Igralec nestrpno čaka konec dolge in zahtevne sezone v osrednjem slovenskem gledališču, kjer nastopa v kopici vlog, poleg tega pa z veseljem svoj glas in stas posodi tudi junakom v nanizankah in filmih. Še posebej radi ga gledajo v nadaljevanki Skrito v raju. Ko bo padel zastor po zadnji predstavi, pa bo sedel v avto in odhitel v mesto svoje mladosti, na katerega ima nepozabne spomine.
Nostalgija po časih, ko je bilo turistov le za vzorec
»Piran je zame najlepše mesto na svetu. Ne le zato, ker sem tukaj rojen, temveč ker sem od malega odkrival vse njegove kotičke. V Piranu sem rojen, tu sem obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, mesto pa je bilo v moji mladosti čisto drugačno.
Takrat je imelo tri hotele in sedem tisoč prebivalcev, zdaj pa jih je med osemsto do tisoč. Mnoge hiše in stanovanja so spremenili v turistične kapacitete za Booking in Airbnb, kar je mestu prineslo nekaj denarja, a mu odvzelo precej šarma. Ko sem bil majhen, je v Piran prihajalo le nekaj »vikendašev«, bolje stoječih Ljubljančanov in Mariborčanov. Ko sem očetu, ki je bil iz delavske družine, govoril, da si želim na počitnice, mi je odvrnil, da kopica otrok drugod po Sloveniji joka, ker si tako želi na morje, mi pa ga imamo ves čas na razpolago in ga nisem nikoli več spraševal, temveč sem z vrstniki užival, kar nam je ponujalo. Piran je bil takrat za nas, otroke eno samo veliko igrišče.
Dodobra smo izkoristili morje za surfanje, plavanje, jadranje z barkami, kar imam še vedno rad. Oba starša sta sprva delala v turizmu, tako kot starši mojih vrstnikov, otroci pa smo bili po cele mesece zunaj. Brezskrbno smo se igrali po vsem mestu, naokoli tekali bosi ali v natikačih … Počitniških kapacitet je bilo malo, turistov še manj, pa je mesto živelo v čisto drugačnem vrvežu kot zdaj,« se spominja Valter, ki je v Piranu obiskoval glasbeno šolo, igral je vsa trobila in bil član Mladinskega pihalnega orkestra Piran. Le redki pa vedo, da je tudi malo boksal.
»To pa zato, ker je bil boks poleg nogometa, ki me ni zanimal, edina stvar, ki si jo takrat lahko treniral. Ko sem prejel nekaj udarcev, sem se poslovil od boksa. Glasba je še zdaj moja ljubezen. Leta v glasbeni šoli pa so mi pustila ravno dovolj pečata, da mi je prišel prav kasneje pri gledaliških predstavah. Igral sem trobento, pozavno, tubo,« se spominja igralec, ki bo letos praznoval šestdeseti rojstni dan.
Nepozabni umetniški začetki
V Piranu je nesluteč, da bo nekoč odličen igralec, naredil prve umetniške korake. Sošolka Katja Pegan ga je, ker ni imel treme, že v osnovni šoli povabila k deklamiranju na šolskih prireditvah, kjer si je mimogrede in z malo truda prislužil petico iz slovenščine. Tik pred koncem gimnazije pa ga je prijavila še na sprejemne izpite na AGRFT, čeprav je sprva nameraval študirati novinarstvo.
Z izpiti je zlahka opravil, potem pa se je začelo novo poglavje v njegovem življenju, selitev v Ljubljano in študijska leta, po diplomi pa novo poglavje v Mariboru in tamkajšnjem gledališču ter po dobrih dveh letih vrnitev v Ljubljano, kjer je z leti z veliko trdega dela zgradil imenitno kariero v gledališču, na televiziji in v filmih. Ves ta čas pa si je na morje hodil polnit baterije, kajti v Piranu ima še vedno stanovanje. Pronicljivemu opazovalcu pa ni ušlo, kako se je z leti spreminjalo njegovo mesto. Med drugim so odprli tudi kopico lokalov. Valter in prijatelji so enkrat malo za šalo, malo zares, računali, da si, če greš od avtobusne postaje do punte in popiješ le deciliter vina, zares pijan. Skoraj nemogoče pa je priti do Rokovega in Tartinijevega trga.
»Rad imam nazdravljanje in druženje s prijatelji, pa tudi samoto, ko se usedem v mir ali pa se umaknem v senco stanovanja, zato poleti niti pomislim ne, da bi šel v kakšno restavracijo, saj je v vseh neznosna gneča. Lepo se spet začne konec avgusta in septembra, ko ne bo več turistov. Žal sploh ni več kotička, ki bi bil namenjen le domačinom. Navadil sem se odmisliti turiste, pa gre,« pove igralec, ki je skupaj z ekipo svojemu mestu posvetil tudi film Piran Underground.
Dragoceni filmski spomini
Snemati so ga začeli leta 2016. Delali so večinoma ob vikendih in se sproti prilagajali obveznostim sodelujočih, vremenu in financam. Ekipa ustvarjalcev je skoraj v celoti sama financirala film. Dogajanje filma je postavljeno v zimski čas, ko so protagonisti najbolj obiskane slovenske turistične občine zgolj domačini, prebivalci Pirana. Film je sprehod po nenavadni galeriji sreče, žalosti, lepote, kriminala, ljubezni, osamljenosti, idealizma in mestoma nepopravljivega optimizma. Poleg Dragana so sodelovali še Iztok Aberšek, Ubald Trnkoczy, Dejan Došlo, Aleš Čadež, Sašo Fajon, Lana Deu Angel in Matjaž Briški. V filmu Boris Cavazza pripoveduje o času, ko je obiskoval pomorsko šolo. Nekdanji župan Peter Bossman je v angleščini predstavil svojo zgodbo …
V filmu se dokumentarni posnetki prepletajo s podobami sedanjosti, ki jo v filmu opisujejo Pirančani. »To je moja izpoved. Zadnja tretjina je bolj ali manj čisti nadrealizem. Artizem. Ni me zanimalo ugajati publiki, to ni za mase. To je moj prispevek mestu, ki ga ljubim, v katerem sem bil rojen,« sklene. Igralec, ki je mesto že na začetku njunega razmerja razkazal tudi svoji novi ljubezni, arhitektki in režiserki Ani Gruden.
