DA JE NADVSE TEMPERAMENTNA, POLNA ENERGIJE IN ISKRIVOSTI, TI POSTANE JASNO ŽE NA PRVI POGLED: RDEČELASA TINA ŽARKI JE PONOSNA MAMA 15-LETNIKA, ŠPORTNICA, ŠPORTNA MASERKA IN PREDAVATELJICA ŠPORTNO-MOTIVACIJSKIH PREDAVANJ. PRIHAJA IZ ŠENČURJA PRI KRANJU. »TINA MAŠINA BI MI REKLI VSI TISTI, KI ME POZNAJO. RADA MOTIVIRAM LJUDI, JIM POMAGAM IN JIH NASMEJEM. SEM 50-LETNICA, KI SE JI PO ŽILAH PRETAKA ZELO MLADOSTNA ENERGIJA IN ŽENSKA, KI NE MARA RUTINE, DRAME IN STRESA V ŽIVLJENJU IN SE VSEM TREM IZOGIBAM V VELIKEM LOKU,« HITRO DODA. ZA JUBILEJNI ROJSTNI DAN PA SI JE PODARILA ENEGA NAJTEŽJIH ULTRAVZDRŽLJIVOSTNIH KOLESARSKIH IZZIVOV NA SVETU: TRANSKONTINENTALNO DIRKO (TRANSCONTINENTAL RACE – TCR). DIRKA VELJA ZA MOUNT EVEREST ULTRA KOLESARSTVA, DOSLEJ JO JE USPEŠNO KONČAL LE EN SLOVENEC PRED VEČ KOT DESETLETJEM.
Za dirko, katere glavna značilnost je, da je samooskrbna, kar pomeni, da ni ekipe, spremljevalnih vozil, maserjev, kuharjev, zdravnikov, mehanikov in hotelskih postelj, je potrebovala 20 dni, 20 ur in 19 minut, prekolesarila pa 4878 kilometrov od Santiaga de Compostela v Španiji čez Pireneje, francoske Alpe, italijansko Toskano, Albanijo, Severno Makedonijo, Srbijo, Bolgarijo in Romunijo vse do Črnega morja. Vsak dan je bila v pogonu najmanj 18 ur, spala je le od dve do štiri ure. Premagala je okoli 3000 višinskih metrov ter od 150 do 350 kilometrov na dan. Impresiven dosežek za nekoga, ki ni bil nikoli profesionalni športnik.
»Sem pa bila vedno po malem aktivna. V osnovni šoli sem se seznanila z judom, ritmično gimnastiko, gimnastiko in ritmiko. Kasneje sem nekaj let plesala jazz balet, rolam od 17 leta, a se pravzaprav nikoli nisem resno ukvarjala s športom. Nikoli si nisem niti predstavljala, da bom zašla v šport, a zdi se mi, da sem imela zelo lepo bazo. Ko sem pri 30 hodila peš v službo in nazaj (6 kilometrov vsak dan), kar mi je ustrezalo, sem se zavestno odločila, da grem raje peš kot z mestnim avtobusom. Nikoli nisem bila ljubiteljica teka, a sem pri tridesetih kupila prve superge in šla teč. To je bil moj prelomni dan, saj sem odkrila, kaj zmorem. Odtekla sem pet kilometrov in bila srečna, ko sem odkrila, da to res zmorem in naslednji dan sem šla zopet teč in naslednji dan spet. Dvanajst let kasneje sem pretekla dva ultra maratona, dolga 75 kilometrov,« pripoveduje Tina.
S SUPERG NA KOLO
Tina se je na kolo prvič usedla med tekaškimi pripravami na ultra maraton, takrat prekolesarila »veliko Franjo«, 156 kilometrov, in to je bil njen prvi klik in stik s kolesom. »Nisem imela pojma, da ga bom tako vzljubila, da bom osem let kasneje prevozila eno najdaljših in najtežjih samooskrbnih kolesarskih dirk na svetu, dolgih 4878 kilometrov. Vse je bilo zelo spontano, a hkrati zelo pričakovano. Rada imam izzive in vedno iščem tistega, ki bi me res izzval. Spomnim se, da me je, ko sem imela v eni od slovenskih knjižnic predavanje, na koncu nekdo vprašal “Ali premišljujete, da bi šli na RAAM (kolesarska oskrbna dirka čez Ameriko 4800 km)? Od tistega dne sem se o tem neprestano spraševala. Pa sem si rekla: »Ne, ne morem iti na RAAM, ker nimam denarja in ne znam voziti v teamu in biti vodena. Lahko grem pa na transkontinentalno dirko, ki je samooskrbna in sem sama svoj šef, in letos, za svoj 50 rojstni dan, sem si poklonila startnino. Zadala sem si tako velik izziv, da ko sem se prijavila na dirko, sem se istočasno jokala od strahu in se smejala od sreče,« se spominja.
