VSE SE DA – Boris Šuligoj
Ste se že kdaj vprašali, zakaj se nekaterih stvari v Istri nikakor ne da speljati? Na primer nove železnice do morja, obalne hitre ceste ali tranzitne ceste v hrvaško Istro, vodovoda, … Pipe so ostajale poleti suhe že sredi osemdesetih prejšnjega stoletja. In že tedaj so imeli v Piranu in Portorožu preglavice s parkirišči. Poleti so plaže pretesne, letos so bile še posebej.
Vsaj 20 let govorijo o sramoti v Jernejevem kanalu. Vsaj 20 let govorijo tudi, kako bodo gradili kolesarske steze. In vsaj tri leta obalna cesta čaka na nove načrte za tako imenovano slovensko plažo. Pa se potem čudimo, zakaj ne zmorejo narediti enega ali dveh pomolčkov! Vsak kamen posebej je problem. Kaj šele utopične zamisli zanesenjakov o umetnem otoku! V tem delu Istre smo imeli zelo različne župane. Eni so bili boljši govorniki, drugi so znali bolje zavihati rokave. Ampak niti najboljšim ni uspelo bistveno premakniti v uvodu naštetih šibkih točk. Gre seveda za ključne razvojne točke tega prostora. Če ne bi imeli pristanišča, najbrž niti avtoceste do Kopra ne bi bilo.
Pred dnevi so začeli v vzhodni Sloveniji graditi posamezne odseke tretje razvojne osi. Zahvalijo se lahko predvsem zelo vztrajnim političnim predstavnikom tistih krajev. Obalno hitro cesto je z ukazom (odlokom) zahteval že jugoslovanski predsednik Josip Broz leta 1970. Prostorski načrt za tranzitno cesto v hrvaško Istro (Koper – Šmarje – Dragonja) so začeli pripravljati pred 16 leti, ko je Slovenija sprejela program priprave državnega lokacijskega načrta. Osnutek tega načrta so javno razgrnili in obravnavali pred štirimi leti, a po vsem tem času država še ni pripravila stališč do pripomb iz tedanje javne razgrnitve. Če bo torej država potrebovala 20 let za sprejem uredbe o prostorskem načrtu, bo skoraj gotovo potrebovala še 20 let za njegovo uresničitev. Štirideset let za strateško cesto? Dajte no! Ker ne gre samo za cesto, temveč za najmanj deset podobno ključnih korakov, ki bi omogočili temu prostor premik, se je treba vprašati in jasno odgovoriti, kdo zavira vse to.
Ni res, da se ne da! Ampak nekdo nečesa noče, ali pa res ne zna. In niso krivi samo zunanji (kot denimo pri vodnem viru s Krasa za Istro). Pri piranskih garažnih hišah sploh ne. Malo županom je uspel vsaj majhen korak z garažnimi hišami. Zato večina politikov, ki so jim tukajšnji volivci zaupali mandat, ni izpolnila zaupanja in pričakovanj. Sicer pa ima Kreslin prav: »Vse se da!« (Samo ne v slovenskem delu Istre.)
