Odraščanje na vasi, začetki na radiu
»Pri svojih petdesetih lahko mirno rečem, da je odraščanje na vasi zelo drugačno. Ker smo imeli tudi njive, je bilo seveda treba pomagati, tako pa pridobiš delovne navade. Zemlja me sicer ni navdušila, imamo le nekaj cvetličnih lončkov na terasi. Ker je imela mama doma obrt, sem pomagal in veliko ur preživel ob stroju za brizganje plastike. Predahi med enim in drugim vbrizgom plastike so bili dolgi, zato sem imel čas za branje. Takrat sem prebral ogromno knjig in zato spoštujem slovenski jezik, besedni zaklad pa mi je kasneje v življenju vedno prišel prav. V študentskih letih sem pisal poezijo, od malega sem rad nastopal, zato sem bil vedno vključen v različne šolske nastope. Očitno je bila moja poklicna pot že začrtana.« Sebastjan je odrske deske spoznaval v gledališki skupini, ki jo je v Kopru vodila Edita Frančeškin, ta izkušnja je bila zanj zelo dragocena. Podarila mu je ljubezen do gledališča, samozavest na odru, občutek za prostor, tudi možnost odkrivanja samega sebe skozi različne vloge.
»V tistem obdobju sem spoznal Nevo Zajc, ki je skrbela za mladinski program na Radiu Koper in me je povabila k sodelovanju. Še isto poletje sem začel delati v redakciji, kar sem potem počel skozi ves študij. Študiral sem sicer politologijo, mednarodne odnose, zdelo se mi je, da mi bo to omogočilo potovanja po svetu, kar me je vedno veselilo. Radoveden sem in verjamem, da je prav radovednost tista, ki človeka ohranja mladega v duši. Po končanem študiju so mi ponudili delo na radiu in odločitev se je zdela samoumevna. Vedno sem našel način, kako službeno potovati. Takrat je bilo ravno obdobje pristopanja Slovenije k EU, obiskal sem nekaj evropskih prestolnic. Tudi moja diploma je bila vezana na EU in vedno sem bil navdušen nad to transnacionalno tvorbo, ki nam danes omogoča prosto gibanje po stari celini.« Sebastjan je na Radiu Koper preživel le pet let, ko se je mu je že odprla priložnost za dopisništvo RTV Slovenije v Rimu, v kar ga seveda ni bilo treba posebej prepričevati. Spomnim se njegovega telefonskega sporočila, ko je bil na razpisu izbran: »Rim, prihajam!«
Rim
»Odšli smo z družino – takrat sva imela le najstarejšo hčerko Anastazijo, Isadora pa se je rodila v času dopisništva. Ko danes pomislim na to izkušnjo, vidim, da sem bil kar hraber. Niti še trideset nisem imel, a sem se z družino podal sedemsto kilometrov od doma. Slovenija še ni bila del EU. Bilo je kar nekaj birokratskih zapletov, saj na Rimski kvesturi nikakor niso uspeli ugotoviti, kako registrirati ženo in hčerko in tako sta ves moj mandat preživeli skoraj kot ilegalki. Moje rimsko obdobje ima dve plati. Prvi del mandata je dosegel vrhunec ob smrti takratnega papeža Janeza Pavla II, kar je bila izjemna profesionalna in tudi čustvena izkušnja. Še danes se živo spomnim vzdušja in neke posebne energije na Trgu Sv. Petra večer pred njegovo smrtjo. Ljudje, med njimi ogromno mladih, so na trgu peli, molili. Ni bilo čutiti žalosti, ampak spokojen mir. V drugem delu mandata pa se je Sloveniji marsikaj spremenilo. Mediji so se začeli veliko bolj ukvarjati z notranjo politiko, medijski prostor se je začel spreminjati. Nisem se mogel znebiti občutka nekoristnosti in začel sem razmišljati o spremembi. Res je tudi, da v sebi nisem imel tistega poslanstva, klica, kot ga imajo novinarji z velikim N, ki so danes bolj redkost. Pa tudi premlad sem bil in imel sem preveč energije, da bi se zgolj prepustil užitkom Večnega mesta. Z današnjo pametjo bi morda ravnal drugače. Kdo ve?« Kot vse njegove karierne priložnosti je tudi vabilo v Luko Koper na začetku drugega mandata v Rimu padlo dobesedno » z neba«. Dolgo je okleval, Rim je imel zelo rad, a je vendar odšel v drugi svet, iz medija v svet gospodarstva.
