17. APRILA 2007 JE HČERKO ROBERTA ŠTABE Z NEREGISTRIRANIM VOZILOM ZBIL PIJAN VOZNIK BREZ VELJAVNEGA VOZNIŠKEGA DOVOLJENJA. NJENO ŽIVLJENJE JE DOLGO VISELO NA NITKI, VENDAR JE NA SREČO HČI PREŽIVELA, ROBERT PA JE NA PODLAGI OSEBNE IZKUŠNJE ŽELEL NAREDITI NEKAJ DOBREGA IN JE USTANOVIL ZAVOD VARNA POT. DANES SODI MED NAJVEČJE BORCE V EVROPSKEM IN DOMAČEM OKOLJU ZA MANJ MRTVIH IN HUDO POŠKODOVANIH NA CESTAH. V ZAVODU VARNA POT S POMOČJO PROSTOVOLJCEV, PSIHOTERAPEVTOV IN POSAMEZNIKOV, KI SO SAMI UTRPELI HUDO PROMETNO NEZGODO ALI PA SO NJIHOVI SVOJCI V NEZGODI IZGUBILI ŽIVLJENJE, POMAGAJO VSEM, KI JIH ZAZNAMUJEJO PROMETNE NEZGODE. EDEN NAJBOLJ ODMEVNIH PROJEKTOV ZAVODA JE TUDI PROGRAM ŽIVIMO VIZIJO NIČ, S KATERO ŽELIJO DO LETA 2030 ZA POLOVICO ZMANJŠATI NAJHUJŠE POSLEDICE PROMETNIH NEZGOD IN DO LETA 2050 URESNIČITI VIZIJO NIČ – NIČ SMRTNIH ŽRTEV IN NIČ HUDO TELESNO POŠKODOVANIH ZARADI PROMETNIH NEZGOD. EDEN OD TAKIH KAMENČKOV V MOZAIKU SE BO ZGODIL V PETEK, 12. SEPTEMBRA, V CENTRU PLANET KOPER.
»Vizija nič se je rodila na Švedskem v 90. letih, ko so rekli: »Nobena smrt na cesti ni sprejemljiva.« To ni statistika, ampak čisto etična zaveza, ki pomeni, da je življenje vedno na prvem mestu, v vseh porah trajnostne in varne mobilnosti. Posledično je torej zelo naravno, da je nam, ki smo spoznali tragiko in razsežnost najhujših posledic prometnih nesreč, Vizija nič najbližje in jo živimo že 18 let, zlasti skozi programe za pomoč žrtvam, izobraževanje in ozaveščanje. Konkreten korak naprej je tudi novo nastajajoči Park varne mobilnosti, ki ga v javno zasebnem partnerstvu z MO Ljubljana odpiramo v septembru in bo konkreten nov »dom« s poligonom za mikromobilnost, kjer bomo lahko soustvarjali, izobraževali in udejanjali programe Živimo Vizijo NIČ,« pravi Robert in dodaja, da smo v Sloveniji naredili velik korak naprej – iz repa držav EU smo se pomaknili med varnejše države. Imamo sistemski pristop, ki jo narekuje Resolucija nacionalnega programa varnosti cestnega prometa do 2030 in ima kot izhodišče postavljeno tudi Vizijo nič.
BREZ AMBICIJE NI NAPREDKA
Seveda pa se nam, vsakodnevno ob poslušanju medijskih novic, kje vse se dogajajo trčenja in hude posledice, poraja vprašanje, ali naredimo dovolj? Pravilno? Smo učinkoviti? Vemo, kaj delamo? »Ravno iz teh razlogov je smiselno aktivnosti ovrednotiti, meriti, spremljati in tu imamo na sistemski ravni nedvomno veliko rezerv. Prav je, da imamo ambiciozne cilje, saj brez ambicije ni napredka, poznati pa moramo poti do tja. In te poti, so vsaj v EU prostoru z zelo znanimi ukrepi in primeri dobrih praks vsem državam na voljo. V Sloveniji smo lani zabeležili zgodovinsko najmanj umrlih, letos pa žal opažamo 30- odstotno rast, pri hudo poškodovanih pa ni bistvenega napredka zaustavitve, kar seveda skrbi in nakazuje na ranljivost in relativno nestabilnost sistema. Tako je naša vloga in poslanstvo Zavoda varna pot, nevladne organizacije ki dela z in za žrtve, da nenehno opominjamo: vsak od nas šteje. In tu ne gre za kritike, kjer s prstom kažemo na »krivce«, temveč na vrzeli v posameznem sklopu sistema, ki jih lahko izboljšamo, in pri teh izboljšavah na področju vzgoje, preventive in izobraževanja smo tudi sami v nenehnem razvoju in rasti. Konkretno vidim, da z razvojem mikromobilnosti (e skiroji, e kolesa itd.) prihaja do novih izzivov na cestah, zato je še toliko bolj pomemben naš konkreten odgovor z MO Ljubljana, učna točka mikromobilnosti v novem Parku,« razlaga.
