kakšnih osem minut. Bilo je fascinantno – res lepa, elegantna riba, kakšnih sto kilogramov.
Tune niso napadalne?
Ne, hotela je samo pojesti brancina. Malo neprijetno je postalo šele, ko sem imel brancina že pri sebi in je tuna priplavala zelo blizu. S puško sem jo ruknil po nosu, obrnila se je in odplavala.
Podobno izkušnjo sem imel že prej, ko sem ustrelil 5-kilogramsko strelko, ki ima velike in ostre zobe in je lahko precej nevarna. Ko je videla, da ne bo mogla pobegniti, se je razjezila in se mi zagnala naravnost v obraz. S puško sem jo odbil tik pred masko. Bila je res konkretna riba in takrat sem se bolj ustrašil kot v tem primeru. Vedel sem, da me tuna ne bo ugriznila – nima pravih zob kot morski pes. Pravzaprav sem bolj užival v prizoru, ker je to res fascinantna riba: izjemno dinamična in zelo hitra. Zadnjo in stranski plavuti lahko pospravi v vdolbine v koži, skoraj kot bi bila oblikovana v vetrovniku za formulo 1. Nobene ovire ni za njeno hitrost.
Ste kdaj sanjali ta prizor?
Ne, to je bil pravzaprav užitek – opazovati tako fascinantno ribo. Prvi trenutek je bil sicer šok, potem pa sem, ko sem videl, da gre za tuno, samo še pomislil, kako dobro, da imam na glavi kamero in vse snemam. Posnetek sem v naslednjih dneh pogledal še ne vem kolikokrat. Zdelo se mi je neverjetno, kaj se mi je pravzaprav zgodilo.
