Najprej razčistimo jezikovno dilemo – je prav oljkarke ali oljkarice? V rabi sta obe poimenovanji. Pomembnejše od jezikovnega vprašanja pa je dejstvo, da v oljkarskem poslu vse bolj stopajo v ospredje ženske – in ne le to, posegajo tudi po najvišjih priznanjih za svoja oljčna olja. Naše sogovornice sicer poudarjajo, da je oljkarstvo družinski posel, ki zahteva sodelovanje vseh družinskih članov. Opozarjajo pa tudi, da so razmere, v katerih danes delujejo slovenski oljkarji – zaradi podnebnih sprememb, sistemske neurejenosti panoge in drugih izzivov –, vse zahtevnejše. To žal odvrača mlade in vzbuja skrb za prihodnost ohranjanja istrske kulturne krajine in bogate dediščine.
Na prireditvi ob razglasitvi šampionov Mladega oljčnega olja 2025, ki je konec lanskega leta potekala v Kopru, je bila slika kljub temu spodbudna. Kar polovico deseterice najboljših proizvajalcev so predstavljale mlade ženske. Zanimalo nas je, kdo so te prodorne istrske oljkarke in kaj jih je pritegnilo v ta posel. Za Jasno Jenko, Iris Novak, Jenny Morgan in Martino Veršnik so oljke že od otroštva del vsakdana, Polono Brec pa je v oljkarsko zgodbo uvedel mož Jernej.
KMETIJO Z OLJKAMI JE PREVZELA PRI ROSNIH 19 LETIH
»Obiranje oljk, predelava v olje in pogovori o letini so zame nekaj domačega. Od nekdaj me vleče k naravi, čutim se povezano z zemljo, občutek ustvarjanja nečesa, kar je naše, pa mi veliko pomeni,« pravi 26-letna Iris Novak, po izobrazbi grafična in medijska tehnica. Mlada prevzemnica kmetije je postala že pri 19 letih. Fizična zahtevnost dela je ne odvrača; zadovoljstvo ji dajejo konkretni rezultati njenega truda.
»Do prevzema kmetije je prišlo postopoma in povsem naravno. Kot najstarejša hči sem že zgodaj prevzemala več odgovornosti in pokazala zanimanje za nadaljevanje družinske zgodbe. Sestra je mojo odločitev sprejela z razumevanjem in podporo,« razloži in doda, da je subvencija, ki jo je prejela od države, pomenila dobrodošlo, a ne odločilno pomoč.
Ime Školarice, pod katerim Novakovi tržijo svoje oljčno olje, izhaja iz poimenovanja območja pri Spodnjih Škofijah, kjer imajo enega od dveh oljčnikov (iz italijanskega izraza scolare – odvajati vodo, po majhnih vodnih izvirih). Lokacija je posebna tudi zato, ker so tam odkrili ostanke antične vile rustike iz 1. stoletja.
KLJUB USPEŠNI ZGODBI JIH SKRBI ZA PRIHODNOST
»Ko je oče leta 1993 posadil prve oljke, smo mu otroci pomagali pri delu, sčasoma pa tudi pri promociji in trženju. Še vedno opravi večino fizičnega dela, sama pa pomagam, kolikor se le da – največ pri obiranju ter lažjih opravilih v oljčniku. Veliko bolj dejavna pa sem pri prodaji in izvedbi degustacij,« pojasni Jasna Jenko, hči oljkarja Borisa Jenka. Oljčna olja Jenko so danes prepoznavna blagovna znamka. Kot pravi, se je oče graditve uspešne zgodbe lotil tudi z nastopi na različnih tekmovanjih, kjer je dosegal odlične rezultate. To jo je spodbudilo, da se je še resneje vključila v družinski posel in opravila tečaj senzoričnega vrednotenja oljčnih olj.
Jasna Jenko, sicer inženirka prometne tehnologije, pove, da jim oljkarstvo ne zagotavlja preživetja, temveč pomeni dopolnilno dejavnost – in še za to ni jasno, kakšna bo prihodnost. Država namreč oljkarjem namesto spodbud, kakršne poznajo na Hrvaškem ali v Italiji, prepogosto meče celo polena pod noge. »Sklad kmetijskih zemljišč nam na parcelah, kjer stojijo več kot 50 let stari objekti, nalaga dodatne obremenitve, celo višje kot za stavbna zemljišča. Bojimo se, da se bodo s takšno politiko oljčniki začeli zaraščati zaradi opuščanja panoge,« je črnogleda.
Težave vidi tudi v neustreznem pristopu lokalnih skupnosti in stroke. Veliko oljčnikov, kot pravi, živi le še zato, ker so nanje navezani starejši oljkarji, mladim pa se dejavnost vse manj izplača. »Tudi olja z zaščiteno označbo porekla in ekološkim certifikatom niso primerno ovrednotena, kar je posledica nezadostnega ozaveščanja potrošnikov. Njihove cene se komaj razlikujejo od olj brez certifikatov in sledljivosti,« doda.
