Kako ste se znašli v politiki? Študirali ste literarno zgodovino v Trstu …
Po diplomi sem bila v svobodnem poklicu, pisala, predavala na raznih univerzah v Italiji in Sloveniji, prevajala, režirala dokumentarne filme, snovala na desetine radijski nizov … Leta 2017 sem izdala roman La figlia che vorrei avere pri ugledni milanski založbi La nave di Teseo, ki jo je soustanovil Umberto Eco.
Podpisana je tudi že pogodba za izdajo te knjige v sloveščini. Prevedla jo bom sama, ker to je literatura, moj materni jezik je pa le moj materni jezik. Kako se je začela moja politična pot? V Rimu sem bila na nekem dogodku, kjer je bila tudi nekdanja poslanka Demokratske stranke Tamara Blažina. Povedala mi je, da bi stranka za parlamentarne volitve izbrala slovensko kandidaturo, ki naj bi bila odraz t.i. civilne družbe. Rekla sem, prostodušno, seveda, hvala, sem počaščena in dala zadevo ad acta. Malo pred novim letom me je Tamara pobarala, če se še strinjam. Seveda, sem rekla, saj sem dala besedo. Izbrali so štiri, potem tri kandidate, slednjič dve ženski. Izbrali so me, ker sem se s svojim delom vključila v slovensko, predvsem pa italijansko širšo stvarnost, promovirala slovensko kulturo, gradila mostove … in tako bila izvoljena v parlament.
V Sloveniji so komentarji po teh volitvah nihali od zgroženosti do stoičnosti. Pričakoval se je zasuk v desno, ne pa tako korenit. Komentarji so bili, da gre ves svet v desno in Italija pač ni nobena izjema. Kako se to lahko zgodi v državi, v okolju, kjer bo letos minilo 100 let od Mussolinijevega pohoda na Rim.
Šest mesecev pred volitvami sem opozarjala, da je oktober obletnica pohoda na Rim. Kot opazovalka družbe, kakršna sem bila v svojem ‘prejšnjem življenju’, torej ne kot političarka, ampak kot opazovalka vsega, kar se dogaja okoli mene, sem opozarjala na to, da so smernice kot v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, se pravi Belle epoque: navkljub težkemu času, socialni krizi, ekonomskim in energetskim težavam, ljudje navzven živijo, kot da bi se ne menili za to, kaj bo jutri. Tudi čas je bil pred stoletjem podoben, takrat je bil konec prve svetovne vojne, zdaj smo pa prihajali iz pandemičnega časa, ki so ga mnogi imenovali nova vojna. Ne pozabimo, da je v Italiji umrlo sto šestdeset tisoč ljudi. Veliko sem razmišljala o tem in opozarjala na vzporedja, a le malokateri so se na to odzivali. Potem se je zgodilo natanko to, na kar sem opozarjala. Res se je evropska politika zasukala v desno, ampak to ni edina razlaga za to, kar se je v Italiji zgodilo. Čas pandemije je omogočil odstop od veliko pomembnih pravil in tudi ekonomska situacija je huda, zelo zahtevna. Družba razmišlja dokaj neenotno: po eni strani anarhično, po drugi pa verjame tistim, ki obljubljajo Indijo Koromandijo.
To je v človekovi naravi.
Delamo si utvare, da je vse rešljivo v trenutku, na ena dva tri, izstopili bomo iz Evrope, prenovljeni, vse bo na novo vzcvetelo …, čeprav vemo, da to ni mogoče. Veste, ta populizem, da ne nagovarjaš človeka, naj začne razmišljati, ampak govoriš njegovim čustvom, njegovemu instinktu, tistemu preživetvenemu, pomeni, da se lahko ponovi tisto, kar se je zgodilo pred sto leti. Mi smo zdaj v vojni ekonomiji, to nam mora biti jasno. Na severu ne bomo segrevali stanovanj do 22. oktobra. Desnica govori o preporodu, v resnici pa se med sabo prepira, kdo bo močnejši. Višajo se cene kruha, mleka, kar pomeni, da smo v fazi, ko bodo revni še revnejši in bogati še bogatejši. Srednji sloj ni razumel, da se tisti še bolj bogat, ki mu bo koval bodočnost, ne bo zanimal za njegove težave in tegobe, ampak postavil nova pravila, zamaskirana, a ta ne bodo skrbela za ljudi. Predvolilna obljuba, da bodo vsi upokojenci imeli 1000 eurov pokojnine, da bomo vsi plačevali manj davkov, … Kaj to pomeni? Nekateri so govorili o petnajst odstotnem davku za vse sloje, drugi o petindvajsetih odstotkih: se pravi, da bodo bogati plačevali manj, nižji in srednji sloj isto kot prej, bodo pa izgubili socialne pravice. Če država nima več prihodkov, bo najprej ukinila socialne pravice na področju zdravstva. Privatizacija zdravstva je divja tudi tukaj, v Furlaniji Julijski krajini, javne bolnišnice, tudi tiste manjše, so vse bolj obubožane. Pred časom, in to ne v volilni kampanji, se je eden od ligaških ministrov vprašal, pa kdo danes sploh še hodi k splošnemu zdravniku? Splošni zdravnik je bistven, prav tako je bistveno socialno zdravstvo, država, ki omogoča vsem, da so primerno oskrbovani! Da imajo vsi iste možnosti za šolanje, za socialne storitve.
