Hišo v Kopru, kjer stanuje, najdem tako, da sledim glasbi. Vrata mi odpre nejevoljna soseda, ki zagodrnja, da bi tudi on slišal zvonec, če bi bila glasba bolj potiho. Počakam ga na terasi. Ker je šel v trgovino. Vmes se mi med nogami smuka muc. Star je 44 let, njegovo pravo ime je Tine Kocjančič in je na lestvici 100 najbolj slavnih DJev na svetu. Govori kot dež, vmes tudi poje, da ilustrira izgovorjeno. Že dolgo nisem srečala koga, ki bi bil glasbi tako predan, kot je on, a ima rad tudi tišino.
Ko sva se dogovarjala za tale pogovor, si v New yorku pozabil mobitel. Še prej so ti na letališču ukradli plošče in še prej iz stanovanja v Ljubljani računalnik na katerem je bilo že nekaj tvoje glasbe. Se ti to dogaja pogosto? Si raztresen?
Pa saj se človeku zgodi marsikaj. In če si medijska oseba, in to poveš, postane tudi zanimivo. Je v pogodbi, ki jo imaš kot medijska oseba. Dino Dvornik mi je nekoč dejal, kaj se pa pritožuješ, v tujini vsem brskajo tudi po smeteh, da bi odkrili kaj zanimivega. Ko sem postal DJ, je bil to najmanj zanimiv posel, še barmani so bili večje face. Zdaj pač sem zanimiv, a to gre zraven k temu, kar delam. Pevec od Maajke je rekel, če tega nočeš, pojdi delat v Djura Djakovića, pa te ne bo nihče povohal. Zdaj vsi mislijo, da DJ-i sklepamo milijonske posle, če gremo v Las Vegas. Če napolniš prostor, v katerem nastopaš, ti pač plačajo. Daleč od milijona.
Kako si se pravzaprav začel ukvarjati z glasbo?
Moj oče je bil glasbenik, cel dan je skladal(zapoje refren). Igral je kitaro, ki se je slišala po celem stanovanju, tudi skozi zaprta vrata. Mamo sem spraševal, kdo so ti simpatični fantje, ki prihajajo k nam. Glasbeniki, je odgovorila. Aha kul, face, sem si mislil. Kaj pa tale? Ta je DJ. Aha, tudi faca. Oče ni hotel, da se ukvarjam z glasbo, čeprav je sam igral do konca življenja. Njegova kariera se je začela s Kameleoni, bili so res slaven bend, meni pa se je zdel njihov lajf zanimiv. Ko sva z Umekom vrtela v Ambasadi Gavioli, se je nekaterim zdelo dovolj že to, da imam možnost, da delam tam. Plačali so me slabo in ko sva odšla od tam, sva postala svetovni zvezdi.
Kako si pravzaprav začel?
Ko se je oče se zaljubil v 16-letno Miss topless, nas je vrgel iz hiše in z mamo sva odšla živet na Markovec. Kot pravi moja mama, če se to ne bi zgodilo, morda nikoli ne bi bil to, kar sem.
Tvoj oče je bil rocker …
… Mama pa back vokalistka. Oče je bil v bendu, ki je začel igrati glasbo, za mnoge čudno. Tudi oni so bili čudni, dolgolasci. Tako kot sem jaz bil in še sem za mnoge čuden in delam čudno muziko, z mašinami. No, mogoče bo čez petdeset let drugače, tako kot se je spremenil odnos do Kameleonov, bodo čez petdeset let rekli, tale Kanzyani iz Kopra je bil pa faca. Bil sem izbran med sto najboljših DJ na svetu, Koprčan, na 75 mestu. Tega sem bil vesel, nisem pa nikoli pomislil na to, da bi zdaj moral narediti vse, da bi bil recimo trideseti. Uživam v glasbi in to je to.
Stari rockerji so, in jo še, prezirajo to muziko …
Seveda. Rekoč, da je to konec glasbe, ko jo eni tipi začnejo delati z računalniki ali pa mešajo komade.
Kaj je tvoj oče, kot zaprisežen rocker rekel na to?
Prepirala sva se od začetka. Trdil je, da to ni nobena muzika. In ko so mu prijatelji, ki so se zbirali od najstniških let na kavici v Kopru, nekoč rekli, kaj je zdaj Danilo, tvoj sin bo postal bolj znan kot ti, ga je to šokiralo. Obenem pa ga je začel sin in ta glasba zanimat, šel je z mano na Ibizo, in tako sva pri mojih tridesetih letih postala prijatelja.