NAM BO USPELO USTVARITI SISTEM, KO NA CESTAH NE BO VEČ SMRTNIH ŽRTEV?
Redki so ljudje, ki niso nikoli doživeli prometno nesrečo ali se srečali z njenimi posledicami. »Jaz poznam kar nekaj takšnih. In ko mi rečejo, da ne verjamejo v Vizijo nič, jim odgovorim, da niti ni potrebno, saj jo oni že itak živijo celo svoje življenje, kajne? Kako ne boš verjel v nekaj, kar pa vsakdanje živiš, saj se te posledice nesreče niso k sreči nikoli dotaknile. Torej Vizija nič je, sedaj je pa na takih, kot ste vi, samo še da jo razširjate naokoli, z zgledom svojih ravnanj, ravnanj svojih bližnjih, sosedov, sodelavcev itd. Bi šlo? Sicer pa ne smemo pozabiti, da so se tudi Švedom mnogi smejali, pa se jim dandanes nihče več. Z razlogom in s konkretnimi številkami sistemskega upada najhujših posledic dokazujejo, da so bili daleč pred ostalimi državami. Trend umrlih se sicer na ravni EU zmanjšuje, a hude poškodbe ostajajo velik problem. Napredek medicine tu ni zanemarljiv, obstaja pa odprto vprašanje kvalitete življenja poškodovanih ali njihovih bližnjih,« pravi Robert, ki verjame, da je cilj dosegljiv, da mora biti cilj vizionarski, da moramo zaupati in verjeti v njegovo uresničitev in le tako se bo tudi udejanjil. »To nam dokazujejo športniki, vsi tisti, ki premagujejo nemogoče v mogoče in teh vrst ljudi imam v svojem življenju ob sebi vedno več. Morebiti je tudi to pomembno dejstvo mojega zaupanja. V teh prekrasnih ljudeh, ki so inspiracija, in ne v večnih nergačih, dvomljivcih in praznih kritizerjih,« sklene.
ANDREJ JEREB: NAJVEČJA NAPAKA JE NEZAVEDANJE, DA NA CESTI NISMO SAMI!
Izolan Andrej Jereb je bil desetletja eden najuspešnejših voznikov rallyja, ki je kot za stavo posegal po najvišjih mestih. »Od malega sem sanjal o tem, da bom nekoč dirkal. Z veliko truda, dela, odpovedovanja in predanosti mi je to tudi uspelo. Vendar pa moram poudariti, da se z avtom dirka samo na dirkališču, izven tega pa je treba spoštovati prometne predpise. Sam sem na cesti zelo običajen voznik. Glede na gostoto prometa pa, če se le da, nerad vozim, izogibam se tudi potem z avtom. Dnevne vožnje v kolonah mi ne predstavljajo posebnega veselja. Na srečo živim in delam v istem kraju, pa mi je z gnečo prizaneseno. V prostem času, ob posebnih priložnostih, sem aktiven kot ambasador podjetij, izvajam aktivnosti na poligonu varne vožnje na Vranskem, pa treninge dinamične vožnje, udeležence učim o zakonitostih vožnje, s tem ohranjam stik z dinamičnim svetom, vendar pa ne s surovim dirkaškim. Na poligonu je zelo malo tveganja. Rad delim svoje izkušnje, pokažem in povem, kaj sem se naučil v dveh desetletjih dirkanja. Seveda pa je varnost na prvem mestu. Naj poudarim, da je tudi dinamično lahko varno. Zato, če si želite dirkati, pridite na poligon! Ne dirkajte po cestah! Največja napaka, ki jo ljudje delamo na cesti, je – neodgovornost, nezavedanje, da na cesti nismo sami, in kako hitro se lahko kaj zgodi. To je prevečkrat prisotno v današnjem prehitrem ritmu življenja. Vsi hitimo in bezljamo, smo nestrpni. Dirka se na dirkališču, ne na cesti!«
ALI SLOVENIJA DELA DOVOLJ? KJE ZAOSTAJAMO?
