Spoštovani bralci! Zares nimam pojma, zakaj so zamenjali celotno vodstvo Petrola. In verjetno nisem edini. Na koncu dneva pa tudi ne vem, ali je to zares pomembno ali ne. Se mi pa zdi nekaj drugega povezanega s Petrolom vseeno pomembno.
Verjetno ste vsi že kdaj pogledali ali vsaj prebrali opise poslovnih prostorov velikih multinacionalk, kot sta Google ali Microsoft. Prostori za počitek in sprostitev v vsakem nadstropju, sadje in različne pijače, ki so zastonj ves čas na voljo tam zaposlenim. Pred par meseci sem bil v enem od takih podjetij v tujini in me je zares zanimalo, ali so video zapisi njihovih prostorov zgolj dobri PR-prispevki ali ustrezajo resnici.
V resnici je vse še boljše in lepše. V vsakem nadstropju avtomat za kavo, košare s svežim sadjem in hladilniki z vsemi mogočimi pijačami. V vsakem nadstropju prostori za sprostitev, ponekod posebne sobe za igranje video igric, v vsakem nadstropju otroški kotiček za otroke zaposlenih. Poleg tega seveda skrbijo za zaposlene tudi na druge načine. Ne samo z dobro plačo (avtorskih honorarjev in raznih s.p.-jev ne poznajo), zaposlenim ponujajo popuste v trgovinah s hrano in oblekami, posebna vabila na kino premiere…
Petrol je poskušal pod bivšim vodstvom zgraditi nekaj podobnega za svoje zaposlene, z argumentom, da želijo v svojo sredino privabiti najboljše kadre. Isti mediji, ki so hvalili prostore Googla, Yahooja ali Microsofta, so se spravili na polno na Petrolov projekt. Glavni argument: poglejte, kaj hočejo zgraditi za svoje zaposlene z našim denarjem. V Sloveniji je še vedno izjemno tvegano odstopati od povprečja. Nekaj časa sicer lahko preživiš kot malo boljši od drugih, ampak dolgoročno te bo že nekdo nekje dobil in te skušal spraviti nazaj v sivo povprečje.
Vaš in sedaj tudi naš novinar Boris Šuligoj je eden izmed teh, ki je izstopal iz povprečja in je letos dobil življenjsko nagrado za svoje novinarsko delo. Podelili so mu jo njegovi kolegi novinarji. Mi bomo seveda naredili vse za to, da bo še vedno naš in vaš novinar, ki bo še naprej pisal o nevarnostih povprečja in pomenu tega, da tako kot on, lahko gremo naprej samo, če štrlimo iz sivega povprečja.
Tomaž Perovič