Od tu greš dalje.
Bi rekla, ja. In ravno tako je z bolnišnico. Če ni majhnega zdravstvenega centra, kjer lahko urediš manjše stvari, kam lahko greš? V Čedadu smo imeli manjšo bolnico, ki je ni več. Našim Benečanom, ki jih nagovarjamo, naj se vrnejo v naše vasi, je treba do osrednje bolnice v Vidmu uro in pol vožnje in tam čakati na urgenci tudi do dvanajst ur. To pomeni, kdor ima denar, gre lahko na zasebno kliniko in bo vse takoj urejeno. Tisti, ki nima, je revež.
Da ne govorimo o šolstvu. Če ne bomo investirali v šolstvo, v izobrazbo, smo izgubljeni. Toda to nekako ne pride do ljudi. Leva sredina je opustila ali pa ni znala pravilno izpostaviti, katere potrebe so najbolj pomembne in katere so v nevarnosti. Mi smo bili tisti, ki smo zahtevali, da je pravica do okolja ustavna pravica. Tudi to ni prišlo do ljudi.
N’Toko je, ko je pozval ljudi na volitve, povedal nekaj zanimivega. Če skrajšam, saj bodo počeli podobno, kot ti zdaj, spremenilo se bo pa to, kako se boste počutili vi. Država dela po svoje, politične elite deljo po svoje …
Rekli ste politična elita, tukaj je tisti nesporazum, politična elita govori na različne načine, ampak ostaja elita, četudi se deklarira, da skrbi za reveže.
Privilegijem se ne bo odrekla.
V svobodnem poklicu sem bila, vedela sem in še vedno to dobro vem, kaj pomeni računati na to, kaj bo s tabo ne naslednji mesec, ampak naslednje leto. Naučiš se, kako deluje majhno gospodinjstvo in kako razmišlja tisti, ki ti daje delo. Tudi on razmišlja o tem, a zase, ne zate. Politična elita v Rimu živi v palačah, gre za krasne plače, rafiniran kraj z veliko ugodnostmi in mimo grede se ne zavedaš več, kaj je pravo življenje. Ti živiš nekaj, ljudje pa živijo nekaj drugega. Kadar slišim, da v Furlaniji Julijski krajini kilo kruha stane tudi do 6,50 eurov, je to zame grozljivo. Veliko ljudi pa zasluži 500, 800, tudi 1200 eurov in ima dva otroka. Kako preživi s takimi cenami? Ali pa kava, če jo popiješ pri pultu po 1,30?
V Ljubljani je okoli dva eura.
Skratka palača je gnezdo, iluzija življenja in marsikdo, ki je tam desetletja, ne ve, kaj pomeni en ali deset evrov. To je razkorak med resničnostjo in politiko.
Kaj finančno pomeni izvolitev v parlament?
