Turizem je v svetu še naprej zelo perspektivna panoga. Po podatkih Turističnega barometra Svetovne turistične organizacije Združenih narodov je v letošnjih sedmih mesecih po svetu potovalo kar 790 milijonov turistov ali 11 odstotkov več kot leto prej. Turizem je (skupaj s stroški potovanj) s tujimi turisti ustvaril 1800 milijard dolarjev prometa (če bi jih v Sloveniji tri milijarde, bi to pomenilo, da tehta slovenski tujski turistični priliv eno šeststotinko svetovnega). Večina držav se hvali z visokimi rastmi turističnega zaslužka in omenjeni barometer UNWTO je na prvi dve mesti na svetu letos postavil Albanijo, ki je ustvarila (za 128 odstotkov več) in Srbijo (za 126 odstotkov več) zaslužka s tujimi turisti. Na tretjem mestu je Tadžikistan, ampak že na osmem mestu je Črna Gora (70 odstotna rast), sledi Severna Makedonija s 60 odstotno rastjo, Portugalska, Turčija … Tudi povpraševanje po turističnih potovanjih je zelo porastlo. V ZDA za 32 odstotkov (v primerjavi s predpandemijskim letom 2019), Nemčija za 38 odstotkov, Velika Britanija za 40 odstotkov, Italija za 26, Indija pa za 86 odstotkov. Ti podatki kažejo velike poslovne priložnosti turistične panoge.
Vsak razvoj ima mejo
Tudi evropske države se v glavnem hvalijo s turstično rastjo. V Španiji je letos turizem eksplodiral, tudi Italiji je šlo bolje, da o Franciji ne govorimo (čeprav so Francozi zaradi olimpijskih iger pričakovali še več). Toda hkrati z naraščajočim obiskom se pojavlja tudi vse več omejitev. Prvi so z omejevalnimi taksami začeli v Benetkah, nezadovoljni so v Barceloni, tudi v Veliki Britaniji napovedujejo, da bodo prihodnje leto začeli računati vstopno turistično takso. V Grčiji so prebivalci na otokih ugotovili, da nimajo niti zase dovolj vode in da jih turizem omejuje, saj turisti porabijo vodo, ki bi jo potrebovali zase, za kmetijstvo in druge najnujnejše življenjske funkcije. Po svetu vse bolj zori spoznanje, da ima vsak turistični razvoj določeno mejo.
Slovenija je uspešna turistična dežela
Slovenija je uspešna turistična destinacija. Po podatkih Dnevnega turističnega utripa (najnovejše aplikacije Statističnega urada RS, s pomočjo katerega SURS s precejšnjo natančnostjo dnevno spremlja podatke o turističnem obisku v državi) je Slovenijo do 16. septembra obiskalo 5,2 milijona turistov (od tega 78 odstotkov tujih), ki so ustvarili za 13,5 milijona prenočitev (tujci -75 odstotkov). V osmih mesecih je bilo v državi šest odstotkov več prihodov in za štiri odstotke več prenočitev kot lani. Še posebno visok obisk smo v državi zabeležili avgusta, kar19 odstotkov več turistov in 14 odstotkov več prenočitev, ampak za to številko je seveda logična razlaga. Lani avgusta so namreč iz Slovenije (tudi iz Istre) kar veliko turistov odpeljale poplave, zato avgustovski večji obisk ni samo posledica nadpovprečnega turističnega razpoloženja Evropejcev.
Največ prenočitev je do sredine septembra ustvarila MO Ljubljana (1,948 milijona), na drugem mestu je Piran (1,498 milijona), sledijo Bled (943.000), Kranjska Gora (793.000) in Bohinj (741.000). Izola je 8. v državi (467.000), Koper 12. ( 319.000) in Ankaran 13. (296.000).
Piran ne sledi slovenskim smernicam
Štiri istrske občine so do sredine septembra ustvarile 2,58 milijona prenočitev, torej precej več kot Ljubljana, vendar manj kot gorske občine. Piranska občina je v osmih mesecih ustvarila 1,5 odstotka več prenočitev, izolska štiri odstotke več in koprska občina 6 odstotkov prenočitev več. V Piranu so junija beležili šest odstotkov manj, julija 4 odstotke manj in avgusta 8 odstotkov več prihodov.
Posebnost letošnje turistične sezone je bilo evropsko nogometno prvenstvo in olimpijske igre. Predvsem nogometno prvenstvo vsakič zadrži večje število ljudi (na primer Nemcev) v domačih krajih. Če k temu dodamo junijsko slabo vreme, je potem jasno, zakaj je bilo junija manj gostov. Sluzenje morja se je pojavilo šele konec junija oziroma v začetku julija in po ocenah turističnih delavcev ni ključno vplivalo na turistični obisk. Večji vpliv ima vreme, tudi zato je bilo letos avgusta toliko več turistov kot lani. Septembra pa je do sredine meseca bilo za kake dva odstotka turistov manj kot lani.
