Tina Mrak in Veronika Macarol sta obalni borki, ki skozi vse leto jadrata z vetrom. Svojo strast do morja in jadranja sta pričeli gojiti s šestimi leti, vsaka v svojem klubu, Tina na Fornačah v Piranu, Veronika v Izoli. Leto 2007 je bilo za njiju usodno leto, prvič sta stopili skupaj in zajadrali na jadrnici 470.
Sta zelo dobri prijateljici, tako na morju kot na kopnem. Veliko časa preživita skupaj, sploh na regatah in pripravah v tujini, tako da si po vrnitvi domov vzameta tudi čas zase. Življenje zajemata z zvrhano žlico, sta večni pozitivki, ki si kdaj pa kdaj skočita tudi v lase, sploh ko Veronika kaj finega ukrade Tini s krožnika.
Do kdaj si želita trenirati jadranje?
Veronika: »Sedaj sva s Tino popolnoma osredotočeni na OI v Tokiu. O obdobju po olimpijskih igrah pa še ne razmišljam … Verjetno ne bi več nadaljevala z olimpijskim jadranjem, saj sem ogromno časa odsotna od doma in se moram zaradi tega marsičemu odpovedati.«
Kaj pa, ko bo enkrat jadranja konec?
Veronika : »Po jadranju bi si želela najti delo, ki bo povezano z umetnostjo, arhitekturo, s slikanjem in designom.«
Tina pa bo ostala vpeta med jadrom in morjem: »Vsekakor si želim ostati povezana z jadranjem, deliti znanje mladim, mogoče se preizkusiti na kakšni drugi jadrnici in v kakšni drugi vlogi. Pustim odprte vse možnosti.«
Mnogi ju videvamo na morju tudi v mrzlih zimskih dneh, njuna jadralna sezona se je namreč razširila na vse leto.
»V zimskem času zaradi mraza prevladujejo suhi treningi, vendar če je vetrovno, izkoristiva tudi dan za trening na morju, da ostaneva v stiku z najino jadrnico. Treningi so zaradi mraza krajši, morava pa biti konstantno v gibanju, da naju ne zebe. Običajno je najhujša vrnitev po burji iz punte v Piranu nazaj v piranski zaliv, ko naju zazebe in greva hitro pod vroč tuš,« nam je zaupala Veronika.
Tina dodaja: »Jadranje je zelo kompleksen šport in poleg treningov na morju in na jadrnici morava skrbeti za optimalno kondicijsko pripravo in za optimalno težo. Od aprila pa vse do septembra je glavni del sezone tekem in takrat sva osredotočeni predvsem na treninge na morju in priprave na različnih prizoriščih. V mrtvem delu sezone, ko ni toliko tekmovanj, pa imava velikokrat poudarek na kondiciji, na dan opraviva tudi po dva treninga.«
Za seboj imata že veliko potovanj, tekmovanj in jadranj širom sveta. Če bi morali izpostaviti le en trenutek, en doživljaj, ki se vama je v teh letih zelo utrnil v spomin in v vaju zapustil močan vtis, bi to bil?
Veronika: »Ostalo mi je kar več posebnih spominov, tako lepih kot tudi malo manj lepih. Posebna izkušnja pa je bila, ko nas je na olimpijadi v Riu na oceanu ujela nevihta, zelo sva se borili, da ne uničiva opreme in prideva celi čim prej v zaliv. V Abu Dhabiju pa je bilo zelo lepo jadrati z delfini, ki so skakali pod nama in pred najino jadrnico.«
Tina: »Tudi meni so se najbolj utrnile v spomin Olimpijske igre v Riu, predvsem zadnji dan na regati za medalje, ko sva zmagali.«
Pred tekmovanjem ima vsaka svoj ritual, Veronika zgodaj zjutraj, ob poslušanju dobre glasbe, opravi še kakšen krajši trening, tek ali jogo, ki jo napolni z energijo. Tina si pa za srečo nadene priljubljen kos oblačila. Pred startom imata skupni plosk rok in poseben gib, s katerim se motivirata. Obožujeta poletje, morje, veter in pravita, da pravega jutra ni brez dobrega zajtrka. Jaz pa pravim, da ni nobene boljše od njiju. Sta vztrajni, borbeni, simpatični, karizmatični in polni življenja.
Obala bo vedno njuna in mi bomo vedno navijali za njiju! Vso srečo!
Klara Beltram
