Urška Klakočar Zupančič: ”Tisti, ki je bil pravnomočno obsojen, ne more biti v parlamentu”

Ko sem ji poslala prošnjo za intervju, je odgovorila v desetih sekundah. Povsem nepričakovano za osebo, ki opravlja eno od treh najpomembnejših funkcij v državi. Urška Klakočar Zupančič je prva predsednica državnega zbora. Magistrica prava je letnik 1977, rojena v Trbovljah in je tista sodnica, ki je  na zaprtem fb profilu ostro kritizirala prejšnjo vlado, njen vpliv na sodniško neodvisnost in prekomerno uporabo represije izvršilne veje oblasti. Obravnavali so jo na disciplinskem sodišču, jo oprostili, sama pa je zapustila sodniške vrste. Je med ustanovnimi člani Gibanja Svobode. Javnost se je največ ukvarjala z njenimi rdečimi čevlji. Sama pravi, da je pravkar kupila drugi par, ker je prvega že znosila. Rdeča sicer ni njena barva, je pa ugotovila, da ji pristoji in jo ima rada, ker je barva ljubezni, sreče in življenja.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Najin pogovor je potekal 10.oktobra v njeni pisarni v državnem zboru. Medtem, ko so tekle priprave na izid časopisa, ki ste ga v nabiralnike dobili danes, je bila objavljena novica, da je predsednico državnega zbora, predsednik vlade pozval k odstopu. Zakaj? Menda ga je razburilo to, da na glasovanju v državnem zboru ni podprla razrešitev kmetijske ministrice Irene Šinko. Zdaj je že jasno, da predsednica državnega zbora ostaja, ne bo pa več podpredsednica stranke Gibanje Svoboda. O načinu njenega dela, odnosu do oblasti in oblastnikov, v nadaljevanju intervjuja.

Pred dvema letoma ste vstopili v politiko. Kaj je bil glavni razlog za to odločitev, saj biti v politiki ni ravno zadetek na tomboli, še posebej naporno je to za žensko.

Ne vem pravzaprav, ali sem se jaz odločila, da grem v politiko, ali pa se je politika odločila, da jaz vstopim vanjo. Takrat nisem prav veliko razmišljala, življenje me je potegnilo v to. Imeli smo tretjo vlado Janeza Janše in kovidno obdobje, ki je šlo h koncu. Ustavno sodišče je začelo odločati o ustavnosti vladnih odlokov, ljudje so se začeli spraševati o tem, ali je bila njihova svoboda okrnjena utemeljeno, zakonito in niso bili več tako prestrašeni kot na začetku. Tudi jaz sem bila med tistimi, ki sem čutila, da je šla naša oblast takrat predaleč, ker to ni bila več pravna država, kakršno sem si predstavljala. Oblast ni spoštovala svojih zakonov, ustave, dostojanstva in integritete ljudi. Veliko sem prebrala o nastanku pravne države, človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in o izkoriščanju človeškega strahu za zdravljenje svojih frustracij ali pa krepitev nelegitimne oblasti. Oblast je epidemijo, ki je pravzaprav nekaj strašnega za ljudi in vzbuja nelagodje in strah, še stopnjevala. Takšne dogodke, kot so epidemije, gospodarske krize in vojne, lahko oblast, ki ni demokratična in ji ni glavni cilj dobrobit ljudi, izkoristi za svoje cilje. To me je spodbudilo, da sem se javno oglasila, skupaj z mnogimi isto mislečimi ljudmi, ki smo se združili in začeli to gibanje, ki je potem preraslo v Gibanje Svoboda, katere glavni nosilec je bil Robert Golob. Iskreno sem verjela in verjamem še zdaj, ne glede na morebitna razočaranja, ki jih državljanke in državljani čutijo, sprejemam, da so naše vrednote, načela in cilji iskreni.

Prej o sebi kot o ženski, ki bi lahko imela probleme, ker je ženska, sploh nisem razmišljala.  Nikoli se nisem počutila  manjvredne od moških. Tako sem bila vzgojena, na to so vplivali tudi učitelji, profesorji in tudi služba, kjer sem delala. Ni bilo treba razmišljati, da se bom kot ženska morala bolj dokazovati ali da bodo nekatere preizkušnje zame težje. Ko sem stopila v politiko, sem bila s tem prvič soočena in prvič sem opazila, da se me zato, ker sem ženska, obravnava drugače. Da moram trpeti opazke, ki jih moški ne bi in da moram čez kakšno oviro, čez katero moškim ni treba. To vse vidim zdaj in to me je razžalostilo, hkrati pa mi je to dalo moč, da sem si rekla, ne bom klonila, šla bom naprej in razbijala stekleni strop.