Zelo težko jo je razložiti ljudem, ki tehno glasbe ne poslušajo…
A obstajajo?
Seveda in verjamem, da jih je med našimi bralci tudi veliko.
Veš kaj sem opazil? Da veliko ljudi glasbo samo posluša, in ob tem ne uživa. Za razliko od mene, jaz uživam z glasbo v vsakem trenutku. Nekateri me začudeno sprašujejo, kaj, ti še vedno uživaš?
Kakšna je pravzaprav ta glasba? Glasba, ki jo delaš. Čudna beseda, delaš. Ti ne pišeš not, tako kot so jih včasih?
Seveda pišem.
Potem pa razloži. Predvsem kaj počne računalnik?
Računalnik mi da možnost, da delam s simfoničnim orkestrom. Nekdo, ki igra samo kitaro, lahko z računalnikom posname simfonijo, vokale. Delaš čuda. V studiu imam instrumente, ti jih pokažem(res je, op.a.), na katere igramo(harmonij, indijski tradicionalni instrument, melodica, tolkala, marimbe, shakerje) in ti pošiljajo računalniku signale. Ampak to ni kar nekaj. 27 let vrtim glasbo, in vsaj 25 se učim delati svojo glasbo, veliko sem se naučil v tem času, miksal sem različne komade na ploščah in se kasneje učil delat svojo glasbo. Preko instrumentov snemamo akorde, te signale pošiljamo mašinam, računalnik nič ne počne sam, Zdaj si upam igrati inštrumente, tudi peti. Recimo Prince, delal je v času, ko je bilo že možno početi to, kar ti razlagam. S tehniko produciranja je sam lahko posnel album. Je pa res, da igra sam veliko instrumentov, v komadu Sign of Times je odigral vse. En prvih samplerjev, legendarni, Ferlight sistem je omogočal programiranje različni inštrumentov preko računalnika, Prince je tako že sredi 80ih produciral komad na način, ki ga producenti kot jaz uporabljajo tudi danes, le da je danes bistveno bolj izpopolnjen. Tehnika se razvija in danes še vedno uporabljam določene inštrumente, ki so se pojavili konec 70 let, ritem mašine in sintisajzerje, s katerimi lahko ustvarimo večino zvokov, ki obstajajo v naravi in še več kot pa s klasičnimi instrumenti. Produkcija glasbe se je, odkar uporabljamo sintisajzerje in ritem mašine, spremenila in se konstantno dopolnjuje. Recimo Quincy Jones, ki je bil producent Michaela Jacksona je uporabljal snemalne tehnike, ki jih, nekatere, tudi mi uporabljamo. Začel je seveda kot glazbenik, potem je šel naprej in se razvil kot producent. Zaprl se je v studio in, med drugimi velikimi supešnicami, sproduciral najbolje prodane Jacksonove albume, Of The Wall, Thriller pa Bad. Jaz pa sem bil najprej DJ, potem sem šel v studio in zdaj tudi sam igram, se učim igrati inštrumente. Ker se jih nisem naučil igrati, ko sem bil majhen. No, z leti sem izostril tudi posluh. Kaj vem, če bi se naučil igrati instrumente, bi morda moja kariera krenila drugam. Zdaj imam v studiu pevca iz Gane, ki je prišel preko kolega Jay Haze iz Philadelphije, z njim delamo na več novih projektih. Izjemen vokalist, Jay pa je izjemen producet in tako sem v kratkem času izpilil veliko starih in novih tehnik.
Še vedno si ti ustvarjalec?! In ne računalnik.
Tako je. Mašino sprogramiraš, a odigra tvoje. Jaz sem isto kot dirigent, orkester igra tako, kot on dirigira, obenem pa sem tudi komponist. Če bi dirigent imel računalnike, bi počel isto kot jaz. Mi smo prej obvadali računalnike, smo se pa morali naučiti tudi glazbenega jezika. Jaz nisem tisti, ki samo vrtim plošče, naraven razvoj je, da greš naprej, sam delat svojo glazbo. Še vedno rad in z veseljem nastopam, sem pa zadnje čase bistveno raje v studiu in delam svojo glasbo. In pripravljam nastope v živo, prvi tak bo na naslednjem Ritmu mladosti, letos 13.decembra. Kot DJ vrtiš večinoma glasbo od drugih, a si na določen način tudi artist, ki jo osmisliš na svoj način, ko pa produciraš svojo, lahko nastopaš tudi v živo.
Kje si začel kot DJ?
