Prvo televizijsko soočenje predsedniških kandidatov v ZDA je bilo pred mnogimi leti med Nixonom in Kennedyjem. Do takrat so bila vsa soočenja samo v radijskih prenosih. Tisto soočenje je bilo prvo, ki so ga sočasno prenašale radijske in televizijske postaje. Hkrati so izvedli tudi raziskavo med poslušalci radia in gledalci televizije. Med radijskimi poslušalci je zmagal Nixon, med televizijskimi gledalci pa Kennedy. Na volitvah je zmagal Kennedy. V zadnjih nekaj mesecih smo organizirali pogovore s tremi predsedniki strank. Na vsakem pogovoru je bilo približno 90 obiskovalcev. Najboljši del večerov so bili vedno neformalni pogovori, ki so jih lahko imeli obiskovalci s predsedniki strank. Enkratna priložnost, da so se pogovarjali (ne prepirali) različno misleči ljudje. Prepričani člani SDS so uživali v pogovoru s predsednikom vlade Golobom, prepričani člani SD pa s predsednikom SDS Janšo. Ne vem, ali bo kdo zaradi tega zamenjal stran na volitvah, vendar so mnogi povedali, da je vtis, ki ga o njiju dobijo na televiziji, lahko zmoten in da sta v resnici drugačni. Vrnimo se v analogne čase, ko bodo takšni pogovori pogostejši in pomembnejši od objav prisluhov ali s pomočjo umetne inteligence montiranih posnetkov.
P. S.
Če se slučajno kdo sprašuje, zakaj je najprej objavljen intervju z g. Janšo in nato z g. Golobom, naj povem, da smo se s tem ukvarjali nekaj minut. Lahko bi bil prvi predsednik vlade in drugi vodja opozicije, lahko bi bil prvi tisti, ki mu ankete kažejo najbolje, lahko bi bil tisti, katerega začetnica priimka je prva po abecedi. Na koncu smo vrgli kovanec.
