Zadnji vikend sem po naključku srečal znanca, ki sedaj dela kot natakar v hrvaškem hotelu, katerega lastnik je lastnik hotelov tudi v Sloveniji. Vprašal sem ga, kako mu je pod novim lastnikom. Vprašanje je bilo prej vljudno in nisem pričakoval daljšega pogovora z njim. Saj veste, lepo vreme, lepa družba, lep razgled na Piran. Pa se je vsulo.
Kako uživa končno delat za lastnika, ki vlaga v obnovo njegovega delovnega okolja, kako redno prihaja na oglede in kontrole del, da si vzame čas za pogovore z gosti in zaposlenimi. Prepričan je, da njegova služba ni ogrožena in da podjetje čaka lepa prihodnost. In še ponosen je, ker dela za njega (mimogrede, moj znanec natakar je Hrvat, lastnik pa Srb, a je to popolnoma nepomembno). Pred slabim mesecem je hrvaška nogometna reprezentanca (drugače ponos vseh Hrvatov) igrala slabo. V športni redakciji ene izmed hrvaških televizij jim je bilo prav nerodno, da so tako slabi. Ampak rezultat tega niso bili razbijaški naslovi in pozivi k odstopu selektorja ali menjavi nogometne ekipe. Navkljub slabi igri so bili naslovi še vedno pozitivni in optimistični.
Na drugi strani, ko vprašaš taksista v Sarajevu, kako je, bo njegov odgovor, da živi v nori državi, da je vse uničeno, da je vse, kar je bilo dobrega, izginilo, da vsi kradejo, pa čeprav te vozi po ulici polni novih poslovnih stavb in nakupovalnih središč. Ali je pomembno, kaj si mislimo o okolici, v kateri živimo? Ali je recimo tekmovanje v slabi volji in negativizmu dobro za razvoj sredine, v kateri živimo? Ali en odvržen papir na cesti zares pomeni, da živimo v umazanem mestu?
Če bi si ustvarjal mnenje o sredini, v kateri živim, po napisih na nekaterih obalnih facebook profilih in mnenju twitterašev, bi verjetno že zdavnaj zapustil Slovenijo. Kritika je izjemno pomembna za razvoj, toda kritizerstvo, črnogledost in miselnost, da slabše, kot nam gre, boljše je, zame ni ok. Obala ima možnost, da čez par let zaživi kot kulturna prestolnica Evrope. Priložnost za prihod ljudi na Obalo tudi izven poletne sezone, priložnost, da s pomočjo evropskih sredstev ustvarimo nekaj, kar bo ostalo za naslednje generacije. Konec koncev je to priložnost, da vsaj tisti del Evropejcev, ki jih zanimata umetnost in kultura, spozna in izve več o Obali. Priložnost, ki bi jo morali vsi zagrabiti. Trenutek, ko bi morale male osebne zamere točno to tudi ostati. In tudi trenutek, ko nas zares ne zanima, kdo je na oblasti in kdo v opoziciji. Eden od trenutkov, ko bi lahko stopili skupaj.
Tomaž Perovič