Tukaj, na obali. V Tivoliju, prvo sezono, ko je bila vojna, leta 1991. Potem Zanzibar v Portorožu na prostem, kamor je začelo prihajati veliko ljudi, postal sem konkurenca klubom, policija je postavila rampo in vsega je bilo konec. Vmes sem bil še v K4. Ko so mi ponudili residentsvo v Ambasadi Gavioli, sem mislil, da me zajebavajo. Bil sem prepričan, da je taka investicija nemogoča za čase po slovenski osamosvojitvi, saj v tistem obdobju klubi niso bili najbolj popularni, vsi kafiči so bili odprti do jutra, kjer se je pilo in poslušalo grozno glasbo. Pa še jaz, ki sem veljal za najbolj čudnega in neprilagodljivega, naj bi bil rezident? Sprejel sem, vrtel glasbo, hodil po gostujoče DJ na letališče in velikokrat sem pomislil, vov, ko bi enkrat nekdo prišel po mene. Naučil sem se obnašanja, spoznal prenapihnjene mladce, imel možnost, skupaj z Umekom, vabiti imena, za katera sva bila prepričana, da so dobri. Ambasada Gavioli je bila v tistih časih, devetdeseta, pojem. Zdaj že dolgo ne več.
Tudi Ambasada Gavioli je padla v vzorec tipične glasbene scene, ki dela biznis. Nič novega.
Ja sej to se je že večkrat zgodilo, no naj se vrnem na produkcijo, ker imam še veliko za povedat. Recimo kak škandal je v 90 letih z Mili Vanilli!
Takih projektov je sedaj na miljone.
Pa Depeche mode. Obožujem jih in sledim, a sem opazil, da so na prvi svetovni turneji veliko stvari igrali na play back, dele komadov, vključno z vokalom. To se mi na začetku ni zdelo sprejemljivo za tak band kot so Depeche mode. Leta 2006 sem jih spoznal, ko so nastopali v Ljubljani. Ko sem gledal dokumentarec o turneji, sem razumel zakaj je bila razlika med komadi na albumu in s turneje. Zaradi mixa vokalov z efekti in barvo glasu. Pevec je mogoče pel le eno linijo vokala, vse ostalo je bilo predvajano iz studijskega posnetka. Njihov producent je bil eden najboljših, virtuozni Daniel Miller, lastnik založbe Mute Rec, pri kateri so izdajali albume in njemu gre zahvala, da je naredil projekt Depeche mode. Na njihov demo posnetek je dodal vokale, efekte, celo produkcijo, oni v živo tako ne bi mogli igrati. Potrebovali bi množico instrumentov, filharmonični orkester, da bi lahko vse te zvoke, ki jih je Danel s pomočjo ritem mašin, računalnikov in sintesajzeri sproduciral. To pač ni mogoče, saj z vsemi inštrumenti iz studija niso mogli potovati po svetu.
Kam si šel po Ambasadi Gavioli?
V Ljubljani sem odprl studio, potem sem šel eno sezono na Ibizo, tja sem šel, da sem da lahko spet poslušal razne DJ, da bi se lepo imel in pridobil nove navdihe za vrtenje plošč in produkcijo. Spoznal sem veliko ljudi, tudi zelo znane DJ. In se zavedal, da so vsi najboljši tudi zelo dobri, če ne še boljši glasbeniki in producenti.
Kdo te je navdušil?
Ricardo Villa Lobos, ki je bil in je kot DJ in kot glasbenik neverjeten in zelo dosleden, sploh pa pri ustarjanju muzike v studiu. Po dolgih vikendih vrtenja plošč je bil vsak dan, od 9. zjutraj do 6. zvečer, od ponedeljka do petka v studiu, ne glede na to, kako zaseden je bil. Velik talent, sicer multi prekucionist, ki so mu bili afriški poliritmi zelo blizu in jih je v elektroniki uporabil na akustičen način. Tako je dal komadu bolj organski zvok, skoraj jazzovski, ki je bil zaradi kombinacije sintesajzerjev nekaj povsem novega. Impresionirali so me tisti, ki so v glasbo dodali nekaj novega. Zdaj gre scena spet nazaj, veliko dobrih DJev spet vrti plošče in jih ne zanimajo več velike številke, recimo 15 tisoč poslušalcev …
Koliko si jih imel ti največ?
Mislim, da sva z Umekom vrtela pred 25 tisoč ljudmi. Na Exitu.
O, lepa številka.
