Po več kot sto štiridesetih letih gradnje letos v Barceloni končno dokončujejo eno najbolj znamenitih bazilik na svetu. Leta 1926 je umrl njen idejni oče, arhitekt Antoni Gaudí, za seboj pa pustil delo, ki so ga nadaljevali njegovi nasledniki. Skozi čas so se gradnji postavljale na pot številne ovire – objekt, ki še danes raste, so zaznamovali španska državljanska vojna, požari in epidemije –, vendar naj bi letos, ob 100-letnici Gaudíjeve smrti, končali z gradnjo vseh 18 zvonikov, med katerimi najvišji dosega 172,5 m.
Baziliko Sagrada Família občuduje ves svet. Vsako leto jo obišče več milijonov ljudi, številne občudovalce pa ima tudi pri nas. Iz Pirana se je letos januarja v Španijo odpravil duhovnik Zorko Bajc. V pogovoru konec decembra nam je zaupal nekaj o svojem potovanju: vse življenje občuduje znamenitega arhitekta in njegovo največje delo. Barcelono in Sagrado Famílio je v življenju obiskal sedemnajstkrat, tokrat pa se je na pot odpravil s posebnim namenom – da bi v baziliki daroval mašo.
Na pot ni odšel sam. V četrtek, 27. januarja, se mu je pridružil tudi pevski zbor MePz Georgios. Njegovih 20 članov se je prav tako veselilo tega potovanja. Na tem romanju se jim je pridružil še upokojeni škof Jurij Bizjak.
Od prvotne zamisli do nepričakovanega srečanja na letališču
»To potovanje sem sprva načrtoval sam, nato pa se je ponudila prilika, da lahko pri maši sodeluje tudi naš zbor. Pevci so bili povabila izjemno veseli. Na začetku si nisem predstavljal, kako se bo vse izšlo, vendar so se stvari uredile, čeprav je bilo potrebnega veliko truda, in tako smo v četrtek z ljubljanskega letališča odpotovali v Barcelono. Poleg 20-članskega zbora se nam je pridružil tudi upokojeni škof Jurij Bizjak.« A to je bil šele začetek, saj jih je prijetno presenečenje čakalo že na samem letališču: »Videl sem predsednico, ki je potovala na zasebni obisk – po naključju z istim letalom tja in nazaj. Stopil sem do nje in jo povabil, da imamo naslednji dan mašo in da bom vesel, če se je bo udeležila.«
V petek so se tako udeležili maše v kripti Sagrade Famílie. Skupaj s škofom in predsednico so imeli po maši tudi osebno vodstvo po baziliki, kjer so lahko občudovali zgodbe in simboliko velikega arhitekta – od kripte do osrednjega dela cerkve ter zunanjosti z vsemi 18 stolpi.
Maša je bila bolj intimna. Kot je povedal duhovnik Bajc, so se petkove maše udeležili tudi Slovenci – približno osem iz Pirana ter posamezniki iz Ljubljane, Idrije in drugih krajev, ki so se organizirali sami. »Skupaj nas je bilo okoli 50 Slovencev na mednarodni maši. Pod baziliko smo imeli slovensko-angleško bogoslužje, ki ga je vodil gospod škof. Tamkajšnji duhovnik Joby, ki je na doktorskem študiju v Barceloni, se je pri sami organizaciji našega obiska Sagrade Familie zelo potrudil. Zbor se je odlično odrezal – peli so izvrstno,« je dodal duhovnik Bajc. Zborovodja Sašo Fajon je imel priložnost zaigrati na orgle, kar mu je bilo v veliko veselje, čast in neprecenljiva izkušnja. »Vesel sem bil, da zboru ni bilo treba peti a cappella. Z orglami je bilo vse skupaj veliko lepše.« dodaja duhovnik Bajc. Zapeli so tudi slovenske pesmi, vzdušje pa je bilo domače.
Snežna kulisa in poseben sprejem v znamenitem samostanu Montserrat
Potovanje so načrtovali tako, da so zajeli delovni teden in nedeljsko mašo. V soboto pa so se odpravili v katalonski samostan na Montserrat. Pri tem jih ni ustavilo zimsko vreme, nizke temperature in sneg: »Ko smo kupovali vozovnice, so nas vprašali, ali smo prepričani, da želimo gor, saj je snežilo. A nismo šli zaradi razgleda, temveč zaradi programa in samega obiska.« Ko so prispeli, je bila temperatura pod ničlo in snežilo je: »Pirančani, ki niso tako vajeni snega, so uživali.«
Samostan Montserrat, ki je lani obhajal 1000 letnico ustanovitve, je dom znamenitega deškega pevskega zbora Escolania, ki je kar dvesto let starejši od Dunajskih dečkov. Kot nam je pojasnil župnik, zbor nastopa le ob delavnikih, saj se ob koncih tedna fantje praviloma vračajo domov. Njihov sobotni obisk je spremljala tudi sreča, saj je župnik tik pred zdajci prejel informacijo, da bodo tisto soboto vendarle nastopili.
V samostanu hranijo tudi znameniti kip katalonske črne Marije, star približno 800 let. Obiskovalcem so omogočili mašo v slovenskem jeziku v kapeli, prav tako pa so jim dovolili petje v montserratski baziliki. »Čeprav je zunaj divjal snežni metež, smo bili zelo toplo sprejeti,« je še dodal.
