Pogovarjali smo se o prihodnosti. Ugotavljali smo, da se bo življenje v naslednjih 25 letih spreminjalo, a ne prav dosti, da bodo izginjali nekateri poklici, ki se nam danes zdijo samoumevni, da poseben poziv vodij EU, da moramo imeti v prihodnje doma za vsaj 72 ur hrane, ni prav nič posebnega, ker so ozimnice, pridelava hrane in shranjevanje za težke dni nekaj, kar je vpeto v naš način življenja. Na globalni ravni se bomo težko upirali kontroli in vplivu predvsem tehnoloških gigantov, ki v marsičem diktirajo naš način življenja. Oni nam zbirajo oglase, ki jih gledamo na telefonih, izbirajo novice, ki bi naj bile pomembne za nas, in če želimo poiskati recepte za priljubljene jedi, nam ponudijo samo najbolj popularne, a ne nujno tudi najboljše. Če me novice, povezane z Janezom Janšo ali Robertom Golobom, vznemirjajo, to rešijo tako, da mi jih pač ne pošiljajo. Odrežejo me lahko od precejšnega dela dogajanja na svetu. Kot posamezniki in kot mala država nimamo moči vplivati na spremembo njihovih algoritmov, na njihov poslovni model, ki živi zaradi mene, saj je vsak moj klik za njih blago, ki ga prodajo oglaševalcem. Kaj pa lahko naredimo? Prebiramo vesti in iščemo vire informacij, ki jih sami želimo, in ne tistih, ki nam jih ponujajo. Mogoče se je pametneje več pogovarjati in manj surfati po telefonu. 70 odstotkov nas baje vzame telefon tudi na stranišče. Tudi to lahko sami spremenimo.