Ste se takrat odločili kakšna političarka boste, kakšen bo vaš videz? Ste se vprašali, ali bi vam lahko očitali kaj iz preteklosti? Skratka, ste bili pripravljeni, ko ste vstopili v politiko?

Iskreno, ne. Ker sem od nekdaj tako zvesta sama sebi, da sem vedela, kakšna bom. Takšna, kot sem bila prej, ker drugačna tudi ne znam biti. Težko bi rekla, da bi se v moji preteklosti našlo kaj, kakšen greh, ki bi mi kot političarki lahko škodil, čeprav so se trudili, da bi ga našli. Ko sem prišla v ta svet in sem videla, kakšnih prijemov se nekateri poslužujejo, kakšnih igric se gredo, sem ugotovila, da kaj takega meni sploh ne pride na misel. Marsikdo mi reče, da sem naivna ali pa preveč iskrena in mi bo to škodilo,  jaz pa sem hvaležna, da sploh ne pomislim, da bi lahko kakorkoli manipulirala, da bi me bilo mogoče “kupiti” ali bi razmišljala, kako bi koga diskreditirala. Verjamem, da me ne bo odneslo v nobeno od teh smeri, ker me to niti ne premami. Najbrž je to odvisno tudi od tega, kakšni ljudje smo in kaj so naše vrednote. Sem se pa zavestno odločila, da ne bom dopustila, da me funkcija definira, jaz bom poskušala definirati funkcijo.

klakocar4

Povejte kakšen primer, ko ste bili res presenečeni nad tem, kar so vam hoteli podtakniti?

Največkrat so mi hoteli podtakniti kakšnega „ljubimca“. Z nekom grem na kavo, se pogovarjam o sodelovanju ali pa se mu samo nasmejim in je že problem. Upam si trditi, da se kaj takega moškemu predsedniku parlamenta ne bi dogajalo.

V politiki sta v grobem dve skupini ljudi, tisti, ki so taki kot vi, in oni drugi, ki vnaprej vse načrtujejo, tem bi rekla Drnovškov tip politika, ki se morajo neprestano ukvarjati s tem kdo, kaj, zakaj, s kom. Meni je bližji prvi tip politike.

Glede tipov politikov, ki ste jih omenili, pa seveda sodim v prvega. Ta je tudi manj obremenjujoč za človeka. V ljudeh ne iščem njihovih slabosti in napak. Če bi bila drugačen tip političarke, bi takoj analizirala, ta je takšen, oni drugačen. Verjamem, da so ljudje načeloma dobri in če nikomur ne želiš škoditi, tudi oni ne bodo tebi. Seveda ni vedno tako, na dolgi rok pa je. Če bom le lahko naredila nekaj dobrega, bom hvaležna za to, ne razmišljam o političnih ciljih, bolj o pravnih, socialnih, humanističnih, kulturnih, ki bi jih rada dosegla ali pa vsaj približala. Meni je bolj kot to, da bi preigravala politične nasprotnike, pomembno to, da so moja sporočila taka, da bi jih ljudje sprejeli.

Na začetku sem bolj ostro sporočala opoziciji tisto, za kar sem mislila, da mora slišati, da bodo vedeli, da tisto, kar so počeli v prejšnji vladi, ni v redu, da je to nekaj, kar je nesprejemljivo. Zdaj je zame bolj pomembno to, da so moja sporočila namenjena vsem in da jih ljudje tudi slišijo. Tukaj vidim svojo vlogo kot predsednica državnega zbora. Poskušam biti zelo korektna, kolikor je le mogoče, ne takoj obsojati in se ne odzivati na prvo žogo. Seveda mi to  ne uspe vedno, še vedno so nekateri  moji odzivi čustveni, sem le človek iz mesa in krvi, imam čustva in jih tudi pokažem. Nisem tip hladnokrvnega, preračunljivega načrtovalca, ki s preigravanjem političnih iger išče pot do cilja. Kaj pa je moj cilj? Ne to, da bom tukaj ostala za vedno, ali da se moram zasidrati v politiki, da bom prišla do upokojitve. Moj cilj je, zdaj sem tukaj, hočem narediti kaj dobrega in ostala bom zvesta svojim načelom, kar v politiki ni vedno najboljše, a se jim ne morem odpovedati. Tudi predsednik vlade dobro ve, da določenih meja nikoli ne bom prestopila.

