Nova knjiga Slavoja Žižka
S svojimi besedami in deli rad buri duhove. Tokrat z novo knjigo Nebesa v razsulu, ki jih je Žižek v angleščini izdal ob koncu obdobja pandemije kovida. V njej se opiše družbeno realnost: svetu vlada neusmiljen kaos; poglabljajo se družbene neenakosti, podnebne spremembe, obupani begunci in naraščajoče napetosti nove hladne vojne.
Žižek v knjigi Nebesa v razsulu na sebi lasten – sočen, provokativen in luciden – način razgrinja protislovja sodobnega sveta, od političnih kriz do kulturnih paradoksov, ter nam s svojo značilno ostrino pokaže, kako se iz »nebes v neredu« porajajo novi paradoksi, ki zahtevajo nove načine mišljenja in delovanja. Knjiga je za vse, ki se nereda ne ustrašijo, temveč ga želijo – za začetek – razumeti.
Avtor v uvodu citira Maa Cetunga, da je »pod nebesi vse v razsulu; situacija je odlična«, in nadaljuje s trditvijo, da je aktualnost te misli danes odvisna od tega, ali lahko današnje katastrofe še vedno delujejo kot spodbuda za napredek, ali pa smo že prestopili mejo v nekaj strašnega in nepovratnega.
Žižek v novi knjigi v svojem značilnem slogu, polnem paradoksov, preobratov in uvidov, poglobljeno razčlenjuje Rammsteina in Corbyna, Moralesa in Orwella, Lenina in Kristusa in iz lokalnih političnih kontekstov – od Palestine in Čila do Francije in Kurdistana – izkopava univerzalne resnice.
Nebesa v razsulu preučujejo drobljenje politične levice, prazne obljube liberalne demokracije in mlačne kompromise vladajočih elit. Stoječ na ruševinah teh neuspehov Žižek zagovarja potrebo po mednarodni solidarnosti, preobrazbi gospodarstva in – predvsem – po nujnem, »vojnem« komunizmu.
V posebnem poglavju knjige Dobrodošli v dobi paradoksa o lažnivcu, napisanem posebej za slovensko izdajo Nebes v razsulu, Žižek razčleni sodobno politično in družbeno resničnost skozi klasični paradoks o lažnivcu – izjavo »vse, kar rečem, je laž«. S pomočjo Lacanovega razlikovanja med vsebino izjave in položajem izjavljanja pokaže, da resnica danes ne temelji več na dejstvih, temveč na subjektivnem občutku pristnosti.
V postresničnostni dobi, pravi Žižek, laž lahko deluje kot dokaz iskrenosti – politični voditelji, kot je Trump, so »resnični«, prav zato, ker jih ujamejo pri laganju. Sodobni populizem in liberalna politična korektnost sta po njegovem dve obliki istega ideološkega laganja: prvi širijo laži v imenu višje resnice, drugi pa prikrivajo resnico, da bi ohranili moralno nadvlado.
Žižek razširi analizo na pojave interpasivnosti in lažne aktivnosti, značilne za današnjo družbo, kjer ljudje neprestano »nekaj delajo«, da bi se izognili resnični spremembi. Resnična politična gesta se po njegovem začne šele s korakom umika, z zavrnitvijo prazne udeležbe v sistemu.
V zaključku poglavja Žižek opozori, da »smrt resnice« ni posledica postmodernega relativizma, temveč razpada stare ideološke hegemonije. Tisti, ki danes obžalujejo izgubo resnice, pravzaprav pogrešajo stabilnost ene velike Laži, ki je družbi nekoč zagotavljala red. A prav ta razpad po njegovem odpira možnost – za novo, pristno resnico ali za še večjo laž.