Nedeljska maša v Sagradi Famili
Nedeljske maše se je udeležilo okoli 2.300 ljudi. Potekala je v latinščini. »Oba škofa sva bila posebej izpostavljena, saj so nama dovolili, da sva del molitve vodila v italijanščini in slovenščini, vse drugo je bilo v latinščini.« pravi duhovnik.
O tem nepozabnem doživetju je nekaj besed povedal tudi upokojeni koprski škof Jurij Bizjak, za katerega je bil to prvi obisk Barcelone: »V življenju nisem veliko potoval – moje poti so skoraj vedno vodile v Jeruzalem. Seveda sem šel z velikimi pričakovanji in veseljem. Sem sprejel povabilo in ko sva prispela tja, me je bazilika Svete družine resnično prevzela. Prvič je velikanska, hkrati pa je izjemno arhitekturno delo. Ni niti enega kvadratnega metra, ne zunaj ne znotraj, ki mu arhitekt ne bi vtisnil svojega pečata.«
Nepričakovano pa se je nedeljskega dogodka udeležil tudi piranski podžupan, gospod Poletti. »Ravno smo se pripravljali na sv. mašo, kakšnih 15 minut pred začetkom, ko je ena od naših pevk po pomoti še imela vključen telefon. Dobila je klic, da je podžupan še z dvema predstavnikoma piranske Občine pred vrati, ki so že zaprta in da ne morejo vstopiti. Naš prijatelj Joby je bil izjemno prijazen – osebno jih je šel iskat, jih peljal mimo vseh varnostnih protokolov in posedel v prvo vrsto ter jim dal častno nalogo, da so med sv. mašo prinesli darove (hostije, vino…)na glavni oltar bazilike«.
Veliko okoliščin se je srečno poklopilo in potovanje naredilo z še bolj posebno izkušnjo. »Gostoljubnost, ki smo jo bili deležni s strani vodstva bazilike, je bila izjemna. Tudi za njih je bila to lepa izkušnja,«. Predsednica se je vpisala v spominsko knjigo častnih gostov: »Bilo je nekaj trenutkov, za katere res rečeš – wow. Ni jih mogoče načrtovati vnaprej, ampak se preprosto zgodijo.« Na spletni strani Sagrade Familie so prav tako objavili zapis o slovenskem obisku.
Takoj po nedeljski maši pa se je zelo mudilo na letališče, saj so morali ujeti letalo, ki je vzletelo že ob 13. uri.
»Vesel sem bil, ko smo se vrnili, da je vse potekalo srečno.« pravi duhovnik Zorko Bajc in dodaja: »Imeli smo le eno neprijetnost – predzadnji dan so enemu od članov zbora ukradli dokumente, a se je na srečo tudi to uredilo in smo lahko vsi varno prispeli domov.«
Papež bo obiskal Sagrado Familio ob stoletnici smrti Gaudíja
- junija bo v Sagrado Familio prispel papež, kjer bo ob stoletnici smrti velikega arhitekta daroval mašo.
Bazilika Sagrada Família še ni v celoti dokončana. Sestavljena je iz treh fasad: fasade Rojstva (Nativitatis), ki jo je že ustvaril Gaudí; fasade Trpljenja (Passionis); in glavne fasade, kjer bo nekoč glavni vhod, kot ga je predvidel arhitekt, fasade Slave (Gloriae). Ta del je še v izdelavi, gre za kamnite ornamente, dokončanje pa je predvideno leta 2032. V baziliki so glavni vitraži že zaključeni, razen na delu, nad glavnim vhodom kjer še manjkajo barvna stekla.
Obstajajo tudi velika vhodna bronasta vrata, nad katerimi so zapisi delčkov Očenaša v različnih jezikih. Kot je pojasnil župnik Zorko Bajc, je eden od zapisov tudi v slovenščini: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Vsak element znamenite bazilike ni naključen. Gaudí je črpal navdih iz treh virov: Svetega pisma – zgodbe na fasadah in v cerkvah se nanašajo na Jezusovo življenje. Navdih je našel tudi v naravi, pri tem je uporabil tako rastlinski kot živalski svet, s katerim je obogatil arhitekturo. O njegovih genialnih rešitvah je Bajc povedal: »Gaudí je pri Sagradi Famílii rastlinski in živalski svet uporabil kot neposreden navdih za oblike in okrasje. Fasade so polne kamnitih upodobitev listov, cvetov in živali. S tem je želel pokazati harmonijo med naravo, stvarstvom in duhovnostjo. Neverjetno visok strop bazilike nosijo kamniti stebri, ki so postavljeni pod kotom – občutek je, kot da si v gozdu. Veje se razširjajo in držijo strop. Gaudí je vse izračunal, da bo to funkcioniralo – pred 140 leti.«
Tretji vir navdiha je bila liturgija oziroma bogoslužje. Na podlagi tega je prilagodil stavbo, da bo bazilika služila svojemu namenu. »Ni gradil cerkve samo zato, da bi jo postavil, ampak da bo cerkev tudi v funkciji,« je poudaril Bajc.
Če se leto pozna po januarju, potem bo leto 2026 za slovensko Istro v vseh pogledih zelo uspešno. Ta lepa zgodba dokazuje pomen odprtosti, povezanosti in skupnosti, morda pa bomo nekoč celo priča pobratenju teh dveh izjemnih mest – Barcelone s svojo Sagrado Famílio in Pirana, ki ga krasi cerkev sv. Jurija, ki je hkrati zavetnik tudi Barcelone.
