V stiski je oblast, izobraževanje, kultura, televizija, tudi policija, slišimo. Družba – polna infantilizma, navijaštva in vernikov različnih političnih smeri, ki so v nizkem štartu, da opravijo s staro politično šaro in navlečejo novo – ta družba se ne zna več pogovarjati. Ne zna slišati in ne zna postavljati vprašanj. Ni več sposobna. Ker je v stiski, seveda.
Pogovorni večer, ki ga omenjam, je edini na Obali, ki si to ime zasluži. Pa ne samo zato, ker je Tomaž Perovič svetlobna leta naprej (ali nazaj – ta hip ne moremo vedeti, kaj je kompliment) od drugih, ki se trudijo s podobnim nastopanjem – ampak tudi zato, ker je svetlobna leta stran od prazne vljudnosti, dih jemajoče omlednosti, neokusnega parketarskega boja za pravice malih ljudi, humorističnih občih mest (beri: malo pa mora biti šovinistično in nacionalistično, a ne?), predvsem pa premore refleksijo, znanje in državljanski pogum. Pa še duhovit je, kar pa je tako ali tako zunaj dosega vseh preostalih pogovorjeval(k)cev.
In še zadnje, vendar najpomembnejše! Njega res zanima, ali zmorete prispevati misel, ki bi lahko pripomogla k izboljšanju našega življenja in bi jo potem poslali v svet. Njega res zanima, ali znate misliti, pomisliti, razložiti in osvetliti obzorja; in če boste njegovi gostje, vam bo pri tem pomagal. Seveda, če ne boste tako duhamorni, kot so bili gostje na enem od predvolilnih pogovornih večerov. Duhamornost in izguba spomina ubije tudi Tomaža Peroviča. In verjetno hitreje od česar koli drugega. Kot tudi nas vse. V stiski smo in piše se december dvatisočdvaindvajset.
