V Parecagu v bližini avtobusne postaje lahko že nekaj časa opazujete na novo postaviljen obnovljeni mlin za oljke, sicer pa si ob tem lahko privoščite zanimiv potep do Tonine hiše, ki velja za enega izmed biserov kulturne dediščine v slovenski Istri.
“Gre za ohranjanje kulturne dediščine naših krajev. Starinski mlin, kakršnega so uporabljali do sredine 20. stoletja, pa nam je podarila Agraria Koper,” nam je zaupal predstavnik občine, Bruno Kuzmin že pred časom, ko so v aprilu mlin na novo postavili.
Mlin za mletje oliv je okrogle oblike in zgrajen iz kamna, prav tak mlin boste našli, poleg mlina, ki kot spomenik krasi avtobusno postajo v Parecagu, v Tonini hiši, v Svetem Petru, ki je bila nekoč last premožne kmečke družine, danes pa je nepogrešljivi del kulturne dediščine.
Na potep v Parecag in na obisk Tonine Hiše
Tako si tokrat lahko privoščite zanimiv izlet in se odpravite na ogled starega mlina v Parecag in nato vse do Svetega Petra, kjer vam bodo v Tonini hiši z veseljem povedali in pokazali še kaj več o zgodovini oljkarstva.
Tonina Hiša, ki po pričanjih šteje okrog 500 let je enonadstropna stavba, ki je zidana iz kamna. V pritlišču imajo tudi tu ohranjen mlin za oljke z vsemi napravami in orodjem, kakršnega so uporabljali do sredine 20. stoletja. V prostoru je tudi stiskalnica za oljke, sicer pa se v hiši nahaja tudi kamnit rezervoar za oljčno olje. O tem, da so se tu ukvarjali z oljkarstvom priča tudi dimniški oz. “kaminski” prizidek, ki je lepo viden na severovzhodni fasadi hiše.
Hiša, je torej lep primer istrskega kmečkega stavbarstva in se kot takšna v skoraj vseh pogledih razlikuje od podeželskega (kmečkega) stavbarstva v drugih delih Slovenije.
Poleg dela, kjer se spoznamo z oljkarskim delom pa se v hiši nahaja tudi odlično ohranjeno kamnito stopnišče, ki se zaključi z ‘baladurjem’, pokrito teraso, tik pred vhodom v bivalne prostore. Zunanjo podobo stavbe zaključujejo preprosto obdelani kamnoseški detajli oken in vhodov, ter kritina iz korcev. Tudi notranjost stavbe je ohranjena v celoti. Spodnji prostori so pred obnovo hiše služili shranjevanju poljedeljskih pridelkov, v 19. stoletju pa so bili spremenjeni v oljarno.
Zgodovina oljke
Oljčna drevesa so ena najstarejših gojenih rastlin, ki jih je človek vzgajal že šest oziroma sedem tisoč let pred našim štetjem. Feničani so po letu 1600 pr. n. št. s trgovanjem po Sredozemlju raznesli oljko do Cipra, Maroka, Alžirije,Tunizije in Grčije. Grki so jo kasneje raznesli po svojih kolonijah. V 8. in 7. stoletju pr. n. št. je prišla oljka tudi v južno Italijo. Rimljani so oljko razširili po vsem svojem imperiju, oljčno olje pa je postalo pomembna strateška surovina.
Zgodovina oljkarstva v Sloveniji je pravzaprav zgodovina oljkarstva v Slovenski Istri. Prebivalci Slovenske Istre imena oliva za plod oljke niso uporabljali in so olju rekli »ulje od ulke« ali »domače ulje«. Torej so uporabljali za plod in za drevo izraz oljka (ulka). Ime oliva prihaja iz Italije. Na pobudo strokovnjakov s področja oljkarstva, da se za plod uporablja ime oljka, je jezikovno razsodišče odločilo, da se za plod lahko uporabljata imeni OLIVA ali OLJKA ter za olje OLIVNO OLJE ali OLJČNO OLJE.