Ko smo že pri številkah, zanimivo, največ vinilnih plošč v zgodovini se proda v tem trenutku. Tega ljudje sploh ne vedo.
Katero vinilko si nazadnje kupil?
Ma, ne vem, kupujem vse po vrsti, od klasike do Sun Ra, od eksperimentalnega jazza do Boba Marleya in Cure.
Česa ne bi kupil?
Adija Smolarja (se zasmeje).
Ah, daj no!
Ja, če me že vprašaš. Ne kupujem muzike, ki mi ni blizu ali pa je že 45 let ista. Imam recimo skoraj vse albume Depeche mode na vinilu, večina njihovih plošč je dobrih, skoraj da ni slabe vmes.
Kaj pa recimo Madona?
Ko sem bil majhen, sem jo poslušal.
Zdaj ne več?
Ne. Lahko me pa prepriča komad od Beyonce, to pa je hard core produkcija. Jay, s katerim že nekaj časa ustvarjava skupaj, ima prijatelja, ki je med glavnimi producenti Beyoncinih nastopov v živo. Vse je vnaprej sprogramirano, show se zato vsakič na vsakem datumu turneje odigra po točno zrežirani skripti, ki je bila pripravljena za vsako tematsko turnejo posebej, vsak korak, vsak komad, vrstni red komadov, light show. To zna biti hitro dolgočasno in naporno. Tudi veliki bendi neprestano preigravajo iste komade. Mi imamo srečo, da je lahko vsak naš nastop drugačen.
Se kdaj naveličaš?
Se, zato pa iščeš, kaj te bo stimuliralo. Iščeš izven klasičnih žanrov techna in housa. Meni so všeč izpeljanke elektronike, hiphop, disco, ambient, drone experimetal, všeč mi je veliko žanrov in z veseljem se učim vsak dan kaj novega in si z eksperimetiranjem pridobivam nova znanja … Razvijaš se kot glasbenik celo življenje. Mene DJevstvo še vedno zanima in uživam, ko to počnem. Me pa trenutno bolj pritegne produkcija in izpopolnjevanje samega sebe kot producenta in performerja.
Tvoje življenje je naporno. Ko sva se prvič slišala, si bil v New Yorku, naslednji vikend v Romuniji …
Ja, je naporno. Že v avgustu grem na festival v Makedonijo, pa na butični dogodek v Bovcu, pa nato po 20 letih nastopam 14. avgusta v Tivoliju v Portorožu, naslednji dan imam poseben projekt na festivalu Odvod, potem šibam v Berlin, pa Sonos Festival, pa 4 dnevni Echowaves festival na Črnem morju v Gruziji, pa Barcelona, naslednji dan grem v London, pa še ponudbo imam za Italijo na nedeljo 1. septembra, a se še odločam.
Kaj, to vse do septembra?!
Ja. Septembra bom lahko užival v studiu, ker bom imel manj nastopov in več časa za ustvarjanje in pripravo na nastop 13. decembra, na Ritmu maldosti.
Kako si izbereš kam greš?
Po tolikih letih že veš kam. Jasno ti je, kje bo dobro. Rad se vrnem tja, kjer se ljudje trudijo in vlagajo v lokalno sceno na zelo profesionalen način. Recimo Romunija. Vsi vpleteni uživajo v tem kar delajo, in vsak posamezen del organizacije dela po najvišjih standardih. Zanimiv prostor, kjer so že domačini neverjetni DJi in se mora vsak, ki pride, zelo potrudit. Februarja in marca sem bil v Južni Ameriki, Panama, Kolumbija, Peru, Čile, Bolivija, Urugvaj, Argentina. Tudi na poti sem ustvarjal in pisal novo glasbo, ker imam pač s sabo vedno svoj računalnik, opremljen z virtualnim studijem. Mislim, da bi tudi Mozart počel isto, če bi živel v tem času. Zakaj bi se ukvarjal z glasbeniki, ki imajo probleme z družino, ženo, otroci, so slabe volje, bi šli raje na dopust, ne bi potovali. Računalnik je vedno pripravljen na vse in delaš lahko sam. Lažje je kot delati z bendom, s katerim delaš leta, potem se pa eden od članov spomni, da ne bo več prihajal na vaje ali pa celo igral ne bo več. In je takoj sranje.
Ti je všeč tak način življenja?
Je, takega sem si izbral in vnaprej sem vedel, kaj me čaka.
Zakaj si se pravzaprav vrnil v Koper?