Ko primerjamo obmorski turizem s preostalim v državi, vidimo, da predvsem koprska in deloma izolska občina držita razvojni korak s povprečjem v državi. Rast turizma v piranski občini pa v primerjavi s tistim na državni ravni stagnira.
Ob morju ne gre po pričakovanjih
Manjša rast v piranski občini je deloma povsem razumljiva in celo koristna, če upoštevamo, da je v poletnih mesecih obisk dosega mejne vrednosti prostora. V kolikor bi v občini dosegali nižje število prihodov in prenočitev, vendar hkrati višjo raven storitev in posledično višji zaslužek, potem bi bila takšna sprememba turistične strukture celo dobrodošla. Toda razmere na terenu v glavnem ne kažejo tega.
Že površna analiza razmer v najbolj turistični slovenski občini ne kaže kakega velikega preustroja na področju kakovosti. Edina letošnja vidnejša sprememba sta prenovi dveh večjih in pomembnih hotelov (Hotel Riviera Portorož iz LifeClass Turizma in Krkin Hotel Strunjan), ki sta bila več predsezonskih mesecev zaprta in tudi s tem vplivala na nižjo uresničitev prenočitev v kraju. Obnova obeh hotelov je del nujnih vlaganj po določenem amortizacijskem obdobju, ki je v hotelski industriji razmeroma kratek. Hotele je treba obnavljati pogosteje kot druge nepremičnine. Portorož je pridobil pasje kopališče, drugih nujnih vlaganj pa skoraj ni bilo. Še posebno slabo je poskrbljeno za kopališča na območju Pirana in za kolesarje na območju celotne piranske občine.
Portorož in Strunjan sta v zadnjih letih občutno zmanjšala število teniških igrišč. Preostalo polovico teniških igrišč so v Portoroškem športnem parku odprli sredi poletja, ko je privlačna teniška pomladna sezona mimo. Portorož je v teh letih izgubil kar nekaj teniških športnih prireditev in tudi turističnih skupin. Velik udarec za videz in ponudbo kraja je julija povzročil velik požar trgovsko-gostinskega objekta Tivoli (Alaya) sredi Portoroža. Kraj je ostal brez pomembnega dela ponudbe, delo je tam izgubilo vsaj 70 ljudi in več manjših podjetij. Kriminalisti pa doslej niso mogli opraviti pregleda požarišča, tako da še zmeraj ni povsem jasno, kako je prišlo do tako uničujočega požara. Velika večina Portorožanov tudi zelo kritično sprejema odločitev, da so letos tik ob portoroški plaži odprli veliko trgovino – drogerijo, ki kaže na popolno odsotnost urbanistične strategije kraja.
Premalo svetlih točk
Svetla točka obmorske turistične ponudbe so nekatere kulturne, zabavne in športne prireditve. Samo jadralska tekmovanja in rokometni Eurofest za mlade rokometaše sta v primorske kraje zvabila športnike in prispevala več tisoč prenočitev. Bogatejši kulturni in zabavni program je prispeval k vedrejšemu poletnemu razpoloženju. Taki dogodki pripeljejo kar nekaj turistov v kraj. Seveda so ti dogodki še bolj dragoceni v predsezonskih in posezonskih mesecih, saj je poleti gostov velikokrat preveč.
Posebna hiba slovenskega obmorskega turizma je popolna odsotnost strategije obravnave lastniških počitniških apartmajev. V zadnjih petih (in tudi več) letih se je še povečalo število stanovanj, namenjenih vikendom in občasnemu oddajanju (platforme Booking, Airbnb …). Nihče v slovenski Istri nam ne zna povedati natančnega števila počitniških stanovanj. V piranski občini vedo, da imajo prijavljenih 2200 stanovanj, ki so v lasti ljudi iz drugih krajev (države ali tujine) in zanje plačujejo pavšalno turistično takso. Toda vsaj še 1600 je v občini stanovanj, v katerih so lastniki samo fiktivno prijavljeni, živijo pa drugje. V piranski občini so leta 2023 pridobili demografsko analizo, ki je pokazala, da imajo na celotnem občinskem območju kar 3800 stanovanj, ki so pozimi nenaseljena (to so ugotovili po podatkih o porabi vode). Pomeni, da je v občini v povprečju kar 37 odstotkov stanovanj počitniških, ki se jih uporablja predvsem in zgolj v poletnih mesecih. Največ teh stanovanj (več kot 37 odstotkov) je v Portorožu, Strunjanu in v Padni (mesto Piran niti ni na prvih treh mestih). Turisti ali vikendaši začenjajo ta stanovanja uporabljati predvsem v toplih mesecih.
