»S to pesmijo je že od prvega takta vse teklo kot po maslu. Najprej mi je Aleš Klinar ponudil, če bi jo pela. Seveda sem bila za, saj sva že prej uspešno sodelovala. Sem si pa tokrat zaželela, da bi bila na odru raje v družbi, in sem poklicala Aniko. Seveda je bila takoj za, ne glede na to, da za pesem še ni bilo teksta. Začeli sva se pogovarjati, kakšno naj bi bilo besedilo in se odločili, da pokličeva izvrstnega mojstra rim Leona Oblaka, če bi jo napisal. Anika je dejala, da ga bo poklicala naslednji dan zjutraj. Takrat se nama še sanjalo ni, da ga je že klical Aleš Klinar. In ko je Leon končno dobil še Anikin klic, jo je razveselil že z napisanim besedilom. Nastal je res čaroben tekst, s katerim sva šli obe z velikim veseljem na oder Avditorija, ki je za obe naju z Aniko ne samo »kraj zločina«, temveč tudi dom. Prišli sva domov,« poetično pove Tinkara in hitro navrže, da je Portorož za obe, še posebej pa za Aniko, ki prihaja iz Mesta rož, slovenski Monte Carlo. V preteklih letih je sicer nekoliko izgubil svoj nekdanji blišč, a se v zadnjih letih spet razvija v to smer.
Nepričakovana zmaga
»Avditorij in ostala prizorišča v mestu in piranski občini imajo zelo velik potencial, ki pa še ni v celoti izkoriščen. Veseli me, ko opazujem, kaj se dogaja in moram priznati, da iz leta v leto čedalje več. Po pandemiji so kulturniki in krajani zelo pridni in pripravljajo zelo lepe stvari. Naj omenim samo koncert Gilberta Gila z Branetom Rončelom, pa Piranske dneve, vse, kar se dogaja na Tartiniju in okoli njega… Nedavno sem starejšo hčerko Almo peljala na Tartinija+do in bilo je prav čarobno poslušati več kot dvesto violinistov, violistov in ostalih godalcev, kako lepo igrajo,« pravi Tinkara, ki je prvič stala na odru Avditorija daljnega leta 1997. Na ta čas ima nepozabne spomine. »Takrat je bil še poseben del Melodij morja in sonca, namenjen mladim in še neuveljavljenim glasbenikom, Nova scena. Organizatorji so pripravili dva večera – enega za mlade talente in velikega festivalskega. Žal je naš prvi večer odpadel zaradi dežja, zmagovalca so razglasili čez noč, vendar mi tega nismo vedeli, saj nam niso povedali. To so bili namreč časi brez mobilnih telefonov. Spomnim se, da sem si rekla, škoda, da je odpadlo, in šla naslednji dan brezskrbno na plažo. Cel dan sem uživala, ko pa sem se zvečer nekaj po sedmi vrnila domov v Dekane, je mama panično kričala, da so me ves dan iskali, ker moram takoj v Avditorij, saj sem dobila nagrado in zapeti svojo pesem na glavnem odru. Iz omare sem povlekla hipijevsko zlato obleko moje stare mame, in šla kar s slanimi lasmi od kopanja v Portorož. Po naključju sem srečala enega frizerja, ki me je ustavil in pozdravil ter vprašal, kam se mi tako mudi. Ko sem mu povedala, je dejal, da taka ne morem pred občinstvo. Od televizijskih visažistov si je izposodil lak za lase in špange in mi v nekaj minutah naredil slavnostno pričesko. Seveda so me tudi fotografirali. Fotografija, ko sem stala na odru, je bila tudi prva naslovnica v reviji Stop. Ker nisem bila preveč naličena, so si pri obdelavi »pomagali« photoshopom in mi dodali rdeča usta. Prvi nastop na MMS mi je prinesel tudi 50 snemalnih ur v studiu Hendrix in tako je nastal moj prvi album Ne odhajaj poletje,« se muza Tinkara, ki je nato na odru Melodij morja in sonca stala še dvakrat.
Rekorderka
Leta 2013 jo je na Melodije morja in sonca povabil Slavko Ivančič. Povabila je bila vesela, četudi je rekla, da ne bo šla več na festival. Vendar se je izplačalo, saj je zmagala in za pesem Mars in Venera dobila dve nagradi – za najboljšo interpretacijo in skladbo. »Zanimivo pa je bilo, da sem takrat nastopila, ko sem imela komaj tri mesece staro hčerko Almo. Medtem ko sem bila na vajah in sem se pripravljala na nastop, jo je v zaodrju čuval moj Matej. Alma je bila pridna v vozičku, poslušala je pesmi. Zvečer, pred nastopom, pa jo je odpeljal v garderobo, kjer je bilo več miru. In ko je z odra slišala mojo pesem, je zaspala. In tako je tudi Matej zgrešil, da sem zmagala. Kar z vozičkom z Almo smo se potem odpravili na zabavo po festivalu na obalo,« se spominja Tinkara, ki je v tretje zmagala pred tremi leti s skladbo Bodi z mano do konca, za katero je tako kot za prejšnjo napisala besedilo. Vesela je bila, ker je dobila nagrado za najboljše besedilo (za pesem jo je navdihnila zgradba Benečanke iz Pirana), Aleš Klinar pa za glasbo. »Doma imam kar osem nagrad z Melodij morja in sonca. Nedavno sva se z Alešem pogovarjala, če to ni nemara rekord, prav preveriti moramo, če jih imam več kot Danilo Kocjančič,« se smeji Tinkara, ki je tudi zmago, ki sta si jo pripeli skupaj z Aniko, proslavila skupaj z glasbeniki na zabavi ob obali. Ostali so kar do pol štirih zjutraj, se pogovarjali, uživali in razrezali torto. Dogovorili so se tudi, da bodo imeli v kratkem piknik, na katerem bodo dodobra proslavili zmago. Izkoristili pa bodo tudi nagrado v višini dva tisoč evrov za snemanje videospota. Z Aniko pripravljata nekaj posebnega, v spot bodo vključili veliko ljudi in različnih lokacij v Piranu in Portorožu. Snemali bodo v začetku avgusta.