Je to kdaj pričakoval od vas?

Ne, seveda ne. To je vzel kot vrednoto, ki jo je želel pri ljudeh, ki so se mu pridružili.

Danes je bil pogovor v poslanski skupini o tem, ali si najprej človek, pa potem politik ali najprej politik pa potem človek. Jaz sem vedno najprej človek, pa potem politik. Tako je in tega ne morem niti nočem spremeniti.

Kaj je bilo za vas največje razočaranje v politiki?

To, da sveta ne moreš spremeniti tako hitro, kot bi si to želel. Zaradi ovir, ki so lahko povsem legalne, nekatere so politične, lahko tudi moralne, etične, druge pa same sebi namen, da ovirajo napredek. Vsak napredek namreč zahteva izstop iz cone udobja, kar je lahko tudi boleče.

Koliko časa traja, da se kaj spremeni?

Dolgo, zelo dolgo. Ker smo postali zelo birokratska, prenormirana družba. Zato da se uveljavijo strukturne spremembe, mora biti najprej volja, potem sredstva, materialna in finančna, potem taki predpisi, da lahko to narediš, potem tudi zelo dober PR, da to dobro predstaviš javnosti.  Vse spremembe niso sprejete z odobravanjem, vsaka sprememba je tudi  težka. V družbi, kot je naša, ki je prenormirana, birokratska, ki ne mara sprememb, pa čeprav so nujne, je priti do spremembe v enem mandatu, se pravi v štirih letih, kar težko.

Ste članica Gibanja Svobode, ki je dobila volitve, prevzeli  in sestavili ste oblast in obljubili številne reforme. Po letu in pol ni bilo še nobene reforme. Se v stranki kdaj pogovarjate o obljubah, ki niso bile izpolnjene? Kakšne bodo posledice? 

Verjetno bi se morali več pogovarjati, je pa to zelo obremenjujoče. Tega se dobro zavedam. Zakaj je tako? Ker, ko prideš v ta ustroj in vidiš, po kakšnih pravilih tečejo sistemi, postaneš manj pogumen in ambiciozen in se zavedaš, da bo treba veliko usklajevanja, veliko dogovarjanja, veliko popuščanja, da boš uresničil svoje predloge. Država je večplasten sistem, upravljati jo morajo sposobni ljudje z empatijo in zavedanjem, da delajo za ljudi. Države ne sme voditi en sam človek.

Seveda ne, potem je to diktatura.

Tako, parlamentarna demokracija ni najbolj učinkovit sistem, je pa najbolj human. Vsaka sprememba zahteva svoj čas, tudi to, da jo ljudje sprejmejo, včasih zahteva spremembo miselnosti, včasih mora priti do zunanjega dogodka, da spoznamo, da potrebujemo spremembo. Kot nekdo, ki je že prej delal v sistemu, se tega zavedam, drugi pa morda mislijo, da bo šlo to lažje in hitreje. Toda, mi smo pravna država, imamo določena pravila in če želimo, da so reforme legitimne in legalne, moramo ta pravila upoštevati pri spreminjanju.

Predvsem pa, kar bi lahko naredili bolje in upam, da v prihodnosti bomo, je način komuniciranja. Ne mislim, da za dobro komuniciranje potrebuješ vojsko piarovcev, ki ti delajo vse, od zunanje podobe do besedovanja. Tega nisem želela nikoli. Če imaš dobre namene in si empatičen, če imaš razvito razumsko in čustveno inteligenco in še kanček karizme, lahko ljudi z argumenti prepričaš, zakaj je neka stvar dobra in kako bi jo bilo treba udejanjiti. To je tisto, kar ima res dober voditelj. Ljudi bo prepričal z integriteto svoje osebnosti in ljudje mu bodo verjeli in sledili.

Pa imamo takega voditelja?