Med senatorji in poslanci je majhna razlika v zneskih, ki so javni. S temi krijemo subvencijo stranke tako na državni kot na deželni ravni, ker ne uživa državne podpore, svoje sodelavce, ki so bistvenega pomena za parlamentarno delo, vse življenjske stroške, ki so za bivanje v Rimu izjemno visoki. V Rimu imamo urade, ki ne bi mogli obstajati brez naše podpore. Gre za parlamentarne in strankine uradnike, gre za izvedence, za novinarje, tajništvo … funkcija pa terja tudi obleko, kar je za ženske bolj zapleteno, moški namreč zamenjajo kravate in srajce in so urejeni. Od začetka sem razumela, da je politika narejena od moških za moške. Gledam kolegice z majhnimi otroki. Če bi bilo obratno, bi ženske ostale doma in skrbele za družino in za otroke, obratno pa ni, razen redkih izjem. Vesele so lahko, če imajo nekoga, največkrat mamo ali taščo, da jim pomaga, ker bo moški svoje življenje težko spremenil in živel za družino. K sreči imam partnerja, ki me podpira v vsem in sva dobra ekipa, nanj se lahko zanesem, da mi bo pomagal.
To je moška civilizacija! Vrniva se k volitvam. Bratje Italije izvirajo iz revnega dela Rima …
To se pozna tudi v govoru njihove voditeljice. Melonijeva govori z močnim rimskim naglasom. Je pa sicer zelo inteligentna ženska, bistra in živa. Prihaja iz vrst neofašistov, ki imajo močan socialni naboj, mi kot levosredinska koalicija smo ga izgubili. Postali smo elita, nekako granitski smo, nismo več ljudski. Prva stvar, ki so mi jo povedali v prejšnji volilni kampanji, ko sem hodila naokoli, je bilo: vi demokrati pridete, ko so volitve, nas vprašate za glas, potem pa vas ni več. To sem si zelo zapomnila in v štirih letih in pol naredila več kot tisoč dogodkov na terenu. To pomeni, da ni bilo ne sobot in nedelj, kakšenkrat tudi praznikov ne, vse to pa zato, da ljudi poslušaš. Vsak dan se učim od ljudi, ki mi povedo, kakšne so njihove težave. Petdesetkrat sem bila v Benečiji, kar pomeni, da sem srečala skoraj vse. Ko se srečaš z župani malih občin, ki štejejo dvesto, tristo ljudi, vidiš, kaj pomeni biti župan z nizkim proračunom, brez dovolj uslužbencev, da moraš skrbeti za to, da otroci lahko gredo v šolo, ker se sicer družine izselijo, da so ceste, da so šolabusi … To so težave in dokler se jih ne dotakneš, ne razumeš. In ko ti vse to pripovedujejo, jih spoštuješ, ker vseeno kandidirajo. Praktično zastonj delajo zelo zahtevno službo in osebno odgovarjajo, ko gre kaj narobe in potem se vprašaš, kje in zakaj je umanjkala ta povezava med nami.
Poznate težave in probleme ljudi na terenu, kako vse to prevedete v politični jezik v Rimu?
K sreči imam kolege v Rimu, ki so izjemno pozorni, ki sami prihajajo iz krajevnih administrativnih izkušenj, zato mi lahko pri tem pomagajo. Marsikdo je mislil, da se bo slovenski poslanec ukvarjal samo s slovenskimi zadevami. Toda jaz sem bila edina senatorka Demokratske stranke za celo deželo, imam pa to dobro lastnost, kot rečeno, da znam poslušati ljudi in se potem posvetovati s tistimi, ki imajo več izkušenj in bolje poznajo procedure in rimske mline, ki meljejo počasi in vedo, kaj pomenijo težave, s katerimi se soočajo kmetovalci na posameznih območjih, intelektualci, ljudje ob meji … Zelo sem vesela, da sem od kolegov dobila res veliko podporo, name so gledali kot na dodano vrednost, ne kot na manjko. Vsi, ki so prišli na naš konec, so bili očarani nad zgodovino, lepoto kraja, a tudi nad dejstvom, da je to nekaj, s čimer se ti soočaš in za kar moraš skrbeti. Primer: med epidemijo je prišlo do zastojev prometa na meji. O tem sem se pogovarjala s konzulom, veleposlanikom, prefektom in tudi kolegom Demokratske stranke, ki je odgovoren za zunanjo politiko stranke same in pozna obmejno vprašanje, ker je doma ob italijansko-švicarski meji. Izvrstno sva sodelovala, saj je šlo za problematiko, ki je bila skupna vsem obmejnim krajem v Italiji. Sem pa tudi trmasta pri svojem delu in ne neham, dokler ne dobim odgovora.
Ste vztrajni?
