Giovanni (Nino) Benvenuti je svojo boksarsko kariero začel že pri trinajstih, ko je pod vplivom očeta, ki je v mladosti oboževal boks, začel trenirati v majhni telovadnici lastnega doma v Izoli. Da bi lahko treniral v boksarski šoli v Trstu, se je do tja vozil kar s kolesom. V povojnem času po oblikovanju cone B se je družina preselila v Trst, kjer je oče že imel ribarnico.
Prve uspehe je Nino požel na regionalnih in medregionalnih italijanskih turnirjih, leta 1955 pa ga je opazil trener italijanske reprezentance in ga povabil, da se jim pridruži. Leto pozneje je bil prvič poražen na boksarskem turnirju v Turčiji, istočasno pa mu je umrla mama. Za piko na i ga trener ni povabil na olimpijske igre, saj je bil prepričan, da osemnajstletnik še ni bil pripravljen za tako naporen turnir. A mladenič je kljub temu postal italijanski prvak v kategoriji velter.
V celotni karieri je zmagal 82 od 90 odigranih srečanj. Leta 1968 je prejel tudi prestižno nagrado “Fighter of the year” (“Borec leta”) in je še danes edini Italijan, ki mu je uspel ta podvig. Pokojni Benvenuti velja za enega najboljših italijanskih boksarjev vseh časov, pa tudi za enega najbolj priljubljenih italijanskih športnikov.
S svojo zmago proti Američanu Emilu Griffithu, s katero je 17. aprila 1967 postal svetovni prvak v srednji kategoriji, se je Nino Benvenuti dejansko vpisal med legende. Dogodek je tedaj preko televizijskih zaslonov spremljalo na milijone Italijanov.
Benvenuti je vse očaral s svojo popolno in natančno tehniko, pa tudi s hitrostjo in spretnostjo na ringu. Te lastnosti je ohranil tudi po 30. letu starosti, kar je bilo v tistem času za boksarje prava redkost.
V nekem intervjuju je Benvenuti dejal:
“Rodil sem se v Izoli, majhnem mestu s šest tisoč prebivalci, kjer je vse, kar si lahko zaželiš na svetu. Radodarna zemlja. Oče je bil popotnik, v Trstu je imel ribarnico. Ljubil je naravo. Ko je odhajal na podeželje, je našel sadje, redke, dragocene pridelke. Prinesel jih je domov, jih posadil, obdeloval zemljo, da bi dobil najboljše od najboljšega. Kot »refošk«, vino Benvenutijev, vino »sisottov«. Mi smo »sisòtti«, to je naš vzdevek. To pomeni, da je eden od mojih prednikov v nekem pogovoru rekel drugemu: “mi si che sò e ti?”, kar bi lahko prevedli kot: “Jaz vem, pa ti?” Tako je nastal “sisòtti”, saj je bilo v okolici še veliko drugih Benvenutijev.
Imeli smo vse, ribiške čolne, lepo urejena polja, štiri vasi: Šared, spodnji Kanolo in zgornji Kanolo in Viližan. Otok Istre je oblivalo morje, a za njim se je razprostirala majhna ravnica, ki se je dvigala proti hribu, na katerem so rasle najlepše stvari na svetu. V Istri smo imeli sadje, ki so nam ga vsi zavidali. Jedli smo melone, lubenice, pomaranče, čeprav to ni dežela pomaranč.
Benvenutijevi izdelki so bili garancija. Imeli smo čolne za ribolov. Riba je bila izjemna, ker je imelo morje morsko dno, primerno za ribolov brancina, orade, sardel, inčunov in skuše. Pet vrst rib, ki jih lahko najdemo tudi drugje, vendar je imelo naše morje posebno morsko dno, ker smo spoštovali okolje. Živel sem v štirinadstropni hiši s podstrešjem zgoraj. Spodaj je bila ogromna klet, v kateri so bili vsi sodi za naše vino. Vsako leto smo pridelali od 50 do 80 hektolitrov vina in vse to smo počeli kot družina. Bilo nas je enajst, pet otrok, oče, mama in bili so tudi strici. To je eden od razlogov, zakaj sem postal svetovni prvak, hranil sem se z najboljšimi stvarmi.”
