Njegove slikarske podobe so konstrukcijsko zasnovane tako, da omogočajo sevanje barvne svetlobe. So vsebinsko precizno postavljene v prostor razstavišča in dosegajo vzpostavljanje nematerialne barvne komunikacije: njegove slike-objekti namreč omogočajo, da svetloba v prostoru prehaja v svetlobo podobe, ki se nato reflektira v območje stene in se auratično širi kot nematerialna substanca komunikacije.
Njegovo delo bi lahko označili kot “slikarstvo svetlobe”, kot obliko “spiritualnega minimalizma” v kontekstu metamodernističnega slikarstva.
Leta 2004 je prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarsko razstavo Iluminacije v cerkvi nekdanjega samostana v Kostanjevici na Krki.
Ob njegovem delu:
»Govor je o zaustavitvi, ki se napenja v rob, torej tja, kjer se stikata zavest in nezavedno, tja, kjer v nepomirljivosti nastaja sevanje materije in duha, ki sta postala Eno.«
»Oblika vzpostavljanja sevanja je odnos med posameznimi energijskimi centri. Skupaj tvorijo nematerialni plašč, obliko drame sevanja.«
Oto Rimele: Beležke (Materija – Material – Materija), januar 1991
