Občina Izola si prizadeva na območju nekdanje tovarne Argo vzpostaviti muzej in središče odličnosti ribiške industrije. Pismo o nameri sta leta 2019 v ta namen že podpisala takratna kmetijska ministrica in minister za gospodarstvo, pred nekaj dnevi pa se je podpisnikom pridružilo še podjetje Delamaris.
“Na tem projektu delamo že nekaj let, odkar je občina Izola odkupila območje od OTB-ja. Gre za projekt, ki želi nekako ovrednotiti tudi stavbno kulturno dediščino,” uvodoma pove direktor Javnega zavoda za podjetništvo Iztok Škerlič. Objekt je neizkoriščena priložnost ob samem mestnem središču, kjer se je prostor sicer v preteklih nekaj letih kar nekoliko degradiral. Mestu želijo priskrbeti t.i. mestnotvorno vsebino v obliki nekakšne vrste modernega muzeja, ki v prvi vrsti ne bi obremenjeval javna sredstva, zato je potreben inovativen pristop. Projekt je po vsebini bližje hiši eksperimentov, “zato smo ta projekt tudi malo preoblikovali oziroma nadgradili z digitalnimi vsebinami, da bo bolj zanimiv tudi za tržno dejavnost. Želimo si namreč, da bi bil projekt samovzdržen in bi čim manj obremenjeval finance tako Slovenije kot lokalne skupnosti,” nadaljuje Škerlič.
Začetna investicija je nekoliko večja ravno zaradi takih vsebin, ki pa je vsekakor dosegljiva z evropskim sofinanciranjem. Vemo namreč, da so digitalizacija in kulturna dediščina oziroma kreativne umetnosti na seznamu prioritet Evropske unije. Računajo, da bi za samo investicijo pridobili okoli 80 % raznega sofinanciranja, tako evropskega kot tudi drugih partnerjev, nenazadnje tudi Italije in italijanske skupnosti; gre namreč za skupno kulturno dediščino tega območja. “Tukaj želim izpostaviti, da gre za skupen projekt vseh narodov, ki živijo na tem območju in tudi s tega vidika predstavlja neko posebnost.” Predstavitev so nekoliko zamaknili, ker so uspeli v zadnjem letu s projektom #BUTMUZ (butični muzeji Istre) kombinirati evropska sredstva za pripravo strokovnih podlag, ki so obvezne za investicije javnega značaja. Omenjeni projekt se je končal lani novembra, potem pa so s predstavitvijo zaradi referendumskega obdobja tudi nekoliko počakali. “Mi pričakujemo, da bi od trenutka, ko bo prostorski akt sprejet, idejo lahko uresničili nekje v obdobju od treh do petih let. Ob tem bi želel omeniti tudi novost, in sicer da bo del območja ob dimniku, kjer je bila nekoč kotlovnica (objekt C), ostal tak tudi po obnovi. Za ta del valorizacije in obnovo pripadajočega prostora bomo pa že takoj kandidirali,” pove. Obnove bi se lotili že kmalu, saj želijo pokazati veličino prostora, ki so ga včasih potrebovali zgolj za sterilizacijo steklenih kozarcev za kasnejšo uporabo. Poleg objekta C so tu še objekti A, B in D, ki so zavarovani in se ne smejo rušiti, zato pride v poštev zgolj obnova. V Hiši ribiškega muzeja imajo predvidenih kar nekaj potencialnih vsebin:
- Interaktivni muzej ribištva z demonstracijami in vključenostjo otrok v konkretna ribiška opravila (mrežno povezovanje s Pomorskim muzejem in muzejem v Križu na slovenskem krasu v Italiji).
- Prikaz zgodovine ribištva v Sloveniji in ribiške gospodarske kulturne dediščine Izole.
- Interaktivni prikaz in delavnice na temo biodiverzitete v povezavi z Javnim zavodom Park Strunjan (klif, habitati in vrste Natura 2000), Sečoveljskimi solinami in drugimi.
- Interaktivni prikaz in delavnice za otroke z namenom krepitve okoljevarstva (odpravljanje posledic izlitja olja v morje s posledičnim razumevanjem, da je olje »lažje od vode« – različni didaktični elementi).
- Statični prikaz zbirk v bolj primernih prostorih (izolsko gospodarstvo, izolski vodni in drugi športi ter olimpijski uspehi, železnica Porečanka, eksponati »Mala Barka« – virtualni prikaz izplutja lesenjače iz takratne kabine in druga virtualna nadgradnja).
- Prostor za strokovna srečanja, co-working za ribiška društva in druge organizacije v obsegu, pisarne, sejne sobe in predavalnice.
- Ribiški piknik prostor.
- Kulinarično-izobraževalni kotiček za promocijo kulturne dediščine in priprave tipičnih proizvodov (demonstracija soljenja rib, čiščenja, priprave in kuhe ribiških oz. morskih proizvodov).
- Potapljaški center za usposabljanje ribičev in rekreativnih potapljačev tudi za športne in turistične namene. Izhodiščna točka za obiskovanje strunjanskega klifa in potopljenega pomola vile iz rimskega časa v San Simonu. Spodbujanje ekoturizma.
- Prodaja tipičnih proizvodov in spominkov.
Ob dimniku je predvidena tudi restavracija, poleg pa bi bil še prostor za prigrizke, produkt projekta Kilometer nič. Tako bi lahko pokrivali kulinariko višjega nivoja, hkrati pa poskrbeli za prigrizke na podoben način, kot ga vidimo na primer v Španiji. “V restavraciji bi uporabili tudi zgodbo ladje Rex, kjer bi občasno pripravili poseben program, mogoče s prilagojenim jedilnikom, posebnimi uniformami ali čim podobnim, skratka s pridihom Rexa, s čimer bi pritegnili predvsem italijanske goste,” pove Škerlič. Predviden je tudi večji prostor, namenjen izključno ribičem, kjer bi lahko prirejali svoja tekmovanja, srečanja in drugo. Tak prostor je pomemben predvsem za zvezo športnih ribičev, saj je to edina zveza izven Ljubljane. Tako bi ustvarili neko središče, kjer bi se vsa ta pomembna dediščina združevala in ovrednotila zgodovino na nek inovativen način. “To se kulminira predvsem z digitalizacijo (v sodelovanju s PINA Koper), ker bi sobe z virtualno resničnostjo lahko najemali bodisi podjetja ali fakultete oziroma šole za dizajn, kjer bi jim omogočili, da bi v živo videli dizajn, še preden ga uresničijo. Predvideli smo tudi uporabo v zdravstvene namene, saj z digitalizacijo določene posege, predvsem kirurške, simulirajo, povečajo, jih prikažejo iz različnih zornih kotov.“
Do sedaj so uspeli pridobiti podpisano pismo o nameri iz Ministrstva za gospodarstvo in Ministrstva za kmetijstvo, pridružil pa se je tudi zasebni sektor, in sicer Pivka Delamaris, ki kaže svoj interes tako, da sodeluje s svojimi vsebinami kot tudi z željo, da bi najeli prostor za prodajo njihovih izdelkov, kot tudi prikaz njihove zgodovine podjetja. Skratka, dolgoročni cilj je, da se umesti čim več tržnih dejavnosti, ki bi hiši skozi celo leto dajala namen, predvsem med tednom izven sezone. Prostore bi bilo možno tudi najemati, za razne manjše sestanke kot tudi za namene kakšnih manjših sejmov, izobraževalnih procesov, z eno besedo polifunkcionalen objekt, ki bi skozi različne vsebine zagotavljal njegovo samovzdržnost skozi vse leto.
Anja Vertnik
