»Moja starša je povezala gradnja avtoceste v nekdanji skupni državi. Oče, Štajerec, je prišel kot gradbinec, mama Dolenjka pa je tukaj hitro našla delo in sorodno dušo. Rodilo se jima je devet otrok in pošteno sta morala zavihati rokave, da sta nas preživela. Oba sta trdo delala, oče je pomagal postaviti marsikateri objekt v Istri in širše, mama pa se je začela ukvarjati s cvetličarstvom. Dolgo je v Ljubljani na tržnici prodajala rože, svojo dejavnost pa je nato preselila v Portorož. Še danes, pri 87 letih je, čeprav ji tega ne bi bilo treba, zelo delovna. Ima čudežno roko za rože. Imenitno ji uspeva vse, kar prime. V času mojega otroštva pa sta oba starša poleg svojega dela še pridno obdelovala njive, gojila prašiče, pridelovala zelenjavo. Tudi otroci smo morali vsak po svojih močeh pomagati. Vsi smo dobili dragoceno dediščino poštenosti, trdega dela in zavedanja, da nič ne pade z neba,« pove Edi, ki je v Celju obiskoval tehnično šolo. Nikoli ne bo pozabil, kako je po stari cesti, ko še ni bilo avtoceste, pot od doma do šole nemalokrat trajala šest in celo osem ur, vendar se je rad vračal v domače konce, kjer je bilo vedno veselo in živahno. Nato je poldrugo desetletje preživel v Švici, kamor ga je vodilo srce. Tam sta se mu rodili hčerki.
V tujini je hrepenel po domu
Delo v tujini ga je pomembno zaznamovalo. »Dobil sem veliko izkušenj, tudi sodeloval z izjemnim gospodom, ki mi je bil kot drugi oče, vendar me je vleklo domov. Leta 2003 sem se vrnil in počasi začel prevzemati očetovo delo, začel pa sem si izpolnjevati tudi sanje o ranču v Seči,« pripoveduje Edi. Še bolj ga je k temu spodbudil prvi vnuk. Želel si je, da bi bili njegovi vnuki povezani z naravo in živalmi. Začela je nastajati »hacienda«, na kateri kot v raju živijo konj, poniji, ovce, koze in različne kokošje pasme. »Tako sem počasi postajal še kmet,« se smeji Edi, ki se je lotil še pridelovanja sadja. Na nekaj hektarih ima kar tisoč dvesto dreves kakijev, ki vsako leto obrodijo zlato oranžne sočne in slastne sadeže. Nekaj jih prodajo preko posrednika, nekateri kupci pa pridejo kar na dom.
Narava je naša največja zakladnica
»Ljudje se premalo zavedamo pomembnosti narave. Koliko je otrok, ki šele pri nas prvič vidijo ovco, kozo, kokoši. Žal se čedalje bolj odmikamo od narave, kar ni prav. Prav pa je, da otroci vedo, kako zraste sadje, kako se približati živalim … pa tudi tega, da je treba za hrano trdo delati in zato spoštljivo ravnati z njo. Otrokom, še posebej veliko jih prihaja iz bližnje šole v Luciji, poskušam približati tradicionalno kmetovanje. Čeprav je pridelka manj, ne uporabljam škropiv in sem odvisen samo od narave. Letos, denimo, ne bo sadja niti za vzorec. Kakiji imajo trenutno polovico manj plodov kot prejšnja leta, tudi ostala drevesa so skorajda prazna …,« pove s tresočim glasom. Za Edija Fuksa ni lepšega kot videti zadovoljstvo na obrazih otrok, ko se igrajo z živalmi na njegovem posestvu ali pa obiskovalcev, ki uživajo v svežem sadju z njegovih nasadov. Srčni vrtnar Edi Fuks je resnično ponosen na svoje živali, delovne roke ter na svojo zavezanost ohraniti življenje na podeželju živo in pristno. To je zgodba o ljubezni do zemlje, ki se prepleta z ljubeznijo do živali in dela, ki mu osmišlja življenje.
Za ogled posestva pokličite Edija na 030 680 944