Zadnje čase, no morda zadnjih nekaj let, preživim kar nekaj časa na Obali. Tudi zato, ker pišem za ta časopis, ki ga držite v roki. Vsakokrat se mi zdi hecno, da moram skozi tri občine, da se pripeljem na Parecag in butasto, da moram čez mejo v Trst ali pa do hrvaške Istre. Zdaj, v časih prepovedi vsega, kar je sploh mogoče, še posebej. Ko se pripeljem čez Črni kal in v dolini zagledam mesto in je že temno, so vse te lučke povezane med sabo. Je to vse nekaj, tisto, kar je ob morju. In podobno se mi zgodi, ko s Parecaga gledam čez, v Istro. To, kar je naravno povezano, je lahko razdelil samo človek, ki ob tem ni razmišljal o ljudeh, ki tu živijo. Sam Bog ve o čem pa je razmišljal. O tistem najbrž, kar so mu naročili.
In če se vse to dogaja meni, ki tukaj nimam korenin, nimam sorodnikov, nimam preteklosti, kaj se šele dogaja vsem tistim, ki to imajo.
Povprašali smo jih, tri med njimi, ki so se nam zdeli zanimivi. In res so. Vsak po svoje. A imajo nekaj skupnega. Isto ljubezen.
Miro Brkovič, 71 let, iz Sečovelj. Podjetnik 40 let. Sobodajalec, zaslužen za prvo moderno okrepčevalnico Pyros v Piranu, restavracijo Asterina Lucija, hotel s tenis centrom Relax v Kranjski gori, soustanovitelj slovenske borze, zadolžen za organizacijske posle, pobudnik odprtja igralnice Hit v hotelu Relax, odprl in vodil je igralnico Rosalia v Opatiji, ima družinske pekarne v Portorožu in Piranu. Zdaj upokojenec, a aktiven in poln idej. Ima tri otroke. In pet vnukov. Včasih je intenzivno igral golf.
Alexandros Delithanassis, 40 let, napol Grk, napol Italijan iz Trsta. Izvršni direktor znane kultne tržaške kavarne Cafe San Marco iz leta 1914, kjer je tudi restavracija in knjigarna ter založba Asterios Editore.
Enio Zubin, 60 let, iz Buščine. Pridelovalec oljčnega olja, a je njegova prva ljubezen grafika. Končal je ekonomijo na Reki, absolviral zunanjo trgovino in štiri leta delal kot rediotelegrafist na platformah. »To, kar se je zdaj zgodilo s platformo Ivana (izginila je, op.a.) imenujem jaz viking turizem.« Oljke so družinska tradicija, s tem se ukvarja zadnjih 15 let. Oče dveh otrok, ima enega vnuka. Pravi, da na svetu obstajajo teoretiki in praktiki. »Jaz sem najsrečnejši na bagerju in traktorju.«
Leto 2020. Kaj nam je, razen epidemije in virusa, prineslo leto 2020? Družbi in vam osebno?
MB: Nepozaben pečat letošnjega leta sta pustila epidemija in virus. Prvič smo se srečali z ustavitvijo življenja in to dvakrat. Prvič v samostojni državi smo se seznanili s turističnimi boni. In kar je najbolj novo, je policijska ura. Ko misliš, da si v mojih letih doživel že vse, se soočiš s situacijo in vodjo naroda, ki dokazujeta, da nikoli ni mogoče napovedati, kaj vse smo sposobni prenesti.
Meni osebno in moji okolici pa je nastala situacija dala vedeti, da ni poti na vrh, ki na drugi strani ne vodi navzdol in s tem spoznanje kako minljivo je lahko vse skupaj.
AD: Razen virusa je težko pomisliti na kaj, kar ni s tem povezano. Smo pa izkoristili čas za večja dela v naših skladiščih.