Zelo vztrajna. In vidim, da je to edini način, da lahko težavo pomagaš rešiti. Ko je izbruhnil kovid, je bilo tukaj veliko študentov na Erazmus izmenjavi, ki niso vedeli, kako domov. Sodelovanje institucij z obeh strani meje ter urada na Farnesini v Rimu je bilo enkratno, našli smo način, kako so se študentje lahko vrnili domov.
Ali ste vi, glede na to, od kod prihajate in kdo ste, majhna posebnost v Rimu?
Na začetku morda res nekoliko. Slovenci imamo namreč svojega parlamentarca vse od leta 1963, kar nam je najprej omogočila znotraj svoje kandidatne liste Komunistična partija, nato vse stranke, ki so se iz nje razvile, do današnje levosredinske Demokratske stranke. Vsi so bili deležni pozornosti, pojem med nami je Dimitrij Volčič, v njegovem mandatu je bil sprejet naš zaščitni zakon. Volčič je bil med najuglednejšimi novinarji v Italiji. Ko je stopil na politično pot, je bil prepoznaven in s svojim ugledom odprl marsikatera rimska, in ne samo rimska, vrata. Ostali take moči in take prepoznavnosti nismo imeli. Na začetku mandata sem bila kot predstavnica dežele Furlanije Julijske krajine najprej članica komisije odbora za obrambo. Tam smo demokrati vedno imeli svojega predstavnika, pa potem v odboru za zunanje zadeve, v odboru za finance in delo, na koncu sem delala v najpomembnejši komisiji za ustavna vprašanja.
Vas preseneča, tako kot mene, da toliko ljudi na vašem področju voli desničarje? Trst je bil na prvem mestu med dvajsetimi največjimi italijanskimi mesti.
To so stare rane, a desnica vse manj gradi na teh ranah. Trst je desno mesto tako kot Gorica. Predvsem starejši volilci, Italijani, ali pa tisti, ki to hočejo biti, mislijo, da smo mi ‘slavokomunisti’ …
Rdeča nevarnost?
Naracija, ki traja od povojnega časa. Izobražena desnica je zelo cenila to, kar se je zgodilo v Bazovici med predsednikoma Mattarello in Pahorjem. Mislim, da imam kot institucionalni predstavnik, kot senatorka italijanske republike, ne kot Tatjana Rojc, dolžnost da spoštujem vse državljane te države. Ko sem bila prvič na proslavi na Šohtu, je ob 10. februarju leta 2019 govoril predsednik evropskega parlamenta, Italijan Tajani. Njegove izjave so bile grozljive, neresnične, čista propaganda in izrabljanje tragedije v propagandistične namene, kar nima s spoštovanjem žrtev nič, prav nič skupnega. Občutek sem imela, da hodi po grobu mojih staršev. Govoril je zgodovinske neresnice. Celo nekateri intelektualni krogi na levi, kar seveda boli, so ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu govorili o slovenskem iridentizmu. Na to sem se odzvala zelo ostro, ker vrnitev Narodnega doma, ki sta ga močno podrpla predsednika Sergio Mattarella in Borut Pahor, pomeni priznanje storjenega zla v četrstoletnem poskusu fašističnega genocida Slovencev na Primorskem. Povojni poboji so grozna stran povojnega zgodovinskega poglavja, a se niso dogajali samo pri nas: knjiga Gianpaola Panse zelo jasno oznamenjuje, kako gosto so posejana brezna povojnih pobojev v Italiji, kar je grozljivo. Teh se pa nikoli ne omenja. A kot pravi Kocbek, vsaka vojna je umazana. Palmiro Togliatti je kot umni politik uvedel amnestijo za vso to grozo, kar pomeni, da ni prišlo do procesov proti tem, ki so pobijali v povojnem času. A ta amnestija je posrkala tudi fašistične veljake, ki so imeli na vesti strahotne zločine, ki so imeli na vesti smrt veliko Slovencev in Hravatov, tudi dejavnost v vseh fašističnih taboriščih od Raba do raznih krajev v Italiji. Da ne govorimo o tem, kar se je dogajalo ob okupaciji Jugoslavije … Italija ni obračunala s fašizmom tako, kot bi morala. Veljalo je, da je bil fašizem neke vrste groteskna diktatura.
Spektakel?
Ja, ampak dejstvo je in to si moramo priznati, da je bil fašizem kriminal.