Petnajst let v Luki Koper
»Luka je pomenila velik preskok v državno podjetje, z vsemi političnimi vplivi in interesi, ki sodijo zraven, a je zmagala moja radovednost. Vsaka večja in zahtevna sprememba v življenju mi je pomagala pri notranji rasti, me naučila zaupati intuiciji in tudi odhoda v Luko nisem nikoli obžaloval. Pred odhodom iz Rima sem si kupil nekaj knjig o PR-ju. Pojma nisem imel, kaj so to odnosi z javnostjo, a sem ob delu ugotovil, da imam prirojen dar in veščine, brez katerih na tem delovnem mestu ne bi preživel skoraj petnajst let in obdobja sedmih predsednikov uprav. Eden od njih mi je nekoč zaupal, da so mu svetovali, naj preden nastopi funkcijo, najprej zamenja PRovca. Težko je delati skupaj brez osnovnega zaupanja. Seveda se moraš prilagajati tudi kapricam posameznih šefov, a vedno sem imel pred očmi interes podjetja. Verjamem, da sem prav zato zdržal toliko let. To je bilo eno najbolj dinamičnih in zanimivih obdobij mojega življenja. Toliko pretresov v tako kratkem obdobju to podjetje še ni doživelo. Na žalost je vsaka epizoda pustila globoke posledice predvsem na odnosih. Zdi se, da smo imeli v preteklem političnem sistemu veliko več modrosti, vizije in odgovornosti do gospodarskih biserov, kakršen je Luka Koper. Žalosti me, da nekateri nanjo gledajo le kot na bankomat, tudi v lokalnem okolju. Obstaja miselnost, da bi morala biti Luka hvaležna, da sploh obstaja. Čeprav okolju veliko vrača, za nekatere ni nikoli dovolj. Vedno se mi je zdelo zelo krivično, da so Luko izpostavljali kot glavni vir onesnaževanja in z vso odgovornostjo trdim, da je naše pristanišče zgleden primer sožitja z lokalnim okoljem, kakršnemu ni para. Še vedno se rad s psom sprehodim do koprskega Belvederja in opazujem kontejnerska dvigala. Luka je lepa. Vedno pa je morala poskrbeti sama zase, to je v njenem DNK. Je ponosna gospa. Upravičeno. Včasih trmasta, zato jo njen lastnik v Ljubljani, pa tudi sosed doma težko dojema.« Pa vendar je Sebastjan v Luki profesionalno prišel do točke, ko se ni imel več česa novega naučiti. Takrat je praznoval abrahama in spet je začutil, da je čas za spremembo. Rešitev se je spet pokazala sama od sebe v obliki vabila na Gospodarsko zbornico Slovenije v Ljubljani.
Gospodarska zbornica Slovenije in nov življenjski čas
»Tudi tu se ukvarjam s komunikacijo, a so dimenzije nepredstavljivo širše. Tu se dogaja gospodarska politika Slovenije. Upam, da ne bo zvenelo slabšalno, ampak pogled na obalo od zunaj je drugačen. Luka Koper je pomembno podjetje za državo, ampak enako ali še bolj pomembnih imamo v Sloveniji na stotine. Škoda, ker dobre zgodbe redko najdejo mesto v medijih, ampak Slovenija premore nepredstavljivo število uspešnih, ambicioznih, na svetovni ravni primerljivih podjetij. A se v javnosti bolj kot ne ukvarjamo s tistimi tremi gnilimi jabolki, ki izkoriščajo delavce ali ne plačujejo dobaviteljev in potem so vsi podjetniki kapitalisti in pokvarjeni.« Sebastjan med vsakodnevnimi vožnjami v Ljubljano posluša podkaste, osredotočen je, umirjenih misli na tukaj in zdaj, ne pa na tri korake v prihodnost, kot je bil nekoč: »In nenadoma dojameš, da je življenje preprosto, da so drame, ki jih ustvarjamo v svoji glavi zgolj iluzija. Odkril sem svet podkastov, ki ti nudijo neverjeten nabor najrazličnejših tematik. Zdaj razmišljam, da bi se lotil še avdio knjig – kaj lepšega za nekoga, ki rad bere.«
Nedavno sta z ženo Lili praznovala petindvajset skupnih let in se odpravila na Camino. Lili že drugič, Sebastjan prvič in niti enega žulja ni pridelal. Izbrala sta krajšo pot od Porta do Santiaga ob obali oceana. Kaj je zanj Camino ? »Je prispodoba življenja: zastaviš si cilj, veš približno, kako boš do njega prišel, vmes pa se dogaja življenje. Lahko si preutrujen in ne moreš prehoditi toliko kilometrov, kot si načrtoval. Lahko te zaustavijo žulji, vreme, ne najdeš prenočitve in moraš naprej. Camino je odlična priložnost, da stopimo iz cone udobja. Ne veš, kje boš prespal, s kom boš prespal, kje ali kdaj boš jedel. Svoj dom v tistem trenutku nosiš v nahrbtniku. Moj podvig ni bil nič posebnega. Na poti sva z Lili srečala Španca, ki je različne Jakobove poti prehodil že dvaintridesetkrat, ampak prvič je res nepozabno. Ko sva prispela v Santiago na osrednji trg, ko okrog tebe na tleh sedijo drugi pohodniki s svojimi nahrbtniki, je občutek res poseben. Ne v smislu, da si nekaj dosegel, ampak bolj to, da si del nečesa velikega. Mene je navdušilo. Mislim, da bom še kdaj ponovil.«