V demokratični družbi je pravilneje govoriti o skupini ljudi kot o enem. Vsak je strokovnjak na svojem področju in če imajo vsi osebnostne lastnosti dobrega voditelja, torej razumsko in čustveno inteligenco, lahko taka skupina ljudi naredi zelo veliko.

klakocar3

Medtem, ko se  pogovarjava, pod vašim oknom poteka javna novinarska konferenca skupine Glas ljudstva, ki se bori za javno zdravstvo. Napisali so interventni zakon, v katerem predlagajo nekatere rešitve za ohranitev in vzpostavitev sistema javnega zdravstva, tudi dostopnosti do zdravnikov in skrajšanje čakalnih vrst. En mandat sem delala na ministrstvu za zdravje, dobro poznam to področje in vem, da reforme, ki niso sprejete na začetku mandata, tudi do konca mandata ne bodo. Zakaj? Ker se vsi bojijo, kako bodo vplivale na izid volitev. To se je zgodilo s Kebrovo zdravstveno reformo. Glas ljudstva je naredil tisto, kar niso naredili drugi. Napisal je zakon. Kar me čudi, je, da predstavnike Glasa ljudstva na predstavitev ni povabila/sprejela nobena poslanska skupina, zato javna novinarska konferenca in zbiranje podpisov za ta zakon. Ravno področje zdravstva je lakmusov papir te vlade, veliko obljub in malo narejenega.

To sicer ni edini zakon, ki ga je v zakonodajni postopek vložila civilna družba tem mandatu. Želela bi si dobro premišljene zakone, kjer sodelujejo vsi deležniki, poleg ministrstev, strokovnjakov in strokovnih institucij, tudi predstavniki civilne družbe.  Kot sem že večkrat rekla, ni nujno, da je država z  veliko zakoni tudi dobra država. Tudi mene frustrira vse, kar se je oziroma se ni dogajalo z zdravstveno reformo. Povsem razumem stiske ljudi in civilne družbe in posledica je, da so spisali zakon. Poskušam pa razumeti tudi tiste, ki bi zakon morali napisati, to je vlada oziroma ministrstvo za zdravje. Vladni zakoni morajo biti res kvalitetni. Vsak vladni zakon, vložen v parlamentarno proceduro, ima prednost pred zakoni drugih predlagateljev. Poskušam razumeti stisko enih in drugih, prvih, ki pravijo, če zakonov ni, jih bomo napisali mi, in drugih, ki želijo nekaj storiti, pa se zaletavajo v zid rigidnih pravnih predpisov, še bolj pa v zid raznih lobijev, družbenih skupin, ki delujejo, v tem primeru v zdravstvu, od uradnikov v zdravstvu, zdravnikov, medicinskih sester, drugega osebja, do tistih, ki nabavljajo medicinsko opremo, pa še kakšnih. To ni lahka naloga. Tisti, ki prevzame to težko ministrstvo in se nameni, da bo udejanjil zdravstveno reformo,  mora najti pot in biti pogumen, dober organizator in poznavalec sistema in imeti tudi vizijo, kako bo rešil ta sistem. Najprej digitalizacija in potem ostalo, to se mi osebno ni zdela prava pot, ker menim, da digitalizacija sledi storitvam. Upam, da je nova ministrica za zdravje prava oseba za to področje in da se ji ne bo zgodilo, da dobri predlogi ne bodo sprejeti, ker to v drugi polovici mandata ne bi bilo več politično modro.

Upam, da tudi ona to ve, ker je spremljala dogajanje s Kebrovo reformo od blizu.

Verjamem, da je delo na tem področju izjemno težko zaradi vseh skupin, ki lobirajo. Vsi nekaj hočejo, ni pa nobene skupine, ki bi nekaj dala. Novi ministrici  ne zavidam njene naloge in res upam, da ji bo kos. Vem, da bo parlamentarni odbor za zdravstvo kooperativen, ker ima zelo sposobno predsednico in se je že do zdaj izkazal kot izredno pomemben deležnik že v  idejnih zasnovah, ne samo v potrjevanju že izdelanih rešitev.

A ni zanimivo, potem, ko je spodletelo ministrom, po treh mesecih iskanja postane ministrica ženska. Ženske pridejo na vrsto vedno takrat, ko so stvari skoraj nerešljive.

