Starši se nemalokrat pritožujejo, da so se njihovi najstniki ”čez noč” odločili, da se ne želijo več pogovarjati z njimi, stvari zamolčijo ali jih skrivajo, starši pa ob tem na vsak način poskušajo vstopiti v njihov svet, da bi izvedeli, zakaj to počnejo, a so ob tem neuspešni. Nič hudega, vse to je del procesa, ki je skorajda neizbežen, ali kot bi razložil naš sogovornik, nujen.
S psihologom, predavateljem in nenazadnje očetom štirih otrok, doktorjem Aleksandram Zadelom, smo se pogovarjali o izzivih, ki jih puberteta prinese v ustaljeno družinsko življenje. Zadel poudarja, naj bodo starši najstnikov predsvem prisotni, ljubeči in odločni.
Veliko je staršev, ki imajo doma najstnico ali najstnika in se sprašujejo, kdo je otrok, ki so ga še do včeraj poznali. Zakaj pride do tako velikih razdorov med starši in otroki v najstniškem obdobju?
V obdobju pubertete je otrok pred zahtevnim izzivom znotraj procesa dolgega oblikovanja svoje identitete. Če je do tega obdobja razvoj svoje identitete vezal predvsem na svoj odnos do staršev in iskanje skupnih točk, prične otrok takrat svojo identiteto graditi predvsem na razlikah s starši. Zato je to obdobje tako dramatično za otroka, kot tudi starše, saj se zdi, kot bi se naenkrat sploh več ne razumeli. Če naj otrok pravilno zaključi svoj proces individualizacije in oblikovanja v zrelo, samostojno in odgovorno osebnost, se mora naučiti (in z njim tudi starši), da lahko tvorno sodeluje, ne le z ljudmi, s katerimi ima nekatere lastnosti enake, temveč tudi s tistimi, s katerimi se v nekaterih lastnostih razlikuje.
Kako pomembno je za razvoj osebnosti mladostnika, da se upira staršem in kako pomembno je, da zadovoljuje svoje potrebe? Kako odzivi staršev v danih situacijah, ko trčijo interesi, vplivajo na razvoj osebnosti mladostnika?
Sicer za proces razvoja na poti v odraslost upor ni nujno potreben, je pa dobrodošel, če se lahko pošalim. Če se otrok in starši naučijo strpne in spoštljive komunikacije v trenutkih, ko so užaljeni, prizadeti in se počutijo nerazumljene ali nesprejete, potem je to izredna popotnica za vse primere v prihodnje. Če te izkušnje mladostnik v puberteti nima, bo do nje skoraj zagotovo enkrat v življenju prišel, vendar se to ne bo zgodilo v varnem okolju. Sam menim, da je bolje, če se to zgodi v domačem, varnem okolju, kjer otrokovi interesi niso ogroženi. Je pa to izredno naporno obdobje. Poudarjam, da za obe strani, za starše in mladostnika.
Kaj lahko starši naredijo za boljši odnos z najstnikom? Kako se lahko najstniku približajo, hkrati pa ohranijo njegovo zasebnost? Ali je prav, da starš od najstnika zahteva oziroma pričakuje, da mu zaupa vse?
Začnem od zadaj. Niti slučajno. To je morda lekcija številka ena za starše in najstnika. Ni mi jasno, od kod nekaterim staršem prepričanje, da jim morajo otroci vse zaupati. Proces odraščanja pomeni tudi vse večje zaupanje v zrele in odgovorne otrokove odločitve. Starši, ki si želijo o svojem otroku vedeti vse, so na videz skrbni in ljubeči v nasprotju s tistimi, ki spoštujejo otrokovo osebnost in dejstvo, da vsega ne morejo vedeti. V resnici pa so to negotovi starši, ki svoj manjko v osebnostni zrelosti in sposobnosti, da otroka počasi spustijo od sebe, skrivajo v kvazi ljubezni in prijateljskem odnos z otrokom. Trditev, da se tako dobro razumeta, da si »vse zaupata« je iluzija, ki škodi tako njunemu zrelemu odnosu kot normalnemu razvoju otroka.
