Suzana Todorović, profesorica italijanskega jezika in književnosti, univerzitetno diplomirana sociologinja kulture in doktorica znanosti s področja jezikoslovja, se z dušo in srcem ukvarja z istrskimi narečji. Srečali sva se v kavarni, kjer sva ob navalu pozitivne energije in temperamenta, ki ju kot zavedna Primorka oddaja, poklepetali o narečjih, njenih knjigah in še o marsičem.
Ker sem se sama nekoč mučila študirati slovenščino in sem si takrat, na samem začetku študija, predstavljala, da bom jaz »ta Suzana«, na poti sem sicer potem ugotovila, da me to res prav nič ne zanima, sem jo najprej vprašala, kaj je botrovalo temu, da se je odločila napisati svojo prvo knjigo. Naj ob tem poudarim, da je v tiskarni njena že deseta znanstvena monografija.
»Idejo za prvo knjigo sem dobila leta 2013, in sicer v času, ko sem bila na porodniškem dopustu, ko se je rodila moj druga hčerka, Valentina. Bila je zelo živahna kot dojenčica in sem ji tudi zato posvečala veliko časa, ki ga je včasih nato zmanjkalo zame, za kar pa mi vsekakor ni žal. Je pa to opazil moj mož, ki mi je nekega dne, ko je prišel domov, enostavno rekel: »Suzana, ti moraš napisati narečno monografijo, ki obravnava piransko zaledje.« Sprva sem na to reagirala zelo slabo, skoraj v solzah, saj sem takrat menila in še danes sem tega mnenja, da take monografije lahko pišejo le priznani dialektologi in strokovnjaki. Sama pa sem bila v tistem trenutku prepričana, da ni bil še pravi čas zame, saj sem imela za sabo le tri narečjeslovne raziskave in doktorat, kar se mi nikakor ni zdelo zadostno, da bi lahko napisala knjigo. In vendar smo bili natanko 9 mesecev za tem že na predstavitvi moje prve monografije, pri kateri je kot soavtorica sodelovala Rožana Koštiál. In danes sem na točki, ko bom istočasno izdala še svojo deveto in deseto znanstveno monografijo.«
Suzana Todorović je sodelovala na številnih mednarodnih znanstvenih konferencah doma in v tujini, predavala je na domačih in tujih univerzah ter objavila več znanstvenih prispevkov. Do sedaj je izvedla enaindvajset narečjeslovnih raziskav v različnih istrskih krajih: Krkavče, Boršt, Nova vas nad Dragonjo, Padna, Sveti Peter, Dragonja, Sečovlje, Strunjan, Tinjan, Koper, Izola, Piran, Dekani, Hrvatini, Škofije, Bertoki, Puče, Sveti Anton, Šared, Buje in Milje.
Suzana se je v Istro zaljubila prav preko svojih prvih raziskav, ko se je kot mlada učiteljica prijavila na razpis koprskega Znanstveno-raziskovalnega središča, ko so iskali mlade raziskovalce. Tako je njen nekdanji profesor z ljubljanske Filozofske fakultete akademik Goran Filipi postal njen raziskovalni mentor, ki je raziskoval istrska narečja in si želel, da njegovo delo nekdo nadaljuje. Suzana je z veseljem poprijela za delo in njena deseta knjiga je na poti.
»Moje prvo raziskovalno delo se je začelo v Krkavčah in že od samega začetka sem se dela lotila na drugačen način, kot so se raziskav lotevali dialektologi pred mano, razen Tineta Logarja, za katerega velja, da je skoraj vse narečjeslovne raziskave opravil sam, obiskal je več kot 200 krajev v Sloveniji, drugi so si namreč večinoma pomagali tako, da so na teren pošiljali svoje študente. Jaz se na teren odpravljam sama, saj študentje nimajo vedno dovolj konkretnega znanja, da bi narečja lahko znanstveno obravnavali. Do sedaj sem opravila 21 narečjeslovnih raziskav, kar pomeni, da sem obiskala 21 krajev slovenske Istre, ki zajema obmorski – istrskobeneški del in slovenski istrski del, ki predstavlja vasi našega zaledja.«
Rezultati njenih raziskav so objavljeni v več znanstvenih monografijah: Narečno besedje piranskega podeželja (2014), Šavrinsko in istrskobeneško besedje na Piranskem (2015), Slovensko istrsko izrazje v zaledju Kopra (2015), Narečje v Kopru, Izoli in Piranu (2016), Narečna raznolikost v okolici Kopra (2017), Il dialetto istroveneto a Capodistria, Isola e Pirano (2017), Raznovrstnost narečnih govorov na Koprskem (2018), La varietà dialettale del Capodistriano (2018). Z Ingrid Celestina je uredila monografijo Šavrinka (2017).
Ko sva tako kramljali, se je ob najini mizi marsikdo ustavil in želel Suzano pozdraviti, zaupala mi je, da so to tudi ljudje, ki je z njimi opravila tako imenovane intervjuje, ki so potrebni za raziskavo. Tako me je zanimalo, kako poteka njeno delo na terenu.