Ženske ne obupamo hitro, ostajamo v težkih situacijah. Samo pomislimo na matere, ki ostajajo same z otroki, ki so telesno in duševno prizadeti. Zgodovina je pokazala, da so ženske prišle na oblast takrat, ko je bilo zelo slabo, v času njihovega vladanja pa sta država in družba zacveteli. Bilo je manj vojn, več vlaganja v izobraževanje, v kmetijstvo, v razvoj industrije. Ženske so bile tiste, ki so na svojih dvorih gostile glasbenike, slikarje, humaniste, ženske so bile tiste, ki so vabile razsvetljence v butične francoske kavarne … Ženske si znajo naložiti na ramena težka bremena. Res pa je, da to težko breme znajo tudi nositi.

Na katero od teh žensk pomislite med opravljanjem svojega dela?

Velikokrat razmišljam o tem, kako močne so morale biti ženske, še posebej v daljni zgodovini, da so preživele v bistveno bolj šovinističnem svetu, kot je današnji. Pomislim na kraljico Elizabeto I. Angleško iz šestnajstega stoletja, na Marijo Terezijo, tudi na to, kako pretkane so bile. Recimo mož Marije Terezije je bil de iure sveti rimski cesar, de facto pa je ona vladala, Elizabeta prva se recimo ni poročila in imela otrok ravno zato, da je bila lahko poročena z državo. Katarina Velika, ki se je pretkano rešila svojega šibkega moža in ona vladala. Matilda Toskanska je omrežila papeža Gregorja VII. in vplivala na njegove odločitve. In če so one uspele, ni vrag da ne bi tudi me v tem svetu, ki je bolj prijazen do žensk. Pa naj omenim še Margaret Teacher, železno lady in Angelo Merkel, ki je bila dolgo časa steber stabilnosti v Nemčiji. Ženske imamo tudi materinski čut in ženstvenost, ki pri ljudeh vzbujata zaupanje in upanje.

Z Goranom Vojnovičem sva se ravno za Obalo plus pogovarjala o tem, da vojn ne bi bilo, če bi o njih odločale ženske. Ker ob tem razmišljajo o svojih otrocih

Nobena ženska si ne želi poslati svojega otroka na fronto, ženske drugače gledamo na svet. Bolj smo občutljive na smrt, na bolečino. No, tudi ženske so vodile vojne …

Recimo Ivana Orleanska.

Ja, večinoma pa si vojn ne želimo in raje v imenu tega popuščamo in  smo manj posesivne.

Ko so bile volitve v ZDA in je bila med predsedniškimi kandidati tudi Hilary Clinton, je moja prijateljica, ki živi tam, rekla, ona mi sicer ni všeč zaradi različnih stvari, a jo bom volila, ker kot ženska ne bo nam, ženskam naredila nič slabega, za razliko od moških. No, kot vemo, Hilary ni dobila volitve, v večini držav ZDA pa je splav prepovedan. Mislim pa, da se ob krepitvi konzervativizma  ženskam ne obeta nič dobrega. Predvsem pa, dokler vse ženske niso za isto delo enako plačane kot moški, res težko govorimo o enakopravnosti.

Se strinjam. S prijaznejšim okoljem sem mislila današnje v primerjavi s 15. in 16. stoletjem. Sem pa zelo hvaležna, da živim v tem času, v tem delu sveta. Če bi živela kje drugje, bi bila lahko oseba brez pravic. Pa še to poskušam nekako razumeti.

Včasih me kdo vpraša, zakaj sem študirala šeriatsko pravo, za katerega vemo, kakšen odnos ima do žensk, pravzaprav bolj kot pravo samo je lahko okrutna razlaga prava. In zakaj sploh gledam v islamske države, kjer prihaja do kršenja človekovih pravic? Odgovarjam jim, da ravno zato, da razumem, zakaj v teh državah ni smiselno govoriti o konceptu človekovih pravic. Te države niso doživele francoske revolucije, niso doživele razsvetljenstva, to je del sveta, ki tega ni izkusil. Kar je pri nas nastalo kot produkt francoske revolucije, razsvetljenskih idej, z razvojem meščanstva tudi človekovih pravic, tam ni.

Poskušam razumeti ljudi, ki živijo v drugačnem okolju, v drugi kulturi, religiji in zgodovini. Ne bi si želela biti ženska tam, verjamem pa, da ko spoznaš ta svet in njihov način razmišljanja, njihovo filozofijo, kulturo in jih razumeš, boš morda lažje implementiral kakšno naprednejšo idejo. Prideš s spoštovanjem, tako kot si to želimo mi od vsakogar, ki pride k nam. Kdaj sem v Maroku doživela največje veselje  njihovih politikov? Ko sem se začela pogovarjati o njihovi veri in o njihovih vrednotah in o religiji govorila s spoštovanjem in poznavanjem. Ko so to ugotovili, so me sprejeli kot enakovredno sogovornico, celo z izjemnim spoštovanjem, ker so cenili moje znanje. Zato se mi zdi, da je zelo pomembno, da vemo, od kod prihajamo in zakaj smo tukaj in kam lahko gremo.

