Če bi me takrat, ko je bila ta vrsta glasbe popularna, zanimala, bi najbrž že takoj vedela, da je igral pri Kameleonih. Ko pa so mi to povedali, sem si ga lahko v živo predstavljala na odru, kako poje in igra klaviature. Od leta 1965 do 1969 so bili najbolj popularen bend v bivši Jugi z vsem, kar je šlo zraven. Veliko koncertov, veliko denarja, veliko deklet, veliko dogodivščin, če uporabim nedolžno besedo. »Da ne bi ostro zavrnil ponudbe, da ponovno igramo, sem postavil visoko ceno, ki bi jo malokdo zmogel,« pravi in doda: »Pa tudi ne zanima me. Ne.«
Nazadnje smo sodelovali v Studiu city, kjer si bil naš hišni režiser. Nisva se videla triintrideset let …
Ne vem točno koliko, ampak dolgo …
Kaj si medtem počel ? Vem, da si upokojen in da strastno igraš karte?
(smeh) Ko smo se nazadnje srečali, sem bil še v službi na TV Slovenija. Pomeni, da sem režiral svetovna in evropska prvenstva, champion leaugue v nogometu, rokometu, košarki, atletiki, veslanju, kolesarstvu, tenisu, badmintonu, kajak, kanu divje, mirne vode, alpsko smučanje, smučarski teki, skoki. Pa prenose olimpijskih iger, svetovnega prvenstva v nogometu v Južni Afriki, na novo ustanovljene olimpijske igre v Azerbajdzanu … delal sem še svetovno nogometno prvenstvo v Južni Afriki in se nato konec leta 2010 upokojil. Nekdo mi je rekel, da bom takrat dobil še denar, ker so na TV vlagali sredstva v tretji pokojninski steber. Odpravnine ob odhodu nisem dobil, toliko o nacionalki. Ali pa o meni, saj sem bil vsem trn v peti. Nisem se kar tako strinjal z odgovornimi. Npr. če sem videl steklenico, nisem mogel trditi, da je kozarec, tako kot so hoteli vodilni. Ko sem odšel v pokoj, sem občasno preko družinskega podjetja še delal prenose, tudi prenose v tujini, samo šport, nazadnje evropsko prvenstvo v nogometu 2018. Potem sem s tem končal.
Iz glasbenega sveta sem odšel leta ’69, ’70, z glasbo ohranjam stik preko Kameleonov. Desetkrat na leto se srečamo na žurkah za rojstne dni, trajajo od enih popoldan do štirih, petih zjutraj. Toliko kondicije še imamo. Od zadnjega prenosa imam deljen delovni čas za igranje kart, trenutno zame najbolj pomemben.
Našega sobivanja na televiziji v času Studia city se spominjam kot zelo prijetnega. Večina med nami, razen urednika Tomaža Peroviča, je prišli na televizijo brez izkušenj, sodelovali pa smo z najboljšimi režiserji, snemalci in montažerji.
Moram priznati, da skoraj nič ne gledam nacionalke. Občasno šport, kakšno glasbeno oddajo ali pa kakšen dokumentarec. Ko sem enkrat gledal Studio city, sem bil res presenečen, da je bil še takrat, pred kakšnim letom, preden so ga ukinili po več kot triintridesetih letih, še vedno isti, kot smo ga zasnovali.
To pomeni, da taka oblika deluje! Če gledaš tuje televizijske programe, so leta in leta na sporedu oddaje istega formata, ker ni razloga, da bi jih spreminjali, razen da nimaš avtorskih pravic …
Saj. Enkrat me je ustavila Ljerka Bizilj. Vanja, je rekla, midva bi morala zdaj dobiti nagrado. Pa ji odvrnem: »Ma čakaj, o čem govoriš, a nisi v penziji?« »Ja, ampak oddaja Zrcalo tedna je še vedno taka, kot sva jo postavila midva, pred desetletji,« je odvrnila. Enako je z oddajo Žrebanje lota, ko so otepali režije, prevzel sem jo, voditelj je bil Bogdan Barovič, potem poslanec in župan v Trbovljah. Oddajo sva začela snemati ob osmih zjutraj in jo končala ob petih popoldan. Vse spoštovanje, da je zdržal, ker sem bil vztrajen, ponavljali smo scene v nedogled. Ta oddaja je še vedno enaka, po formi, kot je bila, ampak je po tolikih letih kdo, ki bo pogruntal kaj novega.
Tudi moja izkušnja s televizijo pred mesecem dni je še vedno enaka, kot je bila takrat, ko smo delali Studio city. Skoraj nič se ni spremenilo. Kako si prišel na televizijo?