EZ: Leto 2020 je bilo zame zelo delovno leto. Ko rečem veliko dela, ne mislim samo na tisto delo, ki ga moramo, hočeš nočeš, opraviti na 50 hektarjih zemlje, kjer rastejo oljke. Letos je bilo čudno leto tudi zato, ker je bilo ogromno dežja in smo morali zaščititi oljke, da bi bil plod zdrav in olje dobro. In bilo je drugačno leto od normalnega, ker smo morali preusmeriti prodajo olja na internet, naše prodajne poti na Irsko in v Francijo so se zaprle. Ko pa so se meje odprle, je prišlo k nam veliko Čehov in Poljakov, ki jih prej nikoli ni bilo.
Kot istrska regija smo v vrhu kvalitete v pridelavi ekološkega oljčnega olja že zadnjih sedem let, to so nam letos priznali tudi v kultni ustanovi Flos Olei, vodniku po oljčnih oljih, ki ga izdajajo v Rimu. Med več kot 1000 vzorci olj iz 55 držav so nam priznali, da imamo boljše olje kot Italijani, na primer v Toskani, tako kot so nam to priznali Španci leta 2000 v Andaluziji. Moj privilegij je, da delam v taki regiji in da je moje olje med najboljšimi oljčnimi olji.
Ukvarjam se tudi z grafiko, delam koledarje za ribiče, letos na temo plima oseka, pa o oljkah in setvah.
Vam je kakšen dogodek, dan, oseba ostala posebej v spominu iz leta 2020?
MB: Pred kratkim sem bil soočen z alarmantno situacijo pomanjkanja ležišč v Domu starejših občanov v Luciji. Nujno so potrebovali 15 ležišč. Vse trgovine so bile zaprte, a mi je v sedmih urah uspelo kupiti in dostaviti vsa prepotrebna ležišča. In kaj mi je ostalo v spominu? To, da sem moral zavrniti veliko ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati s svojimi denarnimi sredstvi. Dokaz, da so med nami še medljudski odnosi in da smo velikokrat pripravljeni dokazovati solidarnost, ko je to potrebno. A moj nasvet je ta, da ni pametno zategovati navoja do konca, ker ima vse svoje meje.
AD: Dan, ko smo med prvim lockdownom zaprli kavarno in je policija prišla preveriti ali smo res zaprti.
EZ: Da, smrt mojega strica, ki so ga klicali Formula. Bil je namreč mehanik pri Ferrariju v Formuli 1. Bil je posebna faca, z njim sem potoval na dirke in tako spoznal najboljše voznike Formule 1. Stric je bil med tistimi redkimi, ki so v
letih od 1980 do 1982 pomagali Francu Jerančiču iz Ljubljane, ko je vozil Formulo 2. Vsi ti vozniki, ki sem jih spoznal, so res norci, vedno na meji. Danes ponoči pa je umrla tašča.
Tržaška, Obala in Istra. Ena regija ali tri dežele? Kaj jih združuje, kaj jih razdvaja?
MB: Lepo bi bilo, če bi se bili sposobni dogovoriti, da smo eno, pa naj se to imenuje kakorkoli, če to odgovarja komurkoli. Združujejo nas jezik, kultura, pokrajina in njeni produkti. Morje, klima in naravna pridelava vseh naravnih kultur je naša osebna izkaznica in potni list za potovanja teh značilnosti po svetu.
In kaj nas razdvaja? Vsekakor nerazčiščena zgodovina in peščica voditeljev, ki se hranijo in napajajo z vsakokratnim podžiganjem dogodkov iz preteklosti in to uporabljajo za trenutne
propagandne namene. Jaz osebno ne raziskujem preteklosti niti toliko kot sedanjosti. Prihodnost je moj izziv.
AD: Velika majhna regija, edinstveno ozemlje na svetu, od morja do Krasa, področje burje in rdeče zemlje. Svetovljanska regija, ki je tudi žrtev vojn in človeških tragedij. Dežela meja, ki jih je ustvaril človek, četudi je narava ustvarila poseben prostor.