Govorili ste o vladaricah, ki so k sebi vabile pametne ljudi. Kdaj ste vi povabili  ljudi,  ki praviloma ne prihajajo v parlament in ste od njih hoteli slišati tisto, kar vam sicer svetovalci ne znajo povedati?

Velikokrat. Pri meni v kabinetu so na obisku velikokrat ljudje, ki so pametnejši od mene. Od profesorjev, doktorjev znanosti, novinarjev, umetnikov, kulturnikov.  Počaščena sem, če želijo priti.

Na primer kdo?

Dr. Dragan Petrovec, dr. Igor Kavčič, dr. Ciril Ribičič, bivši predsedniki parlamentov, gospa Tanja Tuma iz PEN-a, novinarji, člani nacionalnega sveta za kulturo, Tilen Artač, Nika Kovač, da ne govorim o  številnih predstavnikih civilne družbe.

Nobenega filozofa? 

Res, vidnega filozofa še ni bilo tukaj in to moram spremeniti. Povabiti moram Slavoja Žižka. Sem pa ravnokar tudi razmišljala, da bi povabila Primoža Štrbenca, da mi osvetli dogajanje na Bližnjem vzhodu. Tukaj je bil tudi Tomo Križnar. Naša ideja je bila, da spet obudimo serijo predavanj v parlamentu Znanje žanje, žal pa v poslanskih skupinah ni naletela na pozitiven odmev.

Kot predsednica parlamenta gotovo poznate poslance zelo dobro. Delo parlamenta in predvsem razprave spremljam že več let, pa se mi zdi njihova povprečna izobrazbena raven zelo nizka. Vedno se pred volitvami pogovarjamo o tem, da bi morali vsi, ki kandidirajo za poslance, izkazati določeno raven znanja o ustavi, o človekovih pravicah, o tem kako funkcionira država, predvsem pa kako deluje parlament in kakšne pravice in dolžnosti imajo. Nenazadnje je to skupina 90 ljudi , ki vodi to državo in odloča o nas.

Strinjam se, da bi neko osnovno znanje o tem, kako deluje to zakonodajno telo, bilo potrebno, saj na začetku o tem vsi dobijo gradivo …

Pa mislite, da ga preberejo?

Vsak se sam odloči, koliko se bo izobrazil. Na voljo so tudi izobraževanja. Poslanci so predstavniki ljudstva, eni so bolj, drugi manj izobraženi. V poslanski skupini Gibanje svoboda je kar nekaj strokovnjakov, ne ravno s humanističnih področij, ampak infrastrukture, energetike, kmetijstva, jedrske fizike. Razgledanost človeka, da vidi gozd in se lahko pogovarja o različnih temah, bi pa bila res zaželjena. Ne samo v parlamentu.

Štiriletni mandat je pravzaprav določena vrsta službe. V katerokoli službo gremo, moramo dokazati svojo sposobnost, da bomo službo dobro opravljali. Razen za to.

Pravijo, da tudi tisti, ki nič ne vedo, morajo imeti v parlamentu svojega predstavnika.

To lahko razumem, se mi pa zdi, da mora človek, ki prevzame neko funkcijo, biti pošten do sebe in ljudi, ki jih zastopa in se vsaj izobraziti o tem, kaj bo počel.

Tisti, ki nič ne ve, ne ve niti tega, da nič ne ve. Meni se zdi, da bi bilo bolj primerno, da tisti, ki je bil pravnomočno obsojen, ne more biti v parlamentu.

Ko ste prevzeli parlament, ste napovedali, da boste uvedli primeren nivo komunikacije. Se je to zgodilo?

Ljudje, ki so že dalj časa v tej hiši, pravijo, da se je raven komunikacije dvignila. Na plenarnih sejah je nivo govora poslancev zagotovo na višjem nivoju, kot je bil. Kako smo to dosegli? Videla sem, da kaznovanje ni nujno uspešno, tudi sam moraš biti zgled. Tudi jaz sem kdaj čustveno odreagirala in rekla kaj, kar bi lahko bolje premislila, povedala drugače. Na splošno pa imam občutek, da je v parlamentarnih razpravah več argumentov kot pa žalitev, potvarjanja. Ta pot je dolga in naporna, ko enkrat nivo pade, je nazaj zelo težko. Mislim pa, da smo kar kulturen parlament.