»Istrani, po domače Istrijani, imajo radi preproste ljudi, zato se zelo redko zgodi, da k govorcu narečja pristopim tako, da jim začnem govoriti o svojem doktoratu in dosedanjih delih, čeprav jih že velika večina pozna. Predstavim se kot Koprčanka, ki ima rada te kraje in želi proučiti in zapisati tudi njihov narečni govor. Vedno poskrbim, da sem tudi preprosto oblečena in predvsem zelo sproščena. Če le poznam njihov narečni govor, se z njimi poskusim pogovarjati v narečju oz. v pogovorno slovenščino vpletam dialektalizme, ki so mojim sogovornikom blizu. Vse pogovore snemam in s sabo vedno prinesem tudi seznam pojmov, po katerih jih želim vprašati. Najbolj kvalitetni podatki oz. izrazi so pa tisti, ki jih lahko razberemo iz daljših narečnih besedil, ki nastanejo ob daljših pripovedovanjih mojih sogovornikov, ki so na koncu tudi moji najboljši recenzenti, saj podajo svoja iskrena mnenja.«
Suzana svoje knjige prilagodi tako, da jih bodo z veseljem prebrali prav vsi. Tako tisti, ki niso dialektologi, kot tudi stroka, saj morajo znanstvene monografije ne glede na vse zadostiti znanstvenemu vedenju.
»To navadno dosežem tako, da sami raziskavi priložim več narečnih besedil, starejših fotografij iz izbranega kraja in jih ustrezno umestim v besedilo. Zgodilo se mi je tudi, da je kakšna od raziskav, ki sem jih izvedla, nastala prav na željo narečnih govorcev, ki so me po predstavitvah knjig počakali in prosili, da popišem tudi njihov govor. Glede na odziv, sem zelo vesela, da so knjige brane in zaželene.«
Na tej točki me je vsekakor zanimalo, glede na to, da so knjige prirejene tudi za bralca, ki ni dialektolog, ali v njih uporablja fonetični zapis, ki jeo za bralca, ki tega ne pozna, praktično neberljiv. Ne glede na vse, gre le za raziskavo, kjer navadno brez tovrstnega zapisa govora ne gre.
»Fonetični zapisi so vsekakor vključeni tudi v knjige in se ljudem zdijo zanimivi. Glede na to, da so to predvsem in v prvi vrsti znanstvene raziskave, pa si nikakor ne bi mogla privoščiti, da strokovnega zapisa v knjigah ne bi bilo. Če fonetičnih znakov ne bi uporabljala, bi vsi govori v Istri zveneli zelo podobno, kar pa bi bila krivica, saj so govori na tem območju zelo različni. Prav s fonetičnim zapisom namreč pokažemo to, da imata lahko dve vasi, ki sta oddaljeni le kilometer ali dva, zelo različna govora.«
Istrski narečji sta bili raziskani le deloma in tudi Suzana poudarja, da kljub temu, da je za njo že osem znanstvenih monografij, njeno delo nikakor še ni končano. Kot sama pravi, je komaj na začetku, sicer pa so bili po njenem mnenju, pa tudi raziskave tako kažejo, narečni govori v Istri obravnavani nepopolno in vsekakor zmotno definirani z besedno zvezo »istrsko narečje«, saj imamo v Istri poleg slovenskega istrskega tudi tudi istrskobeneško narečje, kar vedno poudarja v njenih raziskavah.
»To je narečje, ki so ga vedno govorili v obmorskih krajih. Na slovenski narečni zemljevid moramo vsekakor drugače umestiti območje govora slovenskega istrskega narečja, ki v mestih ni bilo nikoli zakoreninjeno,« je bila jasna Suzana.
Naj spomnimo, da ima istrskobeneško narečje, ki ga v vsakodnevni komunikaciji ohranja pri življenju del prebivalstva Kopra, Izole in Pirana ter nekaterih drugih obmorskih krajev, izpolnjene vse pogoje za vpis v slovenski register nesnovne kulturne dediščine.
Kot mi je še zaupala, je na pobudo predsednika unije Italijanov Maurizia Tremula pripravila vlogo za vpis istrskobeneškega narečja v slovenski register nesnovne kulturne dediščine, kar si šteje v čast, saj se prav s tem narečjem resneje nihče še ni ukvarjal.
»Res je sicer, da imamo s področja istrobeneščinenekaj narečnih slovarjev in bilo je obravnavano v več člankih, nihče do sedaj pa ni natančno določil območja govora tega narečja in se posvetil vsem narečnim govorom, ki sodijo na področje istrobeneščine v slovenski Istri. Sicer pa je zame osebno vsaka monografija, ki jo napišem, poseben dosežek, saj je vsaka doprinos ljudem in stroki.«
Poleg tega sva ob kavi s Suzano razbili mit o tem, da ljudje narečni govor zaznavajo kot manjvreden jezik, saj mi je zaupala, da je ta stigmatizacija sicer veljala v povojnem obdobju pa vse do pred tridesetimi leti.
»V zadnjem tridesetletju so narečni govori v Istri oživeli. Ljudje so iskali svojo identiteto in želeli doprinesti k svojemu prostoru tudi z rabo narečja. Kot sama opažam, so danes narečja zelo zaželena. Res pa je, da nameravam v prihodnosti nekaj raziskav nameniti tudi prepletanju narečja in standardnega jezika. Jezik se spreminja, temu sledijo tudi narečja, a jih je ponekod še možno ujeti v njihovih klasičnih, starejših različicah.«.
Tina Saražin
