Moja zdravnica je bila včasih del Zdravstvenega doma Ljubljana Center. Pred vsemi ordinacijami v njenem nadstropju je vedno čakalo vsaj po 10 bolnikov. Pred njeno ordinacijo smo bili največ trije in če si bil naročen za 9.30., se je pregled začel z ne več kot petminutno zamudo. S sestro, ki je urejala te stvari, sta bili organizirani. S tem je pokazala spoštovanje do lastnega časa in do časa nas, bolnikov. Sistem je morda bil v Zdravstvenem domu zanič, a njen je bil izjemen.
Del svojega življenja sem preživel v socialističnem sistemu, kjer je bilo gibanje posameznikov omejeno. Za vsako pot izven meja si potreboval potni list, za mnoge države si potreboval vizo, na meji nikoli nisi vedel, ali bodo cariniki ali policaji našli razlog, da ti bodo potovanje prepovedali, kako do deviz, kje zamenjati, … Živeli smo v sistemu, kjer je bilo gibanje med mesti, državami nekaj, kar oblasti ni bilo všeč. Naredila je vse, kar se je dalo, da bi omejila in preprečila prosto gibanje posameznikov, saj je to pomenilo tudi gibanje idej, misli, vrednot, zato je bila in je še za mojo generacijo vrednota prostega gibanja izjemno pomembna.
Kako je s tem danes? Na nikogar več ne morem biti jezen, če zamuja na sestanek. Izgovor, da je bila ponovno gneča na cesti, je pač resničen. Nemogoče je določiti uro sestanka v Kopru, če si doma iz Pirana in želiš priti na sestanek ob dogovorjeni uri. Pravil, kdaj in kje bo gneča na cesti, ni več. Če je včasih bila največja gneča ob sobotah, je sedaj ob ponedeljkih (kot pravijo: ponedeljek je nova sobota). Čas, ki ga kar naenkrat preživimo v avtomobilih, se je v zadnjih letih, vsaj po mojem občutku, podeseteril. Kakšna izguba časa in energije!
A vam je v zadnjem letu kdaj padlo na pamet, da bi šli na kosilo ali večerjo v Ljubljano? Ko še ni bilo avtoceste, smo se v Ljubljani kakšno soboto odpravili ob devetih zvečer na pivo v Portorož in bili čez uro in 15 minut v Tivoliju v Portorožu. Koliko časa prej krenete z obale, če imate sestanek v Ljubljani ob 10-ih? Če nočete zamujati, je to danes vsaj tri ure prej in zgodi se vam lahko, da boste v Ljubljani čez dobro uro ali pa boste zamujali na sestanek.
Ker ni videti, da bi to agencije, urade, službe, ministrstva, motilo, sem prepričan, da smo se vrnili v čas pred štiridesetimi leti, ko ponovno ni v interesu države, da bi se lahko premikali, prosto gibali in življenje ter delo posameznikov ni več prav visoko na njihovi prednostni lestvici.
