To, kar pripravlja ekipa EPK 2025 za Piran in Istro, bi morali predvsem v Piranu, mestu z izjemnim potencialom in s precej sesuto podobo, tako ali tako narediti. »S kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture smo posejali seme, s pomočjo katerega bi lahko postali zgled, kako je mogoče živeti v sožitju in kako je lahko razvoj kulture spodbuda za večjo blaginjo vseh, tudi v Evropi,« je povedala vodja projekta EPK Piran 2025, Martina Gamboz. Uspešna kandidatura bi Piranu, še trem občinam slovenske Istre, devetim občinam iz hrvaške Istre, Trstu in Miljam močno olajšala dosego zastavljenega cilja – odpravljati meje vsaj na področju kulture in medčloveških odnosov.
V čem je kandidatura Pirana in ostalih istrskih občin drugačna od drugih kandidatur? Martina Gamboz odgovarja: »Drugačni smo zaradi naše čezmejnosti. Smo majhen laboratorij za to, kar se dogaja v Evropi z vsemi problemi, nestrpnostjo, strpnostjo, kar je dobro in slabo v tej Evropi. Na tem majhnem polotoku se tri kult ure in jeziki prepletajo že vsaj tisoč let. Napočil je trenutek za spremembo okolja, v katerem živimo. Tukaj bi morali najti svoj prostor tudi vsi tisti mladi najbolj ustvarjalni in sposobni kadri, ki jim je ta prostor zdaj premajhen, da bi se lahko uveljavili in dokazali, in morajo zaradi te majhnosti in praznine v svet. Zato smo naše priprave začeli s tem, da smo povabili ljudi, predvsem mlade ustvarjalce, k sodelovanju in dajanju predlogov pri oblikovanju programa.«
Evropska prestolnica kulture ne pomeni samodejno tudi pridobitev denarja, trdi Martina Gamboz, ampak je samo naslov, ki v človeku sproži željo po spremembi, po prehodu na nekaj novega. »Kultura je predvsem orodje, da se začne drugače dojemati družbeni sistem. Spodbuja in pomaga, da se spreminja infrastrukturno in socialno okolje. EPK je magičen, spodbujevalni in povezovalni trenutek, ker ponuja priložnost,« pravi vodja projekta, ki je v preteklosti nekaj let vodila Pomorski muzej Piran, zadnja leta pa delala v agenciji občine Benetke za evropske projekte.
Kaj je danes največja šibkost v Istri?
»Provincialnost, nizka mobilnost, pomanjkanje sredstev, pomanjkanje ambicij…, to so šibke točke Istre. Tukajšnji svet je skrajno pomanjšan in še v njem ni mobilnosti. Ljudje iz Pirana in Kopra ne hodijo na festivale v Pulj ali Trst in obratno. Druga šibkost je finančna, tretja pa ta, da je prostor pregrajen z mejo in slabo infrastrukturo. Mej zato nismo omenjali v naši kandidaturni knjigi z naslovom Val sprememb, ker bi res radi, da jih vsaj leta 2025 ne bi bilo več.«
Istro bi lahko spremenili v udarno evropsko kulturno regijo. »Pri tem odločno poudarjamo, da ne želimo postati politična regija, kot nam mnogi to skušajo podtakniti. Ne vidimo prednosti v tem, da bi se ločili od matičnih držav, ne gre za to, da bi se radi osamosvojili. Ravno obratno. Zato v tej fazi naši partnerji iz Italije in Hrvaške tudi niso prispevali sredstev, pač pa bodo prispevali programe. Mi si želimo, da bi se EPK dogajala po celi Istri, in da spremenimo naša mesta,« pojasnjuje Martina Gamboz.
Kultura bogati gospodarstvo in infrastrukturo
Pri kandidaturi Istre se poraja vprašanje, ali si tudi Slovenija želi drugačno Primorje. To nikakor ni izziv za zgolj lokalno gospodarstvo. »Ne moremo narediti projekta zato, da bi dobili še eno turistično »razglednico«, da bi s tem imeli nekaj več turističnega obiska, ali pa da bi sestavili program zanimivejših kulturnih prireditev v enem letu. Mi bomo slovenska Evropska prestolnica kulture, ne istrska. Mi bomo slovenski projekt za Evropo. Hočemo obogatiti Slovenijo. V Novem Sadu, ki bo prihodnje leto prestolnica, so razumeli. Gradijo novo cesto do Novega Sada. Tudi v Materi so zgradili cesto. V Novem Sadu je država razumela, kaj to pomeni zanje. Poleg podiranja mej, želimo ta prostor odpirati s sodobnejšo infrastrukturo in z oživljanjem pomorskih poti (pri čemer nam bo v veliki meri pomagal Trst, denimo),« pojasnjuje Martina Gamboz.
Med večjimi projekti predvidevajo prenovo Servitskega samostana v Kopru. Drugi tak večji zalogaj je prenova nekdanjih Vibinih filmskih ateljejev na Fornačah pred Piranom, tretji je pozidava na območju nekdanje Ladjedelnice v Izoli. »Sestavni del kulturne prenove je, da najdeš prostor za delovanje in tudi bivanje mladih umetnikov, mojstrov in različnih strokovnjakov, ki bi morali priti do stanovanj. Potrebno je zastaviti projekt obnove in zastaviti novo politiko bivanja,« pravi Gambozeva.