Ko je umrl italijanski predsednik Sandro Pertini, partizan in antifašist, je bilo napisanih veliko člankov o tem, da je pregorela še zadnja varovalka in da bodo zdaj mulci začeli delati po svoje. In so res. Neofašisti pač. Po volilni zmagi Bratov Italije, ki bodo prevzeli vlado prav ob 100-letnici Mussolinijevega pohoda na Rim, so nekateri opozarjali na to, da je eno stranka, drugo pa država, kar naj bi veljalo tudi za Melonijevo, postati bo morala državnica.
Zagotovo bo tako. Melonijeva spoštuje državne inštitucije, tako kot tudi njena stranka. Bili so opozicija v Draghijevi vladi in tam so to dokazali. Gibanje petih zvezd na primer je bilo temu nedozorelo in nedoraslo, zato je bilo težko plesti volilno zavezništvo z njimi. Prepričana sem, da Melonijeva kot državnica ne bo več govorila o izstopu iz EU, to je že izjavila. Bratje Italije so izkušeni ljudje, tudi dobro pripravljeni, Liga pa sicer izgublja konsenz, posebej na severu države. Odkar se je iz Lege Nord prelevila v Lega Salvini, ji priljubljenost pada. Potem imamo še Berlusconija, ki se je pojavil leta 1994, začel je kot liberalec, čeprav so bila njegova dejanja kdajpakdaj neumestna. Njegovi predstavniki pa so bili v glavnem ugledni ljudje. Berlusconi pooseblja stranko še danes, tudi njegovi pravijo, da te stranke brez njega ni. Njegov pristop pa ne moremo enotiti z ostalima dvema silama italijanske desnice, saj ste videli, da v evropskem parlamentu ni volil z Orbanom tako kot Liga in Bratje Italije. Tudi to bo vplivalo na notranje razmere in na politično ravnovesje.
Bo Melonijeva uresničila grožnje slovenski skupnosti?
Tega se bojim, ker je bil na njenih kandidatnih listah izvoljen Roberto Menia, star znanec, Tržačan, Antislovenec, njegove kandidature pa ni podprla tržaška federacija njegove stranke, izvoljen je bil v Liguriji. Mislim, da Melonijeva ne bo tako neumna, da bi se spravila nad slovensko narodno skupnost. Četudi je Menia že izjavil, da bi bilo treba krčiti sredstva nam in tudi italijanski skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem. Pozorni bomo na to. Mislim pa, da so odnosi med Slovenijo in Italijo na takem nivoju, gospodarskem in političnem, da se to ne bo moglo zgoditi kar tako zlahka. Lahko pa se zgodi, če zaidemo v še hujšo krizo in bo krčenje sredstev našega zaščitnega zakona in zakona o manjšinskih medijih pravzaprav dober izgovor. Upam, da se mi vsi tukaj zavedamo, da se časi zelo hitro spreminjajo in da moramo poskrbeti za to, da si bomo prizadevali za nove ideje, za spodbujanje solidnega gospodarstva, ker naše ustanove ne morejo živeti samo od finančne podpore Italije in, seveda, Slovenije. Zavedati se moramo, da delimo ta prostor s tistimi, ki mislijo drugače od nas. Njih moramo prepričati, da smo manjšina, ki ima svoje pravice, ker predstavlja za to območje dodatno vrednost, saj smo srce Evrope in na križišču treh temeljnih evropskih kultur.
Ali Slovenija skrbi za svoje v Italiji?
Po osamosvojitvi smo se vsi bali, kaj bo. Celo prepričana indipendentista, kakršna sta bila Boris Pahor in Alojz Rebula, sta povedala, da sta bila skeptična do dejstva, ali bo Republika Slovenija dovolj močna, da bo lahko branila interese Slovencev, ki živimo izven Matice. Skozi celotno tridesetletno dobo smo uživali veliko pozornost vseh slovenskih predsednikov. Pobliže sem seveda to spoznala v zadnjih letih, ko nam je veliko pomagal predsednik Pahor tudi zaradi resnično globokega prijateljskega odnosa s predsednikom Mattarello. Katerokoli težavo smo imeli, se je z njo ukvarjali bilaterala, slovenska diplomacija je trdno stala za nami, tako da sem hvaležna generalnemu konzulu Vojku Volku ter veleposlaniku Tomažu Kustlju, ki sta bila med drugim tudi deležna visokega odlikovanja predsednika Matterelle. Zelo blizu pa so nam seveda vedno vsi na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu ter predstavniki slovenske vlade. Pravkar se je diplomatom, ki sem jih omenjala, iztekel mandat, tako zdaj postavljamo temelje sodelovanja s srečanji z novim generalnim konzulom v Trstu in novim veleposlanikom v Rimu, ki sta mi jasno potrdila, kar je bilo že prej pravilo, da se lahko vedno obrnem na njiju.
