Čeprav ga življenjska pot že dolgo pelje po vsem svetu, je Valter Peric še vedno eden najbolj prepoznavnih obrazov Portoroža. »Mesto rož moje mladosti je bilo v poletnih mesecih idiličen kraj, ki se je razcvetel v turistično oazo. Mi, mulčki, smo se temu prilagodili in hrepeneli po lahkotnosti, druženjih z dekleti, ki so prihajale, neskončni brezskrbnosti,« se spominja Valter, ki je že zgodaj začutil ljubezen do glasbe. Sprva s poslušanjem, nato z igranjem.
Kakovostna glasba na pretihotapljeni opremi
»V sedemdesetih in osemdesetih letih je bil izziv priti do dobre opreme za poslušanje. Takrat se pri nas še ni dobilo dobrih hifi naprav, zato smo izkoristili vse sorodniške naveze, da smo čez mejo po delih kupovali naprave, jih shranili pri teti in bratrancih v kleti v Trstu, nato pa pretihotapili domov, sestavili in uživali v poslušanju takratnih glasbenih velikanov.
Ti nakupi so staršem dodobra izpraznili žepe, nam pa pričarali veliko veselja. Obvezno se je bilo nato ustaviti še na pici in pivu na avtobusni postaji pri veleblagovnici Upim v Trstu. Imel sem tudi prijatelja, ki je delal na Radiu Koper in nas je zalagal z novostmi iz glasbenega sveta. Pogovarjali smo se, kako delajo albume Abba, Beatlesi, Rolling Stonesi in drugi,« se spominja Valter, ki je tudi predano vadil kitaro, obenem pa ga je privlačila tehnična glasbena produkcija, kako priti do najboljšega zvoka.
Prvi slovenski inženir zvoka
»Zato sem se po Srednji tehnični šoli v Kopru, ki mi je dala veliko matematične in tehnične osnove ter predznanja, vpisal na Fakulteto za elektrotehniko, na katedro za akustiko, vendar študij ni bil enostaven, saj sem se mučil z zahtevno matematiko, fiziko in drugimi tehničnimi predmeti. Spominjam se, kako so drugi študentje ob večerih hodili na žure in pivo v legendarno Lipo, mi pa smo morali študirati cele noči,« pripoveduje Valter, ki je imel po diplomi (postal je prvi diplomirani tonski inženir na katedri za akustiko) zagotovljeno službo na RTV v Ljubljani in Kopru.
Kmalu je ugotovil, da v takem sistemu ne bo mogel izpeljati svojih sanj in revolucionarnih idej in da si želi več kot varno službo in možnosti najetja kredita, zato mu ni bilo težko dati odpovedi in se podati na negotovo (glasbeno) pot. »Radio Koper v tistih letih (1981 in 1982) arhitektonsko odličen studio 04, (sedaj Hendrix ), kjer sem si želel snemati glasbo s profesionalno opremo po urnikih, ki si jih želijo glasbeniki, vendar za to takrat ni bilo posluha. Občasno sem pri skoraj vseh obalnih ansamblih tehnično pomagal postavljati zvok, kar je bilo za tiste čase pionirsko delo.«
Med delom na radiu si je na črno izposojal opremo za merjenje zvoka in pomagal glasbenim skupinam pri nastajanju njihovih albumov, obenem pa je pridno brenkal na kitaro.
Jugoslovanska zvezda v Rusiji
»Prelomnica se je zgodila 1985, ko sem prišel v stik s Slavkom Ivančičem in Danilom Kocjančičem iz skupine Bazar, ki sta želela dvigniti (tehnični) nivo skupine.
To je bila odlična izkušnja s profesionalnima glasbenikoma, ki sta stremela k odličnosti. Nista bila »terasa band«, temveč sta imela lastno produkcijo, svoje (dobre) pesmi, bila koncertno usmerjena. Hitro smo prišli med slovensko elito in postavili temelje zvoka, koncertov in opreme. 1988 je prišlo povabilo za igranje kitare na turneji Mirka Cetinskega, legende pop glasbe nekdanje skupne države in očeta Tonija Cetinskega ter Zdenke Kovačiček, legende Yu rocka.
