Govedina in piščanec se počasi obračata na plinskem ražnju, preden ju narežejo na kot britev tanke trakove. Kuharja se z značilnimi, skoraj plesnimi gibi, prestavita od peči, ki glasno cvrči, k toplemu toasterju. Pred njima se razprostira pisana paleta svežih paradižnikov, zelja in rdeče čebule. Še malo in kebab bo nared.
Prizor v restavraciji Kebap With Attitude v berlinski trendovski četrti Mitte, kakor ga opisujejo novinarji EuroNewsa, je danes značilen za ulične stojnice ali restavracije v skoraj vseh mestih Evropske unije.
Turški priseljenci naredili “berlinski kebab”
Čisto mogoče pa se to lahko spremeni, če bi Evropska komisija sprejela zamisel Turčije, da zakonsko uredi pogoje, pod katerimi lahko jed nosi naziv döner kebab. Turčija ga namreč želi registrirati tako, da bi imel v EU enak zaščiten status kot šunka Serrano iz Španije in neapeljska pica. Če bi se nekdo želel oglaševati kot prodajalec döner kebaba, bi moral zadostiti številnim standardom, posledično pa zelenjavni, puranji in nekateri telečji kebab ne bi bili več dovoljeni.
“Od predstavnikov vlade do sprehajalcev na ulici, vsi jedo döner kebab,” je dejal Deniz Buchholz, lastnik Kebap With Attitude, medtem ko so natakarji na deževno ponedeljkovo popoldne stregli kebab lačnim strankam za kosilo.
Beseda “döner” izhaja iz turškega glagola “dönmek”, kar pomeni “obračati”. Meso pečemo ure in ure na ražnju in ga narežemo, ko postane hrustljavo in rjavo. V Turčiji je bila jed prvotno narejena iz jagnjetine in se je prodajala le na krožniku. Toda v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se turški priseljenci v Berlinu odločili, da ga postrežejo v tortilji in prilagodijo recept, da postane poseben za Berlinčane.
“Spoznali so, da imajo Nemci radi vse, kar je v kruhu,” je dejal Buchholz, ki je bil vzgojen v Berlinu in ima turške korenine. “In potem so rekli: ‘V redu, dajmo to jed v kruh’ in tako je nastal döner kebab v berlinskem stilu.”
Doner Kebab kot neapeljska pica
Aprila je Turčija zaprosila za uvrstitev doner kebaba v evropsko shemo kakovosti “zajamčena tradicionalna posebnost”.
To sicer ni enako kot kategorija “zaščitene označbe porekla”, pod katero se izdelki lahko distribuirajo in prodajajo, kot je v primeru šampanjca iz istoimenske regije v Franciji, vendar bi lahko strožji pogoji še vedno vplivali na prodajalce kebaba in njihove stranke po Evropi.
Po predlogu Turčije naj bi namreč meso izviralo iz goveda, starega najmanj 16 mesecev. Marinirali bi ga v določenih količinah živalske maščobe, jogurta ali mleka, čebule, soli in timijana ter črnega, rdečega in belega popra.
Po besedah Turkov naj bi končni izdelek z navpičnega nabodala narezali na kose, debele od 3 do 5 milimetrov. Podobno bi bilo tudi pri pripravi piščančjega kebaba.
Na tehtnici je panoga, ki po podatkih berlinskega združenja turških proizvajalcev kebaba v Evropi, letno ustvari za 2,3 milijarde evrov prometa samo v Nemčiji in 3,5 milijarde evrov po vsej Evropi.
Zadnjo besedo bo imela Evropska komisija
Evropska komisija se mora do 24. septembra odločiti, ali je 11 ugovorov na vlogo, vključno s tisto od nemškega zveznega ministrstva za prehrano in kmetijstvo, upravičenih. Če bodo, bosta imeli Nemčija in Turčija do šest mesecev časa, da skleneta kompromis. Zadnjo besedo bo imela Evropska komisija.
“Vlogo iz Turčije smo sprejeli s precejšnjim začudenjem,” je v izjavi za medije sporočilo nemško zvezno ministrstvo za prehrano in kmetijstvo.