Polno zaposlena
»Te mesece se mi res veliko dogaja. Tako da sploh nimam časa za počitek. Zadnji dve leti sta bili res polni izzivov: koncerti so odpadli, organizirala sem streaming koncert, da ostane zapis nekega časa. Prenašali smo ga iz divaškega Muzeja filmskih ustvarjalcev, bilo je zelo lepo. Sicer pa mi je koronski čas minil v znamenju šolskih obveznosti. S hčerkama Almo in Galo sem sledila, da sta opravili vse šolske obveznosti, sama pa sem se lotila projektov, za katere prej nisem imela dovolj časa in sem mislila, da jih bom tam enkrat po 50. letu. Uglasbila sem Kosovelovo poezijo, pripravila didaktični material za poučevanje glasbe – flavte in vokala, pripravila sem materiale za masterclass,« našteva vsestranska glasbenica, ki je zelo navezana na domačo Obalo. Pravi, da ljudje, ki so rojeni ob morju, rečejo, da jim nekaj manjka, če morja ni poleg. Tinkara je dolga leta živela na Obali. Vesela je, da so tam močni mediji – Radio in Televizija Koper, gledališče, kar je zelo hvaležno okolje za mladega ustvarjalca. Sama pa se je najprej kalila v glasbeni šoli.
»Tako mi je bilo všeč, da sem v nekem trenutku glasbeno šolo obiskovala čisto vsak dan v tednu, od ponedeljka do nedelje. Pri 13 pa sem že pela v javnosti. Ko me je na terasi v Svetilniku v Izoli slišal legendarni Danilo Kocjančič, mi je to spremenilo življenje. Nato sem se izpopolnjevala v Trstu, Ljubljani in po svetu, a sem se redno rada vračala domov v Dekane. Zdaj, v drugem življenjskem obdobju, pa mi zelo ustreza Kras. Želim in potrebujem več umirjenosti in obdanosti z naravo. Za moj poklic je nujno, da vmes izklapljam svet in grem v mir, da si lahko spočijem in ustvarjam,« pravi Tinkara, ki je svojo umetniško žilico prenesla tudi na hčerki. Brez težav prizna, da ima 14-letna Alma sto odstotni posluh in več talenta od svoje mame. Že pri njej je bil izrazit, njena hči pa vse v zvezi z glasbo dela z lahkoto. »Sama sem morala res veliko vaditi, Alma tudi vadi, a ji tudi prej uspe. Ima čudovit glas, tehnično gledano z lahkoto zadane vsak ton, gre v modulacijo in je zelo točna. Zelo rada nastopa in uživa na odru. Kar nekajkrat sva že nastopili skupaj. Mlajša Gala pa ima veliko talenta za ritem. Pet let je igrala kitaro, nato je naredila malo premora, zdaj pa se želi spet vrniti k temu instrumentu. Ona pa je bolj zadržana in ne mara nastopati. »Koncerte« pripravlja le za najbližje,« pove Tinkara, ki zelo uživa s svojima hčerkama. Punci se imata radi, vsi skupaj se dobro razumejo in se ne spomnijo, da bi imeli kdaj konflikt. Še posebej pa uživajo v svojih ženskih dnevih, ko si doma naredijo lepotilni center – naredijo maske, očistijo lase. Zelo rade pa se tudi potepajo. Za Tinkaro eni pravijo, da je še kar stroga mama, sama pa navrže, da ni permisivna, niti ne toga. Je fleksibilna, vendar pa poskuša prisluhniti hčerkama, s katerima se veliko pogovarjajo. Ko bo vrvež po MMS mimo, pa jo boste lahko velikokrat srečali na Obali. »Po očetu sem podedovala stanovanje v Izoli in rada bom z družino prišla v to lepo mesto. To so vedno zame prave počitnice. Sicer pa mi je tako lepo na Krasu in v Izoli, da sploh ne potrebujem, da bi šla še kam dlje. In tudi nimam pretirane želje po potovanjih. Rada ostajam zvesta svojim koreninam,« sklene.
