“Sem super, vsak dan je bolje. Treniram že dolgo, začel sem nedolgo po operaciji. Le prve tri dni sem bil v postelji, potem pa sem takoj začel z manjšimi vajami. Sedaj sem skoraj na koncu procesa rehabilitacije in čez dva tedna bom šel že na morje, kar komaj čakam,” je v pogovoru za STA dejal 24-letni Vodišek.
Lani prestal operacijo kolena
Konec lanskega leta si je Vodišek znova poškodoval desno koleno, prvič si ga je že pred svetovnim in evropskim prvenstvom leta 2022, ko je prišlo do strgane sprednje in zadnje križne vezi, obenem pa še do poškodb meniskusa in ligamentov. Na obeh prvenstvih je nastopil in postal svetovni ter evropski prvak.
“Zadnji dve leti sem stiskal zobe. Po eni strani v strahu, da slučajno ne zamudim olimpijske priložnosti, in po drugi strani v želji po uresničitvi sanj in medalji na OI. Bil sem pri zdravnikih, ki so mi povedali, da lahko malo počakam, da pa bom moral po OI na operacijo.”
No, vsi zdravniki se niso strinjali, da lahko operacijo odloži.
“Zahvalim se lahko Bogdanu Ambrožiču za operacijo in vse nasvete, ki mi jih je dal. On je bil tisti, ki mi je ob poškodbi leta 2022 rekel, da lahko operacija počaka in izpeljem olimpijski program po načrtih. Če ne bi bilo njega, verjetno ne bi bilo moje srebrne medalje, ker bi šel zelo verjetno prej ‘pod nož’.”
Po novembrski operaciji se je njegovo življenje povsem spremenilo. “Komaj čakam, zelo zelo sanjam to morje. Vidim ga sicer vsak dan, zato je mogoče še težje čakati na prve treninge s kajtom. Pogrešam morje, svobodo, adrenalin. Pogrešam tudi tekmovanja in vse, kar sodi zraven.”
Ob strani mu je stala boljša polovica
Po operaciji mu je zelo pomagala njegova boljša polovica Nika Hilj. Bivšo rokometašico, ki končuje fakulteto v Kopru in dela v očetovem podjetju, je spoznal na tekmi Janje Garnbret in potem sta postala par.
“Res velika hvala moji punci Niki. Tudi v času po operaciji sem živel pri njej. Začetek je bil težak, niti juhe si ne moreš prinesti na mizo. Prva dva meseca je fizioterapevtka Jana Obad hodila k meni. A najhuje je bilo prve dni po operaciji, brez Nike ne bi šlo.”
Tedni po operaciji so bili grozni, je dejal. Niti osnovnih stvari ni mogel opraviti sam. Kasneje je hodil z berglami.
“Prva res velika sprememba je bila, ko sem lahko šel v avto po dveh mesecih. Prej sem bil povsem odvisen od drugih. Najhujše je sprejeti, da mora nekdo vse, kar je nameraval narediti zase, prekiniti, da te lahko vozi in skrbi zate.”
Delo kot motivacija
V najtežjih časih rehabilitacije, ga je motiviralo samo delo.
“To pa zato, ker sem vedel, da bo, če se ustavim, vse, kar sem doslej naredil v športu, ‘brez veze’. Toda tudi dosežki so bili lepa motivacija, še večja pa podpora, ki sem jo imel. Dobro me je sprejela okolica, imel sem občutek, da je celotna Slovenija z mano in to je bila velika motivacija.”
Najprej je moral ponovno zagnati telo.
“Moral sem se na novo zagnati, kot da bi ‘resetiral’ računalnik. Sprijaznil sem se s tem in grem naprej.”
Želi si priti med prvo deseterico
Po predolimpijski regati v Los Angelesu ga čaka SP. “Za SP pa je že cilj, da pridem med prvo deseterico. To je realen načrt, naslednja stopnja pa je boj za stopničke. Vsak dan imam boljši občutek, a si še ne zastavljam dolgoročnih ciljev.”
Kajtanje je bil najhitrejši šport lanskih OI v Parizu, padci v tem športu pa niso redkost. “Ko pri hitrostih tudi do 70 km/h padeš, je včasih občutek, kot da pristaneš na betonu. A se ne bojim, vem, da znam padati. Bojazni in strahu pri meni ni in tega tudi prej nisem imel. Če bi bilo drugače, tega ne bi mogel početi,” je pogovor sklenil Vodišek.