To je pa dobra popotnica za delo.
Pomembno je, da čutimo, da je matica za nami.
S slovensko skupnostjo v Italiji se lahko zgodi marsikaj. Kaj je tisto, proti čemur se boste borili z vsemi močmi in ne boste pripravljeni niti na najmanjše kompromise?
Ne bomo dopustili krčenja pravic, ki sem jih prej omenjala, pa tudi ne poseganja v specifiko slovenskega šolstva v Italiji ali umanjkanja finančne podpore medijem, kar se je že skoraj zgodilo na začetku prejšnje zakonodajne dobe. Če bi se karkoli spremenilo, pomeni, da bi resno tvegali, da postanemo nekakšna getoizirana folkorna skupina. To pa nismo, mi smo živa, organizirana, klena skupnost in zato je zelo pomembno, da imamo možnost ohranjanja svojega jezika, ki je živ, ki se razvija preko medijev in v šolskih programih ter pri vsej kulturni in športni dejavnosti, ki sta pri nas izjemno pomembni za rast zavesti neke pripadnosti. Mi smo tista manjšina v Italiji, ki je najbolje organizirana. Imamo stotine društev, kar pomeni, da si prisoten na ozemlju, da si živ, da obstaja stik s človekom, ki živi in dela, tudi cerkev. Zdaj smo v hudih škripcih, ker primanjkuje slovenskih duhovnikov. Za Benečijo je to izjemnega pomena, tam so naši Čedermaci zaradi svoje narodne zavesti pretrpeli veliko gorja v vsej povojni zgodovini. Ko škof iz Vidma našim otrokom ni dovolil katekizma v slovenščini, sem se zgrozila. Kako je to mogoče? To je pravica, mi smo zaščiteni z republiško ustavo in imamo od leta 2001 tudi zaščitni zakon … vsaj zaenkrat. Ker vemo, da se zakone lahko tudi spreminja.
Ampak ne v nasprotju z Ustavo?
Ne, to pa ne. Sem pa že povedala, če se karkoli zaplete, moramo na ulico, povejmo, da smo. Ne petsto, na tisoče nas bo. Ko smo šli na Travnik v Gorici za zaščitni zakon, je bil Travnik, osrednji goriški trg, nabito poln. Samozavest moramo spet pridobiti. Bolj poznam kulturno področje in vem, da nas italijanski kulturni prostor res upošteva. Bolj nas upoštevajo v Italiji kot v Trstu, recimo. Pahor, Rebula, Jančar, Košuta, Kovačič … Mi smo zanimivi ne kot enklava, ampak ker smo evropski. Če tega ne bomo razumeli ali nam bo to odvzeto, bomo naredili tisoč korakov nazaj, ne enega. Če bo treba, bom dvignila glas v senatu in kjerkoli bo potrebno. Saj veste, Trubarjev Stati inu obstati!
Politična ravnanja so velikokrat daleč od tistega, kar mi, kot državljani, pričakujemo. Vas to kdaj moti, vznemiri?
Seveda me, mi smo ljudje, ki živimo konkretno. Bila sem poročevalka črpanja evropskih sredstev podpore, ki jo je Italija pridobila na račun pomembnih državnih reform, šlo je za petindvajset miljard eurov. Kaj vse je bilo treba poslušati o tem, sto milijonov tja, petdeset sem. Ljudje pa pričakujejo, da jim daš roko, ne pa teoretiziraš. V skupini 40. senatorjev takratne Draghijeve vladne večine z odličnim ministrom za stike s parlamentom, sicer predstavnikom Gibanja Petih zvezd, ki ga ni več kandidiralo, smo se o tem dogovarjali. Ko se spopadaš s potrebami ministrstva za izobraževanje, veš, da moraš držati krmilo v pravo smer, potem pa naenkrat izvemo, da mora ogromna milijonska vsota na jug za zgradnjo stadionov in bazenov. In vsi vemo, zakaj in vemo tudi, kaj se bo zgodilo s tem denarjem. Ti se pa pogajaš za podporo šolskemu sistemu. Kje smo? To je zame nesprejemljivo.
