Tadej Golob, pišete se tako kot predsednik vlade. Sta si v sorodu?
Ne.
Ste kdaj raziskovali?
Ne, nisem, ampak Golobov nas je kar velika jata.
Od kod ste doma?
Mama je iz Maribora, oče iz SveteTrojice, našla sta se nekje na pol poti. Očetova babica je bila menda služkinja v Budimpešti pri neki judovski družini, vrnila se je noseča in nikoli ni povedala s kom.
Spoznala sem vas kot radovednega človeka, ki ga vse zanima. Brez teh dveh lastnosti ni mogoče biti dober novinar. Vas je kdaj mikalo, da bi raziskali družinsko deblo?
Pred kratkim me je sorodnik, bratranec, ki ga prej nisem poznal, tudi vprašal, če sem kdaj raziskoval poreklo svojega deda. Vedel sem, da se je babica poročila z dedkom, ki so ga kot mnoge druge iz Maribora leta ’43 vpoklicali na rusko fronto, kjer je mesec dni kasneje umrl in svoje hčere, moje mame, ni nikoli videl. Pisal sem na nemški urad, ki se ukvarja s tem, da bi izvedel, kje je pokopan. Poslali so mi njegovo osmrtnico, kjer piše, da je grob neznan. Nekaj časa sem razmišljal, da bi o tem napisal knjigo, pa se tega še nisem lotil. Ne vem, ali bi se znal prestaviti v glave ljudi tistega časa.
Ste gimnazijo končali v Mariboru?
Ja, in potem sem razmišljal, da bi se vpisal na VEKŠ, pa se na koncu nisem, ker sem vedel, da bom tako ostal v Mariboru in pravega študentskega življenja ne bom niti izkusil. V Ljubljani sem vpisal novinarstvo, ker sem se zmotil v učilnici, hotel sem namreč vpisati politologijo, do katere sicer nisem imel nobene afinitete. Preprosto, hotel sem od doma.
Ste kdaj obžalovali odločitev, da ste zapustili Maribor?
Ne. Obžalovati karkoli za nazaj je neumno, ker ne moreš popraviti. Priznal bom, čeprav kot Mariborčan ne bi smel, Ljubljana mi je všeč.
Kakšna je bila takrat Ljubljana?
Takrat, v ’87 in še kar nekaj časa, je bila Ljubljana meglena. Stanoval sem v študentskem domu za Bežigradom, imeli smo telovadbo na ekonomski fakulteti v sosedstvu. Neke noči nisem našel domov, tako gosta megla je bila in ob desetih zvečer ni bilo nikjer nikogar.
Ko ste študirali novinarstvo, ste že začeli delati kot novinar na TV?
Tja sem šel na povabilo Marjana Laha, s katerim sva se srečala v pisarni moje profesorice Mance Košir, in potem nekaj časa nosil kasete med nadstropji.
Vsi, ki smo bili kdaj na televiziji, z nostalgijo spremljamo trenutno dogajanje. Ugotavljam, da večina ne dela z veseljem in strastjo, vsaj vidi se ne. Hodijo samo v službo.
Pri športu je bilo drugače, v športu smo bili in verjamem, da so še, zanesenjaki. Drugo zamero imam do televizije. Nobene možnosti izobraževanja ni bilo.
O mediju?
Ja, o mediju. Pred kamero, bral sem športna poročila, pred kamero sem stopil brez vaje, brez kakršnegakoli treninga. Pred tem sem opravil samo govorne vaje pri Ajdi Kalan, ki je poskušala odpraviti ozke štajerske oje. Potem veš, zakaj nočem gledat svojih starih posnetkov. Dve leti sem porabil za to, da sem sam ugotovil, da to ni zame.
Kakšno je vaše mnenje o kakovosti televizijskega poročanja in informativnega programa?
Ne glede na kritike, ki jih je deležna, je TV Slovenija korak pred drugimi. V resne vsebine ne mešajo tračev in rumene estrade, kar daje programu resnost, zaradi katere mu verjamem. Nekaj časa se je zdelo, da bo nacionalka sledila komercialnim televizijam, da bo popustila trendom, zahtevam po čim večji gledanosti. Zdaj se mi zdi, da se dogaja prav nasprotno, da komercialke pri informativnem programu posnemajo nacionalko.
Veliko škodo je, po mojem, naredil tudi koncept uravnotežnosti.
To je najbolj bedast koncept: povabiš dva pametna in dva kretena, da bi dobil uravnoteženo povprečno mnenje.
Zdaj je TV tudi brez denarja, brez dobre TV pa se ne da delati, to je tehnični medij.