Napredek je, a če želimo biti med najboljšimi, moramo več vlagati v sistematično izobraževanje skozi cel življenjski cikel, sodobne tehnologije usmerjanja, vodenja in nadzora prometa, razvoj trajnostne mobilnosti ter graditi kulturo medsebojnega spoštovanja v prometu. Alkohol, hitrost, prepovedane substance, uporaba mobilnega telefona in drugih distraktorjev, agresivna obnašanja, nespoštovanje drugih udeležencev in osnovih pravil je le nekaj izzivov, za katere moramo poiskati rešitve in odgovore. Zato globoko verjamem, da se nam bo vložek v preventivo in izobraževanje od najmlajših let naprej kot družbi čez desetletje še kako obrestoval. Poglejte uporabo varnostnih sedežev, čelad na kolesih, mladih voznikov ki rečejo da so najraje 0.0 itd., vse to je rezultat desetletnega dela vzgojiteljev, učiteljev, staršev, različnih organizacij in ta segment lahko seveda še kako izboljšamo in razširimo.
KAJ PA RAZMERJE MED OCENJENO VREDNOSTJO ŽIVLJENJA, ODŠKODNINAMI …?
Posledice prometnih nesreč stanejo državo več sto milijonov evrov na leto, pravijo da nekje okoli 2-3 % BDP. Vendar je dejstvo iz vseh vidikov naše družbe, da je največja cena in nekaj dokončnega – izgubljeno življenje, še posebej, kadar je to mlado in smo vanj veliko vložili in bi lahko sebi, bližnjim in družbi daroval še mnogo. Potem je tu še tisti, največkrat spregledani t.i. »nevidni svet žrtev prometnih nesreč« – poškodovani tako tisti z vidnimi, fizičnimi poškodbami kot tudi skritimi notranjimi, psihološkimi ranami. S takimi se v zavodu srečujemo, živimo in so del našega poslanstva. Samo vrednotenje življenja pa se v ekonomskem smislu od države do države EU spreminja in je – želeli ali ne – vezano na BDP. Podobna razlika je tudi z odškodninami, kjer je prepad med nekaj milijoni € za smrt bližnjega pa do nekaj tisoč €, veliko podpore v zdravstvenem in socialnem sistemu države do bore malo pravic. Torej razlike so, za vse pa velja, smrt je dokončna, poškodbe se lahko do neke mere rehabilitirajo, vložek v preventivo in preprečevanje vzrokov pa je etično, moralno, humano in ekonomsko vedno upravičeno, le pogledati je potrebno na vrednost svojega in vrednost življenja ljudi, ki jih ljubimo.
VARNA POT: VSAKDO LAHKO REŠI ŽIVLJENJE
Center Planet Koper vas vabi na poseben dogodek, ki bo potekal v petek, 12. septembra 2025, ob 17. uri. Na dogodku bosta zanimiva gosta Robert Štaba iz Zavoda Varna pot in Andrej Jereb, eden najuspešnejših rally voznikov in podjetnik. Namen dogodka je ozaveščanje o prometni varnosti, pomenu prve pomoči in odgovornem ravnanju v kriznih situacijah. Obiskovalcem bodo na voljo praktične delavnice prve pomoči, otroški poligon varne mobilnosti, simulatorji nesreč ter interaktivne točke, kjer boste lahko preizkusili svoje znanje in pridobili samozavest za pomoč drugim. Pridite in se naučite – vsako življenje šteje!
