Pustni sprevod v Kopru je že postal tradicionalna atrakcija, v Izoli vse bolj pridobiva na popularnosti in obisku, v Portorožu pa… nič?
No, v Piranu je ples v maskah v gledališču Tartini že tradicionalen pustni dogodek in rešuje čast najstarejšega in najbolj kulturnega mesta na slovenski obali. Vmes pa razen otrok v bolj, predvsem pa manj posrečenih maskah – nič. Malo starejši se utegnejo spominjati pustnega časa izpred nekaj desetletij. Po vaseh predvsem, so trkale na vrata maškare, ki so s kratkim programom petja in plesov razveselile predvsem sosede in si za to prislužile kakšno jajce, kos potice, krofe … Za razliko od današnjih dni, ko šeme zvonijo po stanovanjih in nastopijo z: »Imate kaj za pusta hrusta?« Ob tem se vedno spomnim enega vica iz arhiva vicev o Chucku Norrisu: Pride smrt in odločno potrka na vrata, za katerimi živi dotični, ki mu je potekla licenca na zemlji. Torej potrka, vrata se odprejo in na vratih Chuck Norris!!! »Ma kaj je?!« Smrt prebledi (dodatno) in odjeclja: »A,a,a…a m… mate kaj za pusta hrusta?«
Letos je pustni čas, kot bi si lahko le želeli, prinesel nekaj sončnih dni s toploto, ki nas je spomnila, da živimo v najbolj sončnem mestu v državi. Ja, tam zgoraj je še vedno tista rumena krogla, ki nam pogreje dušo in telo. Mirno čaka na svoj čas, ki nezadržno prihaja. Tako kot vsako leto. Kljub temu, da to dobro vemo smo vsakič presenečeni in navdušeni. In tako je prav.
Zimski večerni sprehodi po Piranu so posebna izkušnja, ki se je ne naveličam. Čez Tartinijev trg, po ulici IX. korpusa in nato levo na Adamičevo do Sv. Jurija. Te dni je treba biti kar previden pri tovrstnih podvigih. Od piranske župnije do vrha klanca je Ulica IX. korpusa eno samo gradbišče, prehodno le v gumijastih škornjih. Obseg del kaže, da bo pri menjavi tlakovcev šlo zares. Tako je prav. Da bo za naslednjih 100 let mir in ulica spodobna, kot pritiče Piranu. In kar smo pri zadnjih tovrstnih posegih v Piranu močno pogrešali. Skratka, tudi pri Sv. Juriju je obsedno stanje. Fasada na hiši njegovega soseda nadangela Mihaela bo v naslednjih nekaj mesecih doživela temeljito prenovo. Stolp, ki je že sam po sebi impozanten je dobil še gradbeni oder za katerega se zdi, da ni ničesar odvzel tej veličastnosti. Tudi ponoči dobro osvetljen, tokrat verjetno bolj iz varnostnih razlogov, ostaja najbolj prepoznavna točka Pirana. Zato pa pogled na samo mesto v nočnih urah ne ponuja prav nobenih vizualnih užitkov. Razen Tartinijevega trga, ki se prav bahavo kopa v lučeh, upravičeno seveda, je vse naokoli tema. Tri četrt mesta je v temi in le tu pa tam kje sveti luč, ki daje vedeti, da so v mestu še prisotne žive duše. Le tu pa tam. Ampak to je že tema za neko drugo razmišljanje. Kot tudi pot po neosvetljenem delu Adamičeve od cerkve navzdol proti Pusterli, ko s previdnimi koraki in očmi na pecljih, da ne pohodiš kakšne piranske znamenitosti, prideš do osvetljenega dna in se prek Punte počasi obrneš v varno zavetje doma.
Darko Ravnikar