Potem, ko sem opravil z glasbo, sem najprej blodil po Evropi …
Kot popotnik? Ali si šel s trebuhom za kruhom?
Ne, Tof mi je dal njihovo novinarsko izkaznico, s katero sem bil na agencijah in koncertih, recimo Ten years after, ko so ravno dobili platinasto ploščo. Pojavil sem se na podelitvi, dali so me v sobo, kjer je bilo vse belo, od sten, do preproge in platinasta plošča. Ponudili so mi kavo, ki sem jo seveda polil. Genijalen nastop sem uprizoril. Potem sem s kitaristom Alvinom Leejem v Sohu popival tako, da sva se na koncu vikala. Iz Bolgarije sem se vrnil, ker so mi sporočil, da je moja bodoča žena noseča in je v bolnici. V časopisni papir sem zavil prstan in ji ga prinesel. Takoj ji je bilo dobro. Potem pa grem nekega dne v Ljubljano in se dobim z bratrancem, igralcem Daretom Valičem, kje drugje kot v Bangladešu, nasproti televizije. Ob enih popoldan sva začela popivati, ljudje so prihajali in odhajali, ne vem, kdo je bil takrat direktor televizije, ampak veliki šef je bil Sveta Jovanovič.
Ena od televizijskih legend!
Bil je velik 0,3. Pil je z nama in me vprašal, kaj delam. »Nič«, sem rekel. Vprašal me je, če bi prišel na televizijo. Privolil sem in naslednje jutro ob sedmih sem bil tam. Po desetih dnevih sem šel kot asistent na teren. Tudi s sodelavci sem potem počel tako, kot se je meni zgodilo. Nisem jih spraševal, koliko znajo. Rekel sem: »Vrzite ga v vodo, če bo splaval, je za to službo. Če ni, naj odide kamorkoli drugam.« Čez čas so v športnem programu iskali režiserja.
Ti je šport všeč?
Šport in glasba sta bila moja strast. Vedno, od malega. Šel sem v športno redakcijo, dobival projekte in prišel do svetovnih in evropskih prvenstev, olimpijskih iger, saj sploh ne vem več kaj vse.
Laično, režirati dokumentaren film najbrž ni nič posebnega. Vnaprej veš kaj hočeš, kako naj bo kaj videti, imaš scenarij. Predstavljam si, da moraš pri režiji športnega dogodka najprej dobro poznati šport, vedeti, kaj so ključni trenutki, ki jih kamera ne sme zamuditi, kdo so favoriti, ki jih moraš spremljati …
Takole ti bom odgovoril. Z vsako stvarjo, če jo hočeš narediti profesionalno, se moraš ukvarjati, če je ne želiš narediti površno. Enkrat sem hotel režirati nastop simfoničnega orkestra. Imam nižjo glasbeno šolo, ampak nisem bil sposoben brati partiture, zato sem zavrnil. Podobno je s športom.
Delal sem z od 20 do 150 ljudmi z različnimi problemi stopetdeset odstotno. Hotel sem dokazati Evropi in svetu, da znamo. Predstavljaj si, da imaš pred sabo 30-50 majhnih televizorjev, na vsakem monitorju je kamera, slow, grafika, ura. Delaš z 20-30 kamerami, 10-20 slowov. Pred vsakim prenosom pa sestanek z ekipo, vsakemu posebej razložiš, kaj od njega pričakuješ.
S športom sem se ukvarjal že kot mulc, s šestimi, sedmimi športi, ker drugega ni bilo, od petdesetih dalje, ko sem prišel v Izolo.
Kateri so bili torej tvoji športi?
Igrali smo nogomet, rokomet, košarko, odbojko in veslali. Veslal sem v četvercu in za nas je bila največja premija ta, da si pozimi lahko treniral v telovadnici. Dvigniti si moral šestdesetkilsko utež , da si lahko tam treniral. Dvignil sem to utež, roke so se mi zvile nazaj, utež mi je padla na tla, mene pa so odpeljali v Valdoltro, kjer sem bil s tistimi, ki so imeli resne težave. Za razliko od mene. No, skoraj nisem mogel hoditi, od tam sem zbežal.
Zakaj, torej?
Pač. Tak sem bil in sem še danes. No, potem sem igral nogomet v mladinskih ekipah Izole, enkrat so me celo poklicali v slovensko reprezentanco, pa potem nisem šel. Ne vem, kaj je bilo, morda sem bil poškodovan. Nenadoma se mi vse obrne in grem v glasbo.
Kako pa se je to zgodilo?
Hodil sem v glasbeno šolo, h klavirju. Moram priznati, da sem večkrat šprical, kot bil pri pouku.