Poslanci hodijo na seje bolj vestno, kot so?

Spremljam jih na začetku seje in ugotavljam, da je večina tam. Res pa je, da niso ves dan v dvorani, kar niti ni smotrno niti ni bilo nikoli mišljeno.

Je prisoten tudi Janez Janša?

Tudi. In je razlika od prejšnjih mandatov.

klakocar2 2

Vaša funkcija je ena od  treh najpomembnejših v državi, poleg predsednice države in predsednika vlade.  Imate vi trije, najpomembnejši ljudje v državi, skupno vizijo, kam naj gre Slovenija ?

O načelih se strinjamo in v vrednotah med nami ni razlik, vsa morebitna nestrinjanja rešujemo tako, kot jih rešujejo zreli ljudje, s pogovorom. Ni pa med nami velikih nestrinjanj. Glede tega, kam bi želeli, da gre Slovenija, absolutno ne.

Kam pa ?

Želimo, da Slovenija ostane demokratična, parlamentarna država, z vladavino prava, s spoštovanjem človekovih pravic in svoboščin ter svobodo medijev.  Želimo si, da je Slovenija varna država za naše državljanke in državljane oziroma za vse ljudi, ki tukaj živijo, da imajo ljudje največj svobode, kar jo lahko imajo. Želimo si, da je Slovenija sodobna, moderna, napredna država, kjer je vsakomur zagotovljena socialna varnost, zdravstvena oskrba, kjer  ima vsak otrok dostop do kakovostnega šolanja, kjer ni velikih trenj med posameznimi družbenimi skupinami.  Želimo si, da je Slovenija država, kjer si mladi lahko ustvarjajo družine in jih ne bo skrbelo za službe, za streho nad glavo, kjer bodo starejši lahko uživali svojo starost z dostojnimi pokojninami in želimo si, da bo Slovenija država srečnih ljudi.

Kako komentirate dogajanje  v stranki  (menjave, sliši se o trenjih, o neenotnosti, da ima premier težave, napačne svetovalce)?

Poslanska skupina je zelo enotna, pri toliko ljudeh pa ni mogoče, da bi bili vsi enakega mnenja. Všeč mi je, da se na poslanski skupini res pogovarjamo, poslušamo argumente.

Ne vem, o kakšnih trenjih in razpokah se govori, morda bi morala slišati kaj bolj konkretnega.

Govori se o trenju  med vami in Golobom?

Nobenega trenja ni, o tem najbrž govorijo, ker naju ne vidijo povsod skupaj. Seveda ne, opravljava vsak svojo funkcijo v svoji veji oblasti.

To, da je morala oditi Tatjana Bobnar je bilo najmanj nespametno, to da sta morala oditi dva ministra še nekako razumem, ne razumem pa, kako dva tedna braniš ministrico, za katero je od vsega začetka škandala jasno, da bo morala oditi. Kaj takega si premier ne bi smel dovoliti. To ni škodljivo samo za vlado, ampak tudi za politično stabilnost v državi.

Saj vas razumem. Moja stališča in načela so jasna od vsega začetka. Vem, kako pomembna je integriteta in kredibilnost. V državnem zboru in poslanski skupini bom to vedno zagovarjala. Zelo težko pa komentiram vladne odločitve, s katerimi nisem podrobneje seznanjena. Je pa treba poudariti, da je predsednik vlade odgovoren za delo vlade in bi moral imeti tudi ustavnopravno možnost sam izbirati in razreševati svoje ministrice in ministre. Med njimi mora biti odnos zaupanja in če je to zaupanje porušeno, tudi sodelovanje ne more biti več konstruktivno. Predsedniku vlade sama povem, če imam težave s sprejemanjem določenih odločitev. Vedno se bom trudila za kredibilnost in integriteto državnega zbora.

Kaj pa pravi?

Posluša moje argumente.  Trudim se za najine korektne in konstruktivne odnose in tudi z generalno sekretarko stranke. Če se mi pa kaj ne zdi prav, to vedno povem, ker tako deluje demokracija.