Vsi, ne glede na to, kdo je na oblasti, se otepajo tega, da bi izenačili RTV prispevek z inflacijo. Bojijo se revolta ljudi, ki pa ne vedo, (kot ne vejo marsičesa), da je televizija najpomembnejša kulturna institucija v tej državi. Seveda se zdi tistim, ki gledajo resničnostne šove, popolnoma nepotrebna in se zgrozijo ob misli, da bi morali zanjo plačevati dva evra več. Mislim, da ta odnos do televizije kaže na enega temeljnih problemov naše in katerekoli demokracije.Tisti, ki so na oblasti, tekmujejo za pozornost nekega povprečja in bolj ali manj nam ti povprečneži tudi krojijo usodo.
Televizija bo sicer dobila nekaj sredstev, ni pa to dolgoročna rešitev, kar pa je sicer problem vseh oblasti. Zanima jih, kaj je dobro za nas, ne pa, kaj je dobro za ljudi.
Narcisizem politikov me vedno znova preseneča. Pisatelj sem, pišem knjige, vsako svoje pojavljanje na televiziji jemljem kot blagodat, reklamo. Ljudje te poznajo, če se pojaviš pred kamerami, in če te poznajo, kupujejo tvoje knjige, ampak kot pisatelj težko dobiš svoji dve minuti televizijskega prostora, naša edina estrada so politiki, pa mogoče najuspešnejši športniki in ti prvi so zelo občutljivi na to, kako jih predstavljajo. Večina med njimi ne bi nikoli prišla na televizijo, če ne bi bili politiki.
Moj prvi spomin na vas je Playboy in vaši izvrstni intervjuji, taki kot intervjuji morajo biti, zato sem ga tudi kupovala, ne zaradi fotografij golih deklet, ki so bile takrat zaščitni znak revije.
Ko sem zaslutil možnost, da bi lahko delal intervjuje pri Playboyu, sem spoznal, da bi to lahko bilo uresničenje mojih novinarskih sanj. Nisem bil reden bralec ameriškega Playboya, vsake toliko sem ga dobil v roke in prebral intervjuje, no, tudi fotografije golih žensk sem pogledal. Spomnim se, da je bil moj prvi intervju za Playboy intervju z Bojanom Križajem, potem sem jih naredil še veliko, od Milene Zupančič do Zorana Jankoviča, ki sem ga vprašal, če misli, da bo ob izidu revije še šef uprave Mercatorja. To je bilo v času prve Janševe vlade. Rekel je, da bo. Pa ni bil.
Če zdaj berete te intervjuje, si kdaj rečete, uf, tole vprašanje sem pa zamudil. Dobra iztočnica je bila.
Ja, to se je tudi meni dogajalo. Kako sem delal intervjuje? Prebral sem vse od prej in nadaljeval tam, kjer so drugi novinarji nehali. Sprva na svoje intervjuje nisem gledal kot na nekaj posebnega, zdeli so se mi taki kot vsi drugi. Zdaj se mi zdijo boljši, kot so se mi zdeli takrat: so v redu!
A je to neka logična pot, da novinar dela najprej prispevke, potem intervjuje in tako, kot pravijo južnjaki, »spečeš zanat«. Potem greš v pisateljske vode … Kaj vas je zvabilo med pisatelje?
Ja, to je logična pot, ena od možnih poti, ker se kot novinar naučiš pisati. Vsak mesec sem napisal med 80.000 in 100.000 znakov. Moraš se naučiti pisati tako, da se ljudje lahko prebijejo skozi tvoj tekst, da je razumljivo, da jim ni dolgčas. Ni dovolj napisati obsežnega, dolgega članka, ampak doseči, da ga ljudje preberejo. Ko sem delal na televiziji (pustimo, da za to nisem bil taletniran), sem intervjuval smučarske skakalce. In razmišljal: pogovarjam se z vse mlajšimi, intervjuvam zmeraj mlajše. Takrat sem bil že sam aktiven športnik …, namesto da bi drugi mene …, podoben občutek sem imel tudi pri pisanju. Kot novinar sem pisal o pisateljih, ne prav pogosto, ampak vendarle … Kot osnovnošolec, srednjošolec, pa tudi študent sem ogromno bral, občudoval sem pisatelje‚‘kako lahko toliko napišejo‘. Ko sem šel z odpravo na Mont Everest, so se spraševali, kdo bo o tem napisal knjigo. Dvignil sem roko in pisal že med samo odpravo, do prihoda v bazni tabor, potem je bila gora nad menoj previsoka, prevelika. Knjigo smo izdali še isto leto.
Katerega leta?
Leto 2000. 9. oktobra smo bili še zadnji trije na vrhu, novembra smo se vrnili in decembra je bila knjiga stiskana.
Hitro pišete?