PRVA OLJKARKA S POKLICNIM NAZIVOM V SLOVENIJI
Jenny Morgan je bila uradno prva oljkarka s tem poklicnim nazivom v Sloveniji. »Delo v družini je razdeljeno glede na širok spekter nalog, kar nam omogoča učinkovito timsko sodelovanje in uspešen razvoj posla. Sama skrbim predvsem za organizacijski in administrativni del ter spletno prodajo. Aktivno se vključujem tudi v promocijske dejavnosti, kot so degustacije, po potrebi pa sodelujem tudi pri praktičnih opravilih – obiranju oljk, stekleničenju olja in dostavah,« razloži ekonomistka, ki se z oljkarstvom prav tako ukvarja ob redni službi. Blagovno znamko Morgan, znano po vrhunski kakovosti, je zgradil njen oče, sama pa namerava družinsko zgodbo nadaljevati.
S svojim zgledom želi spodbuditi tudi mlajše generacije, da oljkarstva ne dojemajo zgolj kot tradicionalno moško delo. Zaveda se izzivov panoge – podnebnih sprememb, pomanjkanja delovne sile in visokih stroškov pridelave –, hkrati pa vidi velik potencial. »Istra ima izjemne naravne pogoje in vse večjo prepoznavnost kakovostnega oljčnega olja. Priložnosti so v poudarjanju vrhunske kakovosti, zgodbe o izvoru, trajnostni pridelavi, povezovanju oljkarjev ter v degustacijah, turizmu in neposredni prodaji. Potrošnikom ne ponujamo le izdelka, temveč celovito izkušnjo,« poudari.
OLJČNO OLJE IZ ZAROČNEGA NASADA ZA PAPEŽA
Škofjeločanka Polona Brec je v Istro prišla »s trebuhom za kruhom« in se najprej zaposlila v vrtcu. Po poroki z Jernejem Brecem iz Krkavč pa se je postopoma vse bolj vključevala v delo na njegovi ekološki kmetiji. »Vse, kar danes znam in vem o oljkarstvu, ekološki pridelavi, sortah oljk, sonaravnem in regenerativnem kmetijstvu, prodaji izdelkov, izdelavi kozmetike, zelenjavnem vrtu, vožnji traktorja ter o Istri in Krkavčah, sem se učila postopoma in z velikim zanimanjem od moža Jerneja. Za to sem mu neizmerno hvaležna. Seveda pa se še vedno vsak dan kaj novega naučim,« pripoveduje.
»Dela na kmetiji ne deliva na moško ali žensko – vse počneva skupaj,« podčrta. Istro je tako vzljubila, da dela tudi kot lokalna turistična vodička. Na kmetiji imata ponije, ki skrbijo za košnjo in gnojenje oljčnikov ter so prava atrakcija za obiskovalce. »Oljkarstvo je lahko zelo zanimiva panoga v povezavi s turizmom, kar na naši kmetiji že uspešno uresničujemo,« pravi. Njuna oljčna olja nosijo ime po vasi Krkavče – Carcauec, kot je zapisano na zemljevidu iz leta 1525.
Polona rada pove tudi zgodbo o zaročnem nasadu, ki ji ga je podaril njen Jernej. Že prvo zimo ju je prizadela huda pozeba, zaradi katere sta morala oljke močno obrezati, a so preživele. »Z oljem iz zaročnega nasada, ki mi veliko pomeni, se vsako leto udeležujeva tekmovanj. Letos je to olje kot del protokolarnega darila slovenskih škofov potovalo celo v Vatikan, k papežu Leonu XIV,« pove.
ŠAVRINKA – ZGLED PREŽIVETJA NA ISTRSKI ZEMLJI
Izolanka Martina Veršnik, vodja ekološke kmetije Olea d’Istria, je univerzitetna diplomirana pedagoginja in magistrica inženirka hortikulture. Z oljkarstvom se ukvarja profesionalno, saj je na svoji kmetiji tudi zaposlena. Ponaša se z nazivom inovativna kmetica leta po izboru Zveze slovenske podeželske mladine, pred štirimi leti pa je zastopala Slovenijo na Evropskem kongresu mladih kmetov v Bruslju. Ljubezen in spoštovanje do oljke je prevzela od staršev, ti pa od svojih prednikov – danes enako uči tudi svoje otroke. Na družinski kmetiji tako sodelujejo štiri generacije. Čeprav ima njen mož svojo poklicno pot, je njegov doprinos, kot poudari, izjemno pomemben.
»Oljka je skoraj neusahljiv vir vztrajnosti in moči. Četudi od človeka pozabljena, njena radoživost sili mlade poganjke v življenje. Je simbol miru in sprave,« pripoveduje. Ženske so po njenem mnenju od nekdaj opravljale ključne naloge na kmetiji, njihov trud pa je bil pogosto spregledan, čeprav neprecenljiv.
»Moj zgled je Šavrinka, ki je bila bitko za preživetje na težki istrski zemlji. Čeprav današnji časi za oljkarje niso rožnati – zahtevni tereni, neizprosen trg, vremenski izzivi in mačehovski odnos sistema do oljkarstva –, je treba vztrajati,« je prepričana. Sklepno doda: »Šavrinka je vztrajala in oljka se ne preda. Če pozorno poslušaš šelestenje oljčnega listja v burji, lahko slišiš tisti stari istrski: krepat, ma ne molat!«
