Preden se je Giuseppe Tartini začel ukvarjati z glasbo, je bil izvrsten sabljač. Njegov oče ga je hotel poslati v koprsko semenišče, da bi postal duhovnik, Tartini pa si je premislil. Raje je šel v Padovo študirat pravo, kjer se je spoznal s sabljanjem. Vestno je treniral, dokler ni bil tako dober, da je postal odličen učitelj sabljanja. Zaradi spleta nesrečnih okoliščin je bil izgnan iz Padove, kar mu je tudi obrnilo karierno pot na glavo, in je tako postal violinist ter skladatelj.
Antonije Hajdin, predsednik izolskega in koprskega sabljaškega kluba, sicer pa učitelj violončela, se spominja, da je s sabljanjem povezan, odkar “sem si dal cedilo za pašto na glavo in vzel kuhalnico,” in ker je od nekdaj oboževal viteške filme in mušketirje. Kot mlad fant je igral violončelo v orkestrih in med pavzami ni manjkalo sabljanja, namišljeni nasprotniki so bili ponavadi stojala z notami. “Bitke so ponavadi bile izgubljene, saj so vedno dobili kakšen opomin dirigentke,” pove v smehu. “Vedno sem nekako sanjal o tem in nekje 15 let nazaj sem se začel ukvarjat s to lepo veščino. Vadil sem ogromno, tudi ponoči in tudi po sedem ur dnevno, tako sem bil navdušen.” Sabljati je začel v društvu Gladio, ki sta ga nekoč vodila Petra Kladnik in Jure Jeza, sedaj pa je tudi njihove člane prevzel Antonije, tako da s klubom pokrivajo celo Obalo. Na Obali so še kar znani, ljudje vedo, da klub obstaja. Sicer se neradi izpostavljajo, vendar pa imajo pridne, resne in perspektivne člane, ki jih bodo zagotovo pripeljali do točke, kjer bo tudi sabljanje postalo bolj prepoznaven šport.
Pravila igre so enostavna. “Zadeni ti njega, preden on zadene tebe,” pove v smehu na kratko. Pri tem športu je vbodna površina kompletno telo nasprotnega sabljača. Stojita si nasproti, vsak na svojem koncu piste. Sablja je priklopljena na kabel, kabel pa na aparate, ki z lučko in zvočnim signalom naznanijo, da je nasprotnik zadet. Tekmovanja so na principu izpadanja, tekmovalec mora v kolu doseči pet zadetkov za posamezno zmago. V kolikor napreduje v eliminacije, mora doseči 15 zadetkov v posamezni borbi. Posebej zanimivo pa je, da imajo namesto četrtega mesta dve tretji. Torej tekmovalec, ki je prišel v polfinale, že ima zagotovljeno medaljo. Sabljanje ima viteško preteklost, zato ohranjajo sabljaške pozdrave, vedno se morajo rokovati. Je zelo hiter šport, gre za delce sekunde, za skrajne reflekse. Pravijo mu tudi fizični šah. Po intuiciji morajo tekmovalci namreč začutiti, kaj bo nasprotnikova naslednja poteza. Biti morajo izjemno disciplinirani. Je pa sabljanje vsekakor med najbolj varnimi športi. Pomislek, da je nevaren zaradi meča, je napačna. Sabljanje so leta 1896 prvič uvrstili na olimpijske igre in je eden od štirih športov, ki je prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe.
Klub trenutno šteje približno 20 članov. Trenirajo vse starostne skupine, najmlajši član ima komaj osem let. Trenirajo skupaj vsak ponedeljek, starejši posebej pripravijo trening, za dušo, pravi Antonije. Na ta način starejši pomagajo mlajšim, mlajši pa tako pridobijo na samozavesti. Učijo se od drugih, naučijo se spoštovanja v borbi. Kljub temu, da trenirajo skupaj pa tekmujejo skupinah, po različnih starostih oziroma kategorijah. Tekmujejo v kategorijah do 10 let, do 12 let, do 14 let, kadeti, mladinci, nato so člani in na koncu veterani. Tudi deklet imajo kar nekaj. So zelo perspektivne, v svojih vrstah imajo kar dve slovenski reprezentantki. Noel Kleva je kadetska podprvakinja do 17 let, Sarah Božič pa je celo mladinska prvakinja, ki je s 14. leti zmagala v kategoriji do 20 let. Lahko zaključimo, da imajo člani zelo velik potencial. “Izredno sem ponosen na njih. Nato pa želim omeniti moške slovenske reprezentante; Lana Goloba in Luko Mlakarja, Izolana, potem pa je tu še Koprčan Luka Krajlah. Fantje ustvarjajo izjemne rezultate in so zelo pomembno jedro ekipe,” ponosno pove.
Povezava violončela in sabljanja?
Antonije je profesor violončela na gimnaziji v Kopru, v glasbeni šoli v Izoli in Piranu. Igrati ga je začel, ko je imel komaj pet let. “Želel sem igrati kontrabas, pa so rekli “dali ti bomo mali kontrabas” in tako so me poslali na violončelo,” pove z nasmeškom. “To je moja primarna služba, vendar sem bil od nekdaj silno navdušen nad sabljanjem. Tudi drži loka in meča sta si zelo kompatibilni.” Drža meča, kot jo danes poznamo, je bila formirana na francoskem dvoru v času Ludvika XIV, kar ga tudi že od nekdaj fascinira. Antonije pa vidi tudi tesno povezavo z baletom. Ludvik XIV je bil nad njim navdušen, tudi sam je nekaj časa plesal, bil je silen baletni entuziast.
Kako so potekali treningi med korono?
Treningi v času korone niso potekali na klasičen način, kljub temu, da je razdalja v sabljanju vedno vsaj dva metra. Upoštevali so ukrepe in se držali pravil. Antonije meni, da se je pravil potrebno držati, kar je zelo pomembno tudi v sabljanju. To uči tudi svoje učence. Del treningov so tako organizirali preko spleta, v prihodnje pa upa, da bodo lahko spet trenirali v prostorih kluba.
Anja Vertnik