Med izstopajočimi projekti bi bila denimo Center za odprto oblikovanje in Regionalna kulturna agencija, ki bi kadrovsko in tehnično skrbela za tehnično in organizacijsko izvedbo dogodkov, oba pa bi imela sedež v skladišču soli Monfort v Portorožu, kjer bi delovala tudi kulturna ambasada za podnebne spremembe. V Piranu bi radi odkupili palačo Trevisini (last zavarovalnice Generali), kamor bi preselili glasbeno šolo in postavili glasbeno središče za vse akcije in festivale v Tartinijevem mestu (ne samo za klasično glasbo). V opuščenem frančiškanskem samostanu Sv. Onofrija na Krogu nad Sečoveljsko dolino bi radi postavili nov evropski center za ohranjanje in obnovo javnih površin, predvsem kamnite dediščine. Radi bi dodatno razvili kiparski simpozij Forme Vive in uresničili kiparski park, ki je že bil načrtovan na Seči. V Kopru bi postavili center (Forum Babilon) za prevajanje literature predvsem v slovenščino, italijanščino in hrvaščino. V Izoli je načrtovan nov Kulturni dom in medgeneracijski center, za katerega je občina že odkupila zemljišče, v Ankaranu pa postavili sodoben plavajoči pomični oder za prireditve na plaži.
Slaba popotnica slovenske države
V projektnem odboru EPK štirih istrskih občin opozarjajo, da je država posredovala zelo slabo sporočilo, ko je najprej obljubila, da bo projekte sofinancirala s 30 milijoni evrov, v naslednjem trenutku pa odločila, da jih bo dala samo 10 milijonov. Če bi hoteli upoštevati bogate piranske načrte, bi morali imeti v blagajni vsaj optimističnih 200 milijonov evrov. Toliko jih seveda ne bodo dobili. Toda nekaj jih bodo skušali pridobiti s projekti, s katerimi nameravajo prepričati evropske sklade. Kot prestolnica EPK bi imeli seveda precej večje možnosti na razpisih.
Vedo, da ne smejo ponavljati slabih mariborskih izkušenj. Zato se raje zgledujejo po lanski prestolnici Materi in Novem Sadu (EPK 2021). In vedo, da je bolj pomembno tisto, kar bo dolgoročno ostalo po letu 2025 v Istri, kot tisto, kar se bo zgodilo samo v enem letu. Ne zdi se jim prav, da za prestolnico kulture kandidira Ljubljana, ki je itak že prestolnica, v kateri se (tudi na račun siromašenja province) centralizira slovenski kulturni potencial. Namen in ideja EPK gre v povsem drugo smer. Priložnost ponujajo manjšim središčem in alternativnemu razmišljanju v kulturi.
Tudi devet občin hrvaške Istre se zaveda, da gre za večplastno izjemen trenutek. Ne toliko s stališča gospodarstva in razvoja turizma (ker jim turistov niti ne primanjkuje), ampak se zavedajo, da so v zadnjih 30 letih vsi v Istri v preveliki meri izgubili pozitiven stik, da je skrajni čas za nove odnose, za odstranitev ne zgolj mej in bodeče žice, temveč predvsem mej v glavah.
»Če seme, ki smo ga posejali, ne bo vzklilo, potem se bojim, da še dolgo ne bo zrastlo tisto, kar si ljudje v Istri iskreno vse bolj želijo. Prav zaradi vseh možnosti in občutljivega prostora ima ideja EPK v Istri posebno veljavo. Še posebej v času, ko se zaradi pomanjkanja vzgoje pozitivnih idej vnovič vse premočno krepi enoumje, populizem in ščuvanje sovraštva med ljudmi. Pomanjkanje kulture zastruplja odnose v sicer našem nujno povezanem svetu,« trdi mlada, vendar izkušena avtorica številnih evropskih projektov, doma iz Seče. Evropa in Slovenija bi si morali želeti, da se Istra iz pravljične turistične razglednice (z lepo fasado) spremeni v nekaj sodobnejšega. Toda vse to, kar pripravlja ekipa EPK 2025 za Piran in Istro, bi morali predvsem v Piranu, mestu z izjemnim potencialom in s precej sesuto podobo, tako ali tako narediti, pa če dobijo kandidaturo ali ne.
Boris Šuligoj
Foto: Jaka IvančičPridobitve, ki bi jih lahko uresničili, četudi kandidatura Pirana morda ne bi uspela: prva skupna Strategija Kulture PIKA štirih občin (Piran, Izola, Koper, Ankaran), Monfort Portorož – center za odprto oblikovanje, Kulturna ambasada za podnebne spremembe, Regionalna kulturna agencija, Libertas Koper – vozlišče kulturnih in kreativnih industrij, Palača Trevisini Piran – glasbeno središče, okolju prijazen Festival Prek meja, Krog Sečovlje – center za razvoj veščin, povezanih z istrsko kamnito dediščino, Medgeneracijski kulturni center Izola, prevajalsko središče Forum Babilon Koper… Sprva so nosilci projekta EPK Piran 2025 predvideli, da bi potrebovali za izvedbo EPK 46 milijonov evrov. Ko je slovenska vlada sporočila, da bo prispevala samo 10 milijonov, so znesek znižali na 26 milijonov, vendar vedo, da bodo v primeru pridobljenega naslova morali pomembno obogatiti program in poiskati dodatne vire.