Najstniku se približamo tako, da se počuti ob nas varno, da ne silimo vanj in da razumemo, da glede nekaterih osebnih zadev potrebuje zasebnost. Pomembno je, da se otrok na nas obrne, ko je v stiski. Ostalo lahko ohrani zase. Ko bo tako čutil, bo z nami delil vse, za kar bo ocenil, da nas lahko z njim zbliža. Otroci z nami ne delijo stvari, ki bi ogrozile naš odnos.
Marsikateri starši se pritožujejo, da njihov mladostnik laže ali prikriva. Kako postopati v trenutkih, ko mladostnika ujamemo pri laganju? Ali kaznovanje sploh še zaleže v tem obdobju?
Ko se starši potožijo, da jim otrok laže, jim običajno razložim, da je to dobra novica. To namreč pomeni, da je otroku še vedno pomembno, v kakšnem odnosu je s svojimi starši. Če mu za odnos ne bi bilo pomembno, bi jim povedal vse, kar misli ali je počel brez zadržkov, kar je običajno zelo boleče. Tisti trenutek, ko rečemo, da otroku zaupamo, to hkrati pomeni, da spoštujemo njegovo odločitev, da ostanejo nekatere njegove misli, odločitve, občutja samo njegove. Večinoma mislimo, da zaupanje pomeni, da si povemo vse. Zaupanje pomeni, da si dovolimo ne povedati vsega. Ko se počutimo varno in sprejeto, pa se polje zaupanja, v katerem lahko povemo več, razširi. Ne smemo pa si domišljati, da si bomo otroci in starši zaupali čisto vse, kar smo doživeli.
Seveda so najbolj boleče izkušnje takrat, ko ocenimo, da otrok potrebuje našo pomoč, vendar nam ne zaupa in želi težave reševati sam. Starši bi večinoma radi otroke zaščitili pred bolečimi življenjskimi izkušnjami, vendar so ravno te izkušnje ključne za zdrav otrokov razvoj. Pomembno je, da imamo z otrokom tak odnos, da nas bo prosil za pomoč, ko bo res hudo, ko ne bo zmogel sam in nas bo resnično potreboval.
O kazni pa imam zelo posebno mnenje. Kdo sem jaz, da lahko kogar koli kaznujem? Doma je potrebno vzpostaviti stanje, ko otrok razume, da imajo njegova vedenja in njegove odločitve posledice. Starši naj bodo dosledni in odločno uveljavljajo posledice. Potem ni potrebno nobenega kaznovanja. Kaznovanje nas ne zbližuje. Oddaljuje nas od otroka, kar še zmanjša naš pozitivni vpliv nanj.
Obdobje pubertete je tudi obdobje, ko se mladostniki srečajo z alkoholom, cigareti, tudi drogami. Smo kot starši zavozili, če naš otrok poseže po teh substancah, čeprav smo ga ozaveščali o škodljivosti tovrstnih substanc?
Prej ali slej bo (je) imel vsak od nas v življenju izkušnjo s psihoaktivnimi snovmi. Prej ali slej vsak od nas poskusi kavo, alkohol, povleče kakšen dim … Del normalnega razvoja je, da nas zanima tudi kakšna prepovedana snov. Pomembno je, kako se bo znal otrok obnašati v odnosu do teh izkušenj, ki jih bo, vsekakor prej ali slej, dobil. Če mu bo psihoaktivna snov omogočila izkušnjo, do katere v stanju brez nje ne bo mogel priti, potem bo ta izkušnja nevarna. Na primer: če se otrok v družbi vrstnikov ne more sprostiti in se spontano obnašati, potem mu bo pivo lahko predstavljalo rešitev za sprostitev in bo dejavnik tveganja za razvoj odvisnosti. Če pa se v družbi lahko spontano obnaša, zanj alkohol morda ne bo dejavnik tveganja.
Dokler imamo s svojim otrokom trden in zaupljiv odnos, potem ne moremo reči, da smo pri čemer koli zavozili. Življenje je kompleksno in v njem nastopajo tudi nevarnosti. Sanjati, da se bo naš otrok vsem tem nevarnostim izognil, ker smo mi idealni starši in ga imamo res radi in mu res želimo vse dobro, je kolosalna neumnost.