Ker je oče umrl in mi je zapustil hišo, moj položaj podnajemnika na Ibizi pa je bil zelo negotov, pogodba je tam le formalnost. Lastniki so mi priznali da bi me, če bi kdo od družinskih članov potreboval prostor, pač vrgli ven. Danes ustvarjam v isti sobi kot oče Danilo. In grem na živce svoji teti, ki ji je šel na živce že moj oče. Bila je prepričana, da ne bi smeli delati muzike niti čez dan. Ker se pač preveč šliši. Poklicali smo policijo in ti so potrdili, da lahko delam doma muziko saj je to tudi moja edina zaposlitev in po zakonu lahko brez probelma ustvarjam od 7. do 10. zvečer, saj je to tudi moj edini vir dohodka. Ne morem pa ustvarjati na ves glas čez noč, kar je tudi dobro za moja ušesa. Sicer pa itak ne razbijam vsak dan, me tudi ni veliko doma.
V sceni, v kateri si, je veliko droge. Kakšen je tvoj odnos do droge?
Hvala bogu, da je ni toliko in ni tako lahko dosegljiva kot alkohol. Če znaš kontrolirat porabo, ti pri performensu lahko pomaga. Tako kot športniku pomagajo anaboliki. Če pa je to edina stvar, ki ti pomaga v športu, si ga najebal. V dokumentarcu BBC-ja, ki je na you tube, je od dvajsetih najbolj nevarnih drog na prvem mestu heroin, potem kokain in nato cigarete in alkohol, na zadnjem mestu je extazy. V zadnjih letih je na prvem mestu alkohol. Slavni DJi, ki so se preforsirali, ker so to od njih zahtevali managerji, industrija, so zato, da so lahko delali vsak večer, uporabljali stimulativne droge kot so kokain, amfetamini in to v kombinaciji z, na žalost, velikimi količinami alkohola. Usodna kombinacija, po zadnjih ugotovitvah tudi v primerih, ko je šlo samo za alkohol, a v velikih količinah in vsak večer. Avicii na primer, je bil med najbolj talentiranimi pop glasbeniki elektronske glasbe. Imel je preveč nastopov na leto in se izčrpal. Se sicer odločil in prekinil z nastopi za nedoločen čas, a se je odločil prepozno, da se bo umaknil iz te scene. Pri 28 je umrl. Veliko umetnikov je uporabljalo drogo, da bi podaljševali kreativne procese, da bi podirali blokade. Po zgodovinskih podatkih je veliko dobre muzike, sploh pa v 60-ih in 70-ih, nastalo v teh procesih. Recimo Hendrixova. Se pa veliko droge pod imenom zdravila za zdravljenje duševnih motenj oziroma “psihoterapic drugs”, prodaja v lokalnih lekarnah. Vsako leto farmacevtski konglomerati širijo paleto ponudbe takih zdravil za katere sicer potrebujemo recepte, ki jih z lahkoto dobimo pri osebnem zdravniku. Ta zdravila so v večini primerov nove spojine in sploh niso bila še zares stestirana. Farmacevtska industrija ima to moč, da nov produkt usvari, predstavi v medicinskih krogih z jamčenimi (trail) testi, ki so v nekaterih primerih krajši od 6 mesecev. V tako kratkem obdobju ni mogoče dobiti zares pravega podatka o tem, kakšne so posledice jemanja teh zdravil. Je pa v vsaki škatlici navodilo, kako jemljemo zdravilo, pospremljeno z dolgo listo stranskih učinkov, med njimi je vedno našteta ta ista bolezen, ki naj bi jo prav to zdravilo zdravilo. Farmacevtska industrija je največji distributerstrupov, a imajo za prodajo vse papirje, ki so, na žalost dostikrat prepozno izkazani kot napačni. Zdravilo je treba umaknit, a se medtem že pripravlja novo, ki bo zamenjalo starega. Farmacija legalno prodaja drogo in ne razmišlja o posledicah. Njen letni profir je 330BN USD. To so velike igre in farmacevtska industrija si zasluži naziv največjega dilerja prepovedanih drog na planetu.
Kakšno je tvoje privatno življenje?
Moje privatno življenje je glasba, tudi družim se z ljudmi, ki imajo radi glasbo. Z mano je danes prijateljica, ki se ukvarja z otroki s posebnimi
potrebami. Pomagam ji pri tem, da jim približam glasbo.
Nedavno si rekel, da boš imel studio, kjer boš zdravil z glasbo? Govoril si o zdravi hrani?
Ja, vse to še pride na vrsto. Pojdiva zdaj v studio, da slišiš kaj delam …
Bojana Leskovar