OBOŽUJE NOVOSTI
Tina se je prvič srečala z besedo transkontinentalna dirka, ko je spoznala kolesarja na dirki okoli Slovenije in ji je povedal, da jo je prevozil. »Takrat nisem točno vedela, o kako veliki dirki govori, nato se je to ime vedno pogosteje pojavljalo v mojem življenju in na mojem računalniškem ekranu, jaz pa sem se začela zanjo zanimati in sanjati. Letos je proga potekala prvič po desetih letih vertikale čez Evropo, potekala horizontalno čez Evropo. In se mi je vse zložilo. Proga je še malo daljša od RAAM. Odločila sem se in ni bilo več poti nazaj. Vedela sem, da jo hočem izpeljati in jo bom. V trenutku, ko sem se nanjo prijavila, sem bila nanjo pripravljena,« pove Tina in doda, da njeni domači niso imeli težav s tem, saj so vajeni na velike številke pri njeni aktivnosti. Že dvajset let je nadvse aktivna in počne kopico stvari. S tem raste tudi njen sin in mu je to povsem domače, zato so kar malce pričakovali, da si bo postavila še zahtevnejši cilj kot lani, ko je prekolesarila 1.600 kilometrov, po drugi strani pa je bilo samoumevno, da so jo domači povsem podprli.
DIRKA ŽIVLJENJA
»To je bila dirka mojega življenja! Ko moraš vse svoje lastnosti, svojo fizično in psihično moč dati na kup in narediti čarovnijo. Bila sem kot mali otrok v peskovniku. Vedela sem, da jo bom prevozila, a nisem vedela, v kaj se spuščam. In ko vnaprej ne veš, je veliko lažje, ker je vsak kilometer nov kilometer. Naredila sem ogromen preskok na svoji športni poti. Moja najdaljša razdalja do letos je bila 1600 kilometrov oziroma pet dni v enem kosu. TCR (transkontinentalna dirka) je trikrat daljša. Skupno sem naredila 4878 kilometrov. Kako pripraviti kolo, opremo za kolo in sebe ter telo, je bil izziv, za katerega si danes, po končani dirki, lahko ponosno čestitam. Za vse sem bila sama in uspelo mi je! Na poti ni bilo trenutka, ko bi želela odnehati. Da bi odnehala, enostavno ni na seznamu mojih lastnosti. BiIo pa je naporno, saj sem skupno naredila nekaj manj kot 47.000 višinskih metrov. Take poti niso lahke. Manj kot polovica tekmovalcev nas je prišla na cilj, kar je pokazatelj, da jo izpeljejo samo najmočnejši. Fizično moraš biti zelo močan, a če nimaš psihične moči, ti tudi fizika ne pomaga, ker je dirka izredno psihično naporna. Sam si dobesedno za vse. Za hrano, pijačo, spanje, servis kolesa, oblačila, vsa organizacija poti,« pripoveduje Tina, ki je kolesarila čez Španijo, Francijo, Italijo. V Italiji je šla na trajekt in nadaljevala pot po Albaniji, Makedoniji, Srbiji, Bolgariji in Romuniji, kjer je bil tudi cilj. »Dirka je sama po sebi tako zelo edinstvena, saj se vedno znova srečaš z drugo kulturo, vremenskimi razmerami, jezikom. Na Balkanu je to še bolj očitno, ker je tudi valuta denarja v vsaki državi druga. Enostavno nisem bila ne utrujena, ne naveličana, ker sem srkala s polnimi pljuči vse, kar se je dogajalo okoli mene. Moja skrivni plan je bil Albanija in slika sebe, kako srečna sedim na terasi lokala, jem in pijem albanski konjak. In sanje sem si uresničila. Za mano sta bili dve tretjini poti in jaz sem bila najsrečnejša na svetu,« prizna.