Ja, hitro, tega se naučiš kot novinar. Knjiga je imela vse napake, ki jih lahko naredi začetnik, pa tudi poglavja, za katera so mi ljudje čestitali in so mi še danes všeč. Spodbuda, da sem se lotil biografij. Prva je bila o košarkarju Petru Vilfanu. Srečo sem imel, ker je zelo artikuliran človek. Knjiga se mi zdi še danes dobra.
A je biografija še najbolj podobna novinarskemu raziskovanju?
Sam jo dojemam kot nekakšen hibrid med novinarstvom in literaturo.
Zanimivo je, da je bila vaša biografija med prvimi, če ne celo prva. Danes je to zelo popularen žanr.
Mogoče. Tudi sam se ne spomnim nobene prej.
Brala sem jo, Vilfan se mi je zdel eden od pametnejših športnikov…
… bolj kot večina športnikov.
Kdo pa je lahko dober športnik?
Na šport nimam nekih romantičnih pogledov. Najprej je genski zapis, od katerega je marskikaj odvisno, a ti prešprintaš 100 metrov v takem in takem času ali ne in tu je selekcija huda. Mnogo nas je, ki bi radi bili dobri športniki, pa v to vrsto nismo mogli. Tako, da je šport zame super trening za soočanje s frustracijami. V vsem, karkoli v življenju počneš, boš prej ali slej dobil svojo porcijo frustracij. Pri športu pa zanesljivo.
To pa morate razložiti!
V srednji šoli sem bil nor na nogomet. Spomnim se svetovnega prvenstva v Španiji leta ’82. Vse tekme sem gledal in vprašal sem se, zakaj sploh živim, če ne bom profesionalni nogometaš. Vpisal sem se v nogometni klub Branik v Mariboru, pri 16-letih je bila to ena mojih prvih samostojnih odločitev v življenju. Treniral sem eno leto in prišel v prvo selekcijo. Potem pa se je pojavila kratkovidnost. Domnevam, da zaradi branja, takrat sem bral po 400 strani na noč. Zadnjo tekmo sem igral na Ptuju neodločeno in se nismo uvrstili naprej. Še pred tekmo sem se odločil, da bom nehal, če se ne uvrstimo, brez večje škode za nogomet. Prepočasen sem bil.
In ste začeli plezati?
Od nekdaj se mi je zdelo, da bi bilo to lahko zanimivo, ampak se mi je zdelo, da me je strah višine. Če te je strah višine, potem pač ne moreš plezati. V Ljubljani sem se vpisal v alpinistični klub in sčasoma ugotovil, da se mi je to, da me je strah višine, samo zdelo. Nič bolj kot druge.
V kateri šport ste usmerili otroka?
Sina sem vprašal, ali bi ga zanimal nogomet. Rekel je, da bi poskusil in moralo je miniti sedem let, da si je priznal, da ga pravzaprav ne zanima. Hči je opravila osnovno baletno šolo in zdaj z menoj hodi turno smučat. Sem ju pa odvračal od alpinizma.
Zakaj?
Ker je nevaren!
A je to najbolj nevaren šport?
Prav gotovo med najnevarnejšimi.
Zakaj?
Ker v alpinizmu ni vse odvisno od tebe. Obstajajo nevarnosti, na katere nimaš vpliva, in če imaš tisti dan smolo, gre lahko kaj hudo narobe.
Z vašimi knjigami sem se malo seznanila, kaj pomeni biti alpinist. A so ljudje, ko se zgodi nesreča, premalo pripravljeni, premalo previdni, ne znajo predvideti, kaj se jim lahko zgodi?
Tudi to, ampak stvar je sama po sebi nevarna. Mi, alpinisti delimo nevarnosti na objektivne – tiste, na katere ne moreš vplivati in na subjektivne. Recimo seraki, tisti deli snežne stene, ki ti visijo nad glavo in se utrgajo, zgrmijo v dolino in ne moreš vedeti kdaj. Če hočeš preplezati takšno steno, v kateri visijo seraki, moraš sprejeti tveganje. Če se odločiš, da je, potem se vsake toliko zgodi, da ti lahko zgrmi na glavo, pa si lahko najboljši alpinist na svetu. Nejc Zaplotnik je tako končal in takih in še milijon mnogo bolj banalnih nevarnosti je. Zaradi ene take sem se ponesrečil tudi sam.
Imeli ste srečo, padli 20 metrov globoko, polomili ste si skoraj vse, rehabilitacija je bila dolga, ampak plezanja niste opustili. Kaj vas žene? Se vam zdi, da morate?
To delam že 34 let, navade je težko opustit. Drugo pa je ta občutek obvladovanja lastnega telesa in če odmislim nevarnost, kar je težko, ampak če jo, potem je ta stvar zelo lepa.