EZ: Istra je geografska celota in nič je ne razdvaja, toda Trst ni Istra. Trst gravitira na Dunaj. Veste kdaj Trst slavi dan osvoboditve? 12. junija. Čeprav je Trst osvobodila JLA in Tito 1. maja. Zanimivo, ne?! V bivši državi smo bili povezani s Koprom, do tja imamo 15 minut, do Pule uro in pol na primer. V izolski bolnici je bilo 42 postelj rezerviranih za bolnike iz bujske občine, imeli smo 27 mejnih prehodov, preko katerih smo šli s prepustnicami. Mi nismo padli s konja na osla, temveč na purana.
Kaj zavidate drugim dvem? Kaj je naj na tržaškem, na Obali in kaj v Istri?
MB: Nikomur ne zavidam ničesar, je pa očitno kako vsak na svojem področju poskuša iz tega, kar ima, narediti kar največ.
Istrijani po dolgih letih množičnega turizma tokrat stavijo na višji nivo gostov, kar se pozna v strategiji gradnje novih kapacitet višjega cenovnega razreda. Po mojem mnenju pravilno!
Tržačani se morajo navaditi na življenje brez nakupovalcev iz sosednjih držav. Ostane jim industrija in pa zgodovina, prepletena z dobrotami, ki jim jih nudi odlična kulinarika na podeželju.
In mi na Obali? Vsi majhni, vsi veliki. Nekako tako neusklajeno mi izgleda sodelovanje obalnih občin. Vsak bi imel vse, pa četudi za to nima osnovnih pogojev. Po poštenem popisu, kaj kdo premore, bi zasnoval celostno ponudbo po načelu vsakemu nekaj, vsem skupaj vse. Koper – pristanišče, trgovina, tranzit in nekaj turizma. Izola – turizem, ribiška tradicija in poljedelstvo z vinogradništvom, prepleteno z namestitvami srednjega cenovnega razreda. Portorož – turizem, podrejen staremu jedru Pirana. Vsi skupaj pa z raznovrstno ponudbo zalednih zaselkov s svojo gastronomijo.
AD: Nobena od treh nima česa zavidati drugim. Vse tri so del srednje Evrope, najlepši del tega območja je morda južneje, na morju v osrčju Evrope.
EZ: Nič. Vse tri dežele so v centru sveta.
S katerim stavkom bi povezali vse tri dežele?
MB: Ne prihajajte, če niste pripravljeni vstopiti v naš raznovrstni svet lepot in dobrin, pa tudi manjših spodrsljajev! Nikoli ne bomo najboljši, si pa to zelo želimo biti.
AD: Težko rečem v enem stavku. “Poljubljene od burje, in zrcaljene v čudovitem morju.”
EZ: Skupna država ALPE-J ADR AN. Taka, kot je bila načrtovana leta 1945. Mi smo od 1945 do 1953 živeli v S T T, Svobodni teritorij Trst. Takrat nam je šlo najboljše.
Kaj bo zaznamovalo naslednje leto?
MB: Kot že velikokrat, bomo tudi prihodnje leto primorani aktivirati vse svoje sposobnosti in se prilagajati nam neznani situaciji. Ne bo lahko, vendar si želim, da bi bila vsa vrata vseh domov odprta za vsakogar, ki bi potreboval pomoč, pa naj si bodi finančno, stisk rok, objem ali pa bi si želel samo bližino nekoga, ki bo razumel njegovo stisko. Naj politiki ne preizkušajo, kje so naše meje in naj za trenutek umolknejo ter dajo priložnost humanosti.
AD: Upam, da bomo okrevali. Velika želja po potovanju. Odkrivati nove kraje, sklepati nova poznanstva. Da se vrnemo v normalno stanje.
EZ: Pamet v glave! Korona bo trajala vsaj še leto dni, kljub cepivu. Tako kot je po prvi svetovni vojni trajala španska gripa, ki je nekaj podobnega temu, kar se dogaja danes. Takrat (na svetu je živela milijarda ljudi) je umrlo 60 milijonov ljudi, več kot v vojni. Se iz zgodovine nismo ničesar naučili?
Bojana Leskovar