ZMOREM ŠE VEČ!
Na cilju je bila Tina noro ponosna nase in na kolo, da sta oba zdržala tako ekstremno naporno in dolgo dirko. Da sta izpeljala eno najtežjih in najdaljših dirk na svetu. Noro! »Da sem prva in edina slovenska kolesarka, ki ji je to uspelo. Da sem jo prevozila z mojo modro raketo, ki je stara 20 let in allstarkami. To je tako zelo edinstveno. Noro sem bila ponosna nase. Sploh, ker vedno ogromno ljudi dvomi vame in so presenečeni vedno, ko pridem na cilj. A vem, da lahko še več, da zmorem še več. Nisem še dosegla svoje meje. Ne vem sicer, kje je, vendar vem, da je nisem še dosegla,« pravi Tina in dodaja, da se dirka ni končala v cilju, saj je morala priti iz Constante v Romuniji še domov. Z vlakom. Dejansko je to pomenilo 23 ur vožnje z vlakom, nočitev na železniški postaji v Brasovu in spanje na sovoznikovem avtomobilskem sedežu iz Budimpešte do doma.
Tina je velikokrat razmišljala o tem, da bi o svoji pustolovščini napisala knjigo. »Rada bi, da ko me več ne bo, stoji na polici knjižnice knjiga o športnici, ki je lovila svoje sanje z nasmehom in popolnoma drugače od ostalih. Drugačnost je izjemna lastnost, ki razširi obzorje tistim, ki si dovolijo gledati bolj široko in vedo, da biti iz okvirja pomeni le, da si iz neke namišljene cone udobja, v kateri je večino ljudi, ki si ne upa. A kot športnica skačem iz cone udobja dan za dnem, leto za letom in bom skočila tudi v vlogo avtorice knjige. Zagotovo. Izkušnja z dirke me je spremenila kot osebo oziroma me dopolnila. Že od nekdaj na rekreativno kolesarje gledam z drugačnimi očmi. Tukaj ni številk, ki so bolj pomembne od uživanja. In koliko smo ljudje res sposobni narediti, če se osredotočimo na to, kar si želimo. In koliko truda je potrebno vložiti v to, da sanje postanejo resničnost. Tega nisem verjela do trenutka, ko sem prevozila ciljno črto. Miselni horizont se mi je odprl in zdi se mi, na trenutke, da sem miselno zrasla. To res ni bil kar en dogodek v mojem življenju. To je bila dirka, o kateri sem sanjala, zato pravim ljudem: sanjajte in delajte. Vedno se splača vztrajati. Ker vztrajanje te pripelje res daleč. Spomnim se, da sem na poti videla ogromno napol zgrajenih hiš, brez oken in fasade. Vedno znova me je ob njih preletela misel: “Graditi je začel sanje in nato je nad njimi obupal.” Ne obupajte nad sanjami. Hoditi proti njim in verjeti vanje je nekaj najlepšega. Svoje sanje sem uresničila, ko sem prišla v cilj. To je bil tudi trenutek, ko sem misli začela usmerjati v nove sanje. Osrečuje me ideja, da sebe lahko osrečim z dogodki in stvarmi, pri katerih je vse odvisno od mene, moje volje, moje vztrajnosti, strasti in ljubezni. 2026 mi bo zagotovo prineslo nove izzive, a nisem še natančno določila, kam in kdaj. Veliko je tudi odvisno od časa (in denarja). Dimenzije kilometrov, ki jih prevozim, se pri meni ne štejejo ne v urah ne v dnevih, ampak lahko že v tednih … Strašno všeč mi je to, da sem pri 50. v vrhunski formi in zmorem početi tako nore stvari s svojim telesom. Moj dolgoročni jackpot vsega je zagotovo, da sem zdrava, aktivna, srečna in nasmejana in k temu bom stremela, dokler bom živa,« sklene.
Vse je v glavi!
»Sem nasmejana, zelo skulirana optimistka in uživam na zraku, na kolesu. In to imam tako zelo rada, da je na dirkah moj fokus tako močan, da me nič ne more ustaviti pri tem, da bi prekinila pot. Vedno rešujem probleme s pozitivo. Sploh pa drži kot pribito: VSE JE V GLAVI. Glava je glavni motor telesa, in ko ta blokira, blokira tudi telo.«