Vrnimo se k pisanju?
Po biografijah sem napisal otroški/mladinski pustolovski roman – kariero bralca sem začel z Bratovščino Sinjega galeba, ki sem jo kot pisatelj posnemal in napisal svojo Bratovščino Sinjega galeba, ki se dogaja v gorah. Zlati zob se imenuje, pred tem pa še Svinjske nogice, ker sem si rekel, dovolj je bilo skrivanja za biografijami, naredi kot pisatelj nekaj resnega.
Potem pa se lotite kriminalke…
Več vzrokov je, zakaj sem se lotil pisanja kriminalke. Med pisatelji so se mi vedno zdeli največji frajeri tisti, ki pišejo kriminalke, recimo Arthur Conana Doyle, pa Agatha Christie, modernejših niti nisem bral. Drugi razlog, ki sem ga uporabil kot neke vrste izgovor, je bil, da sem tiste prejšnje knjige tako slabo prodajal, da od tega absolutno ne bi mogel živeti. Za slovenske razmere sicer dobro, ampak premalo. Takrat, 2016, sem dobil odpoved pri Playboyu, ki je kmalu za tem nehal izhajati in moral sem najti nekaj, od česar bomo lahko živeli.
Kako začneš pisati kriminalko? Si najprej izmisliš zgodbo ali like?
Ne vem, kaj je bil prej. Najbrž osnovni zaplet in seveda že vsi vpleteni vanj. Osnovne like sem si izmislil tako, da sem jih naslonil, ampak res samo rahlo naslonil na like resničnih ljudi, ki sem jih poznal. Še najdalje sem se v Jezeru ukvarjal z vprašanjem, ali bosta Taras in Tina uresničila svoje latentne simpatije. Ko sem se lotil kriminalke, sem vedel, da ena ne bo dovolj, vsaj tri bom moral napisati, da bo kdo v Sloveniji opazil, kaj počnem. Zdaj je izšla šesta, pa se še nisem naveličal.
Ta, šesta, je zame najboljša.
To zelo rad slišim, ker mislim, da mi je res uspela. Velik uspeh je že to, da se me ljudje še niso naveličali.
V kriminalki je najbolj pomembno to, da verjamemo tistemu, kar se dogaja. A se vam kdaj zgodi, da nekaj napišete, preberete, pa rečete, temu pa ne bi verjel?
Ogromnokrat preberem za sabo in tisto, kar se mi zdi slabo, izločim. Vedno manj se bojim, da mi bralci ne bi verjeli, ker sem spoznal, da je realnost hujša od vseh pisateljskih domišljij. V Komi sem Tarasu ‘posodil’ svoje diagnoze – devetkrat zlomljeno hrbtenico. Tega si ne bi upal izmisliti. Poleg tega sem eno leto delal preko javne agencije za knjigo v v zaporu v Celju. Opravka sem imel z ljudmi, ki so imeli take zgodbe, da mi res ne bi nihče verjel, če bi jih zapisal
A jih boste kdaj?
Saj jih vsake toliko že zdaj uporabim.
Koliko vas je v Tarasu?
Veliko, čeprav Taras seveda nisem jaz. Vedel sem, da mora biti glavni lik na nek način poškodovan, frustriran in Taras je bil. Odraščal je v rejniški družini, lotil se je alpinizma, ko je bil na vrhuncu, je moral zaradi drugih okoliščin s tem prekiniti.Vse to bi v meni povzročilo zelo hude frustracije, podobna sva si po odzivih na domnevne situacije.
Ali je to lažje narediti skozi literaturo?
Ja, ker lahko svoje frustracije obesiš komu drugemu. Sem pa opazil nekaj drugega. Ne samo, da je Taras v marsičem podoben meni, tudi sam čedalje bolj postajam podoben njemu, vedno manj se mi da govoriti.
Vaše knjige se veliko dogajajo v hribih , ker je to okolje, ki ga zelo dobro poznate?
Za Oj, Triglav moj dom je bila sprožilec nesreča, ki se je zares zgodila na Triglavu pred kakšnimi tremi leti, dodal sem še truplo in umor, ki ga seveda ni bilo.
A se je/bo kdaj kakšna kriminalka zgodila ob morju, saj te lahko kdo potisne v morje, z ladje, z obale, lahko je zanimivo?
Bo treba tudi tja, čeprav morje dejansko ni moj milje. Ko sem začel plezati, dvajset let nisem šel na morje. Prvič spet po rojstvu otrok. Za naslednjo knjigo se ukvarjam z neko drugo idejo.
Prebverite več o Tadeju na povezavi.
Več zanimivih intervjujev najdete tu: intervjuji.