Igral sem na njegovih nastopih in nastopih drugih glasbenikov, ki so v tistih časih polnili koncertne dvorane. Poklical sem nekaj prijateljev, da smo naredili spremljevalno skupino za največje jugoslovanske zvezdnike po velikih koncertih po Rusiji in državah nekdanje Sovjetske zveze.
To je bilo za tisti čas res nekaj velikega, saj zaradi železne zavese v Rusijo niso mogli veliki svetovni avtorji, kot so denimo Bon Jovi, Scorpions in drugi. Jugoslovanski potni list pa nam je odpiral vrata kamorkoli, vendar smo morali biti vseeno previdni, saj nam je bila ves čas za petami tudi KGB,« se spominja Valter, ki je nastopal po vsej Rusiji, od Vladivostoka do Murmanska pri minus petdesetih stopinjah Celzija.
V Alma Ati so bile na primer na letališki stezi krave, tako da niso mogli pristati … Delali so velike koncerte, dvorane z več kot 60.000 obiskovalci, kar je še danes nepredstavljivo za slovenske razmere. Vsi so jih nosili po rokah, vendar so morali paziti, kaj počnejo, sicer bi kazensko pristali v Sibiriji. Potem pa je prišla osamosvojitev Slovenije, ko se je vse čez noč v hipu sesulo. Trg je poniknil, slovenska glasbena scena je bila opustošena, koncertov ni bilo, nič se ni ustvarjalo. Vseeno je bilo treba preživeti.
Od zvezde do raznašalca časopisa
»Edina rešitev je bila igranje v striptiz baru hotela Metropol, kjer sem od desetih zvečer do petih zjutraj igral jazz in popevke, da bi nekako zaslužil za preživetje. Seveda ni bilo dovolj, saj je bilo to slabo plačano, zato sem poprijel za vsako dodatno delo. Med drugim sem celo na območju Ankarana raznašal časopis Dnevnik med naročnike. Kombi s časopisom sem čakal ob četrti uri zjutraj in ga potem do devetih razdelil med bralce.
To je bil padec z oblakov na beton … Nekoč sem ob nočnem igranju in steklenici viskija začutil vso težo glasbenega preživetja in kljub veliki ljubezni, ki sem jo čutil do glasbe, od nje nisem mogel več živeti. V naslednjih letih so se razmere sicer popravile, a tako dolgo nisem mogel več čakati … Obenem pa sem tudi hvaležen staršem za vse razumevanje in podporo. Niti enkrat nista podvomila v moje odločitve in sta me, četudi sama nista imela nobene zveze z glasbo, ves čas spodbujala.
Spominjam se, da sem nekega 31. avgusta na velikem odru po koncertu v Bukovcih odigral zadnjo noto in potem, ko so se ugasnile luči, vrgel trzalico med občinstvo in rekel, konec, game over, basta. Še nekaj trenutkov prej ne bi niti pomislil, da bom naredil to potezo, niti da sem sposoben narediti kaj takšnega. Začutil sem nehvaležnost tega posla in nepoplačanost vsega truda …«
Vzel si je nekaj mesecev premora za razmislek, kaj bi lahko (še) delal, in kot pravijo, ni naključij. Šel je v Ljubljano, srečal kolega iz vojske, arhitekta, ki mu je ponudil, da bi z novo zakonodajo in odprtjem trga skupaj naredila kaj podjetniškega.
Nazaj h glasbi
2015 sem šel po naključju, če lahko temu rečemo tako, pogledat studio 14 na RTV v Ljubljani, kjer je ustvarjal Big Band RTV Slovenija. Glede na to, da sem diplomiral iz akustike s praktičnim delom pod mentorstvom Bojana Adamiča ravno v tem studiju, so me pri projektu prenove studia povabili k sodelovanju.
Tam sem srečal stare (glasbene) mačke kot Primoža Grašiča in druge, s katerimi smo hitro našli skupni jezik. Lepo mi je bilo ob našem klepetu, povabili so me k igranju in še k študiju jazza in tako sem bil v hipu kuhan in pečen s kitaro v roki. Nisem si mogel predstavljati, da bom spet tako hitro notri,« v smehu pripoveduje Valter, ki zadnje desetletje veliko igra v manjših zasedbah in nekako krmari med vsemi finančnimi in glasbenimi obveznostmi.
