Sir iz mleka ovac slovenske in hrvaške Istre
Istrski ovčji sir se proizvaja iz surovega ali pasteriziranega mleka živali, ki so vzrejene izključno na območju slovenske in hrvaške Istre. To vključuje tudi otoke Cres, Lošinj, Unije, Ilovik, Susak, Vele Srakane in več manjših bližnjih otokov. Ovce pasme istrska pramenka oziroma istarska ovca so praviloma del polintenzivne reje, ki temelji predvsem na paši na istrskih pašnikih z značilno sredozemsko vegetacijo. Slovenija je sir že leta 2022 začasno zaščitila z nacionalno označbo porekla.
Gre za trdi polnomastni sir izrazitega, rahlo slanega in pikantnega okusa, v katerem je čutiti aromo ovčjega mleka ter rastlin, s katerimi se živali prehranjujejo. Na trg lahko pride po najmanj 60 dneh zorenja, medtem ko najdaljše dovoljeno obdobje zorenja znaša 12 mesecev. Daljše zorenje siru doda intenzivnejši okus in mehko teksturo, ki se prijetno topi v ustih.
V okusu in aromi se odraža istrsko okolje
Komisija poudarja, da se v okusu in aromi sira odraža okolje, v katerem se redi istrska pramenka. Značilna kombinacija hrvaške obale in razgibanega slovenskega terena ustvarja pogoje za mleko polne in izrazite arome, kar se zrcali v končnem izdelku.
Pobudo za zaščito sta Evropski komisiji predložili Zveza društev rejcev drobnice Slovenije in hrvaško Združenje rejcev istrskih koz in ovc.
Zaščitena geografska označba je ena od evropskih shem kakovosti za kmetijske pridelke in živila. Namenjena je proizvodom, ki so povezani z določenim geografskim območjem, vendar je ta povezava manj stroga kot pri zaščiteni označbi porekla. Kot pojasnjuje slovensko ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, mora pri zaščiteni geografski označbi vsaj ena od faz proizvodnje potekati na določenem območju, medtem ko surovine lahko izvirajo tudi od drugod. Ključna razlika med obema označbama je torej v obsegu povezave med geografskim izvorom in celotnim postopkom pridelave oziroma predelave izdelka.
