Kot izvemo iz knjige Portoroška teniška zgodba avtorja Zdenka Vozliča, se je teniška zgodba v kraju začela na Palacovem igrišču, kjer se je igralo za zabavo, prirejalo se je turnirje in tenis v takšnem obsegu ohranjalo skoraj šest desetletij. S prenovo Portoroža konec 60′ let prejšnjega stoletja pa so po avtorjevih navedbah vodilni ljudje uvideli, da je dodatna turistična ponudba v kraju lahko tudi šport in ob že uveljavljenih vodnih športih so z zazidalnim načrtom zasnovali Športni rekreacijski center Lucija, večinoma namenjen tenisu. ŠRC so umestili v neposredno bližino hotelov Metropol in Lucija, kjer so desetletja bivali teniški gosti, hkrati pa so bila igrišča dostopna tudi populaciji, ki je rasla z izgradnjo Lucije.
Začetki velik izziv
Vozlič piše, da so bili začetki upravljavske poti teniških igrišč velik izziv, saj so o tenisu nekaj vedeli le posamezniki, ki so igro videli ali se je naučili drugod. V veliko pomoč je bila sočasna ustanovitev kluba in sinergija med upravljavcem in klubom je v dolgih letih ustvarjala nepozabne dogodke. Razvili so tudi uspešen model teniškega življenja, z njim pa privabljali goste od vsepovsod in prirejali turnirje vseh rangov.
Da bi klubu priznali delež za ustvarjanje dogodkov, delo z mladimi in velik delež v propagandnem smislu, je lastnik z njim sklenil pogodbo, ki je upoštevala rabo igrišč po sprejemljivih pogojih. S spremembo družbenega sistema v 90.letih pa se je pričelo vse bolj zaostrovati ekonomske pogoje, lastnik je pripeljal različne upravljalce, tudi izvajalce turnirjev in klub po navedbah Vozliča sčasoma ni bil več pomemben sogovornik.
Organizirana klubska dejavnost se je sicer v kraju začela z ustanovitvijo Teniškega kluba Obala leta 1971, še intenzivneje in celovito pa 1975 z ustanovitvijo Tenis kluba Portorož. Ta je dal zagon za še več centrov in klubov in tako se, po avtorjevem mnenju, začne portoroška teniška renesansa. Razvije se učenje, treniranje, organizacija turnirjev, sodniška dejavnost, prihod občinstva, medijev, sponzorjev in igralcev od vsepovsod, prav tako pa organizacija številnih domačih in mednarodnih turnirjev.
Sledil je prelom
Leta 2022 pa se je v teniški zgodbi zgodil prelom. Terme Čatež, takratni lastnik Tenis centra Portorož najemniku ni podaljšal pogodbe. Pred tem je občina Piran že skoraj kupila teniška igrišča, saj so Terme Čatež naznanile, da imajo kupca s Hrvaške, a je takratni piranski župan Đenio Zadković odločitev po burnih razpravah prepustil naslednji sestavi občinskega sveta. Portoroški tenisači pa so na nujnost ohranitve teniških igrišč med drugim opozorili tako, da so si rumeno žogico z loparji podajali kar na piranskem Tartinijevem trgu.
Novemu piranskemu županu Andreju Koreniki je nato s Termami Čatež uspelo izpogajati ceno 4,5 milijona za približno 30 tisoč kvadratnih metrov površin, na katerih so teniška igrišča, balinišče, mini golf in travnik ob cesti ter igralni park za otroke. Člani svetniške skupine SD in svetnica Barbara Imenšek so se glasovanja na občinskem svetu vzdržali, medtem ko so vsi ostali občinski svetniki nakup potrdili. Župan je ob tem dejal, da občina omenjenih površin ne kupuje zaradi dobičkonosnosti, ampak v korist občanov.
Neuspeli razpis za najem
Nekaj prostorov kompleksa je sicer ostalo v zasebni lasti, ker so jih Terme Čatež že prej prodale tretjim osebam. Občina Piran pa je teniški kompleks začasno prenesla v upravljanje Športnemu in mladinskemu centru Piran (ŠIMC). Ker je ob zaprtju teniških igrišč turistično gospodarstvo opozarjalo, da naj bi območje prinašalo med 30.000 in 35.000 »dobrih« gostov letno, s tem pa do pet milijonov evrov prihodkov, so se na občini odločili, da objavijo razpis za najem.
Najemnino v višini 10.000 evrov mesečno so določili na podlagi cenitve. Da pogoji ne bi bili prezahtevni, v razpis niso vključili osrednjega teniškega stadiona, saj bi to pomenilo še za 5000 evrov višjo mesečno najemnino. Na razpis se ni prijavil nihče.
»Ne morem razumeti, kako nekdo, ki ustvari pet milijonov evrov prihodkov, ni sposoben prevzeti nekega območja v priobalnem pasu za najemnino 10.000 evrov na mesec,« je ob tem dejal Korenika. Na občini se po njegovih besedah sprašujejo, ali so bili podatki, ki so jih navajali gospodarstveniki, realni. Ker gospodarstvo možnosti za najem ni izkoristilo, se bo zdaj občina osredotočila na to, da območje ponudi občanom za šport in rekreacijo, je pojasnil župan.
Tenis in drugi športi
V treh mesecih bodo poskusili usposobiti vsaj šest teniških igrišč – štiri betonska in nekaj peščenih. Obenem je župan napovedal tudi celovito ureditev športno-rekreacijskih površin z dodatno ozelenitvijo. »Vrnili bomo košarko in nogomet na območje, kjer smo Pirančani in Lucijčani preživeli otroška leta,« je poudaril. Urediti nameravajo tudi novo balinišče, igrišča za odbojko in badminton ter trim stezo.
Na občini iščejo tudi možnosti za prekritje osrednjega teniškega stadiona, ki bi tako postal uporaben tako za prireditve kot za druge športe. Balon, ki ves čas pokriva eno od igrišč, želi župan čim prej umakniti. Območje bo še naprej upravljal Športni in mladinski center. V letošnjem proračunu je za ureditev namenjenih 450.000 evrov, obstaja pa tudi možnost rebalansa.
Teniške tradicije namreč ne želijo prekiniti. »Če se bo slovenska teniška zveza ali kdo drug odločil, bo tu še vedno mogoče izpeljati turnir,« je poudaril Korenika in izrazil željo, da turnirja WTA ne bi selili drugam. Po njegovih besedah zanj namreč potrebujejo le stadion in štiri zunanja igrišča, to pa lahko pripravijo v dveh tednih. »Čim bo interes izkazan, bo to takoj na voljo,« je obljubil župan.