V obdobju med desetim in štiriindvajsetim letom, tako puberteto zamejuje Svetovna zdravstvena organizacija, mora mladostnik sprejeti tudi obilo zelo pomembnih odločitev o šolanju, službeni poti, prijateljih itd. Kakšno postopanje staršev je za te mlade odraščajoče ljudi najboljše?
Biti prisoten. Nuditi otroku zavetje, v katerem si lahko spočije po napornih ”bitkah” z življenjem. Vključujmo otroka v svoje odločitve. Naj razume, kako se pri izzivih obnašamo mi. Ne skrivajmo pred njim zahtevnih odločitev, ki jih sprejemamo. Povprašajmo ga po njegovem mnenju, upoštevajmo ga in skupaj spremljajmo, kakšne posledice bo to imelo. Pogovarjajmo se o vsem drugem, ne le o tem, kako je bilo v šoli in ali je pospravil sobo.
Bodimo prisotni, ljubeči in odločni.
Nenazadnje je puberteta tudi obdobje iskanja spolne identitete. Vloga staršev pri sprejemanju mladostnikovih usmeritev je na tem mestu zagotovo še kako pomembna?
Opredelitev spolne identitete je naraven, pa tudi zahteven izziv. Otrok počasi ugotovi, da sam sebi ni dovolj, da mu družina ni dovolj. Oblikuje prijateljstva, koalicije, išče zaveznike, previdno tipa za sorodno dušo. V tem procesu iskanja svoje spolne usmeritve se včasih zgodi, da ugotovi, da njegove izbire niso nujno družbeno sprejemljive, da odstopajo od družbeno sprejetih vzorcev. Tako soočanje s seboj in družbo je še posebej zahtevno. To je zagotovo eden od tistih izzivov, ki je prava preizkušnja za naš odnos z otrokom. Prav tako je preizkušnja za naše soočenje s samim seboj. V teh trenutkih se lahko še posebej zbližamo s svojim otrokom, se pa lahko dramatično oddaljimo, če nismo sprejemajoči in vključujoči.
Staršem v takih trenutkih predlagam, da se vprašajo, kaj je tisto najpomembnejše v odnosu z otrokom. Običajno odgovorijo, da je najbolj pomembno to, da je otrok srečen in da so z njim v dobrem odnosu. Da bi se to zgodilo, se je potem potrebno izogniti sodbam, modrovanju, posredovanju hitrih rešitev in podobnega.
Stiske neslišanih mladostnikov lahko privedejo do samopoškodbenega vedenja, v najhujših celo do samomorilnega. Kako svetujete staršem v takšnih primerih?
Primeri samopoškodovanja in samomorilnega vedenja nam govorijo o tem, da je mladostnik v nepredstavljivo hudi stiski. V tistem trenutku je najbolj pomemben on. Ni pomembna šola, niso pomembni spolni vzorci, ne to, kaj misli sorodstvo, sosedje ali kdor koli drug. Pogumno se skupaj odpravite po pomoč. Ti izzivi so tako kompleksni in tako zahtevni, da jih sami ne moremo rešiti. Žal ljubezen prepogosto zamenjujemo s popuščanjem, toleriranjem nesprejemljivega vedenja in iskanjem izgovorov ali na drugi strani s pretirano strogostjo, nepopustljivostjo in vztrajanjem pri svojih rešitvah. Strokovnjak bo tukaj v neprecenljivo pomoč.
Pogumno je priznati, da potrebujemo pomoč. Tako učimo otroka, da ni sramotno, če ne zmoremo ali imamo občutek, da ne bomo znali sami rešiti življnenskih izzivov. V stiski se lahko naučimo, da je drugim ljudem mar za nas. Da ni nujno, da nam nekdo ponudi pomoč in bo potem to izkoristil. Ljudje smo tudi dobri. Pomagamo, ker je tako prav ali zgolj zato, ker se pri tem dobro počutimo.
Maja Orel Jakič