Turizem ne prinaša samo zaslužka, ampak tudi težave
Problem (pre)velikega števila počitniških stanovanj je večplasten. Zagotovo so to dodatne turistične kapacitete, ki pripeljejo več gostov, ti gostje trošijo v kraju, v trgovinah, gostiščih, na prireditvah itd., toda hkrati zelo neenakomerno obremenjujejo kraj. Zaradi njih morajo biti parkirišča in garažne hiše večje, tudi druga infrastruktura je izkoriščena samo del leta. Enako velja za vse storitve in utrip krajev. V teh je enkrat ljudi premalo, drugič pa preveč.
Če je obalna cesta v treh ali štirih zimskih mesecih še dovolj široka za promet, pa se najkasneje od velikonočnih praznikov dalje začenjajo prometne cestne more in obmorski kraji ne morejo delovati normalno. Ne samo nezadovoljni prebivalci grških otokov, ki ostajajo brez vode, če pride k njim preveč turistov. Tudi v slovenski Istri je iz leta v leto več ljudi, ki ni neposredno odvisnih od turizma in dojemajo turiste kot razlog za različne, tudi ekološke, težave od hrupa do več izpustov CO2 na cestah, od velikih količin smeti in umazanije do pomanjkanja vode. Čeprav si v Istri že 40 let neuspešno prizadevajo za dodaten vodni vir in kljub temu, da se je število turistov in občasnih stanovalcev občutno povečalo. Vodo so morali predlani dovažati s cisternami. Pravi čudež je, da so vodni viri letos ob zelo dolgem in vročem poletju, vzdržali. Če spomladi ne bi bilo obilnih padavin, bi tudi Istrani pošiljali turiste domov, kot to počnejo na grških otokih.
Turizem je podražil nepremičnine, cene pa so sprožile še en eksodus v Istri
V istrskih krajih že več desetletij ne skrbijo dovolj za načrtno urbanizacijo krajev. Dolgoročni prostorski načrti so že zdavnaj zastareli, novih nikakor ne sprejmejo. Polovico nepremičnin v Piranu so pokupili lastniki iz drugih slovenskih ali evropskih krajev. Mladi iz piranske in tudi izolske občine pa ne morejo do parcel ali vsaj spodobnih stanovanj, ker so cene zaradi povpraševanja dosegljive samo premožnim ali vse večjim kapitalistom. Ne gre več za zgolj povsem spontan in podivjan trg nepremičnin, ampak za resne tudi socialne probleme, ko so se prebivalci s povprečnimi prihodki prisiljeni seliti iz obmorskih krajev v cenejše slovenske kraje. Namesto njih pa so lastniki kapitala hkrati prisiljeni od nekod uvažati poceni delovno silo in jih nameščati v poceni, tudi neprimerna stanovanja, da vzdržujejo kraj in skrbijo za storitve. Tak spontan razvoj turizma povzroča vse resnejše demografske in socialne spremembe v karakterju kraja in strukturi prebivalstva. Domačini že lep čas opozarjajo, da doživljajo istrski kraji že drugi eksodus po drugi svetovni vojni – temeljito predrugačenje prebivalstva. Današnji Portorož, Piran, Izola, Koper … nikakor niso več tisti kraji, kakršne smo poznali iz šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kako se lahko počutijo turisti v krajih, v katerih se slabo počutijo domačini, pa bi moralo skrbeti vse, ki se zavzemajo za t. i. trajnostni (na vse načine prijazen) turizem, o katerem je slišati toliko besed. Kapital očitno ne sliši dobro na temo trajnosti, še manj na to, da ima vsak turizem svoje meje. S temi vprašanji se vsakokratni politični izvoljenci, ki sprejemajo ključne odločitve o usodi istrskih krajev, zagotovo še niso resno soočili. Kaj šele, da bi pripravili ustrezne strategije razvoja in učinkovito ter dovolj hitro ukrepali.
Sredi Portoroža prav v teh dneh prodajajo občinska zemljišča, da bo kapital po svoji logiki še naprej spreminjal in uničeval (nekoč) romantično pristanišče vrtnic. Hkrati pa bodo občinski svetniki odločali o tem, da bi z območja Metropola preselili igralnico na območje Figarole oziroma pogorelega Tivolija, kar so svetniki pred kakimi 12 leti že odločno zavrnili, pa tudi prostorski načrt tega ne dopušča.
Ta dva primera in še več drugih, od območja nekdanjega Vojkovega doma do lani znova prodane parcele Vile Virginie (češkim lastnikom) , od Metropola in Taverne do teniških igrišč, od nekdanje Drogine upravne stavbe do nekdanjega Cvetja Portorož, od parcel ob Marini Portorož do počitniških domov na Seči… kažejo na vse kaj drugega kot na premišljeno turistično in siceršnjo razvojno vizijo kraja. V zadnjih letih poteka vse bolj očitno prerivanje in prekupčevanje z najdragocenejšimi portoroškimi parcelami. Lastnike nič ne briga, kaj si želijo domačini in kaj pravijo prostorski načrti. Vse bolj so prepričani, da strategijo krojijo najdebelejše denarnice. In da je debela denarnica edini gospodar kraja.