V naši družini je bil vedno kdo, ki je hodil v glasbeno, moj brat recimo, čeprav mu za igranje harmonike ni bilo mar … Moji starši so bili očitno prepričani, da bi bil lahko virtuoz. Celo zasebne inštrukcije sem imel in pianino doma.
Leta 1965, jeseni, so štirje mladeniči, moji kolegi, nastopali v Mladinskem klubu v Kopru in naredili »darmar«, ampak to takrat ni bil glavni štos. Glavni štos je bil, da se je ta Mladinski klub preimenoval v Ray Charles klub, ker »… to pa tako ne more biti!«. Ne vem, kje sem slišal, da ta skupina potrebuje še enega pianista. Pri njem doma so bili vsi. Niso imeli klavirja, pač pa harmoniko. Na to zaigraj, so rekli. »Pa vi ste adijo, kakšna harmonika,« sem rekel. Potem je eden od očetovo vlekel meh, jaz pa sem igral. Tako sem postal član družine.
A so to bili že Kameleoni?
Ne, Kameleoni smo postali kasneje, ime smo dobili nekega dne, ko smo hodili po Kopru. Nekje so prodajali cigarete Camel in ne vem zakaj, mi je bilo to ime všeč in tako smo se poimenovali. Potem smo zmagali na prvi kitariadi v Zagrebu, kjer so nastopali rock ansambli iz vse Jugoslavije in takrat se je začel naš vzpon. Imeli smo menegerja, strica enega od članov, ki nam je kupil nekaj opreme, peljal nas je v Zagreb, izplačali smo ga in začeli kupovati nove stvari. Naš uspeh je bil nenormalen.
Kar nekaj intervjujev sem že naredila z vami, domorodci, in malo spoznala obalno sceno po pripovedovanju prijateljev, saj na obalo nisem hodila. Zazdelo se mi je, kot da sta tukaj dve sceni: ena scena je bila glasbena, druga pa džankiji. Edini džankiji, za katere sem vedela, so bili od tu(kaj).
Jaaa, mislim, da nisi veliko zgrešila. (Ma, poslušaj,) Vedeti moraš, da pristanišče naredi svoje, bilo je veliko mornarjev in mamil tudi. Leta ’66,’67 smo snemali glasbo za film Sončni krik Boštjana Hladnika. Spali smo v Mednem. Pride k nam nek tip in nam pove, da bi se neki Angleži radi srečali z nami. Pristali smo. Srečali smo se v Evropi, nekdanji kavarni. Prideta dva in nam dasta nekaj poskusiti. Ne vem, kaj je bilo. Pravita, prihajava iz Afrike, imava robo za Rollinge in Animalse, če jo spravite čez mejo, vam pustimo eno kroglo. Imeli smo lasso passare, na meji nas niso pregledovali, šli smo skozi, oni pa nam res pustijo to kroglo. Potem pa nekega dne gledam italijansko televizijo, dnevnik in tam vest, da so prijeli te naše znance. Pokličem prijatelje, počistite. Čez nekaj ur, tok tok, potrka policija. Nič niso našli. Nič se ni zgodilo, razen tega, da sta se moja sestra in bodoča žena zakadili do konca. (Saj nismo vedeli kaj kadimo, komentira žena Sončka).
Glede na to, koliko droge je bilo na obali, kako si se ji izognil?
Ne morem reči, da je moj recept učinkovit za vse, ampak moj princip je naslednji; recimo kadim eno leto tri škatle na dan. Potem se nekega dne, odločim, od danes naprej ne bom več in neham za nekaj let.
In potem spet.
Pomeni, da si poskusil vse, potem pa te ni več zanimalo?
Ne, nisem vse. Prišel sem do LSD.
Ja, ta je bil za glasbenike skoraj obvezen, a pomeni tudi težave.
Ja, enkrat sem probal, šel sem v »maloro«, sam sebe sem videl in sem rekel NE. (Pa saj on je utrgan tako, da ne rabi nobene spodbude, pravi Sončka).
Obalna glasbena scena je bila zelo živa, takrat …
Takrat smo govorili, da je obala Liverpool Juge.
V čem je bil čar glasbe Kameleonov?
Pojma nimam. Mislim pa, da smo postali preveč popularni, s tem to pa tudi nevarni.
Ko smo imeli koncert v Beogradu, nas je neka punca povabila, naj pridemo k njej domov, na Dedinje. Taksist nas začuden pelje do neke točke, od tam naprej smo morali sami. Imeli smo naslov in ko pridemo do tja, dolgolasci v ovčjih kožuhih, grem v grm odtočit in od tam skoči nekdo z brzostrelko. Rešil nas je puncin oče, očitno visok funkcionar, ki so ga varovali.
S popularnostjo so šle tudi gruppies, takrat se ob to ni nihče spotikal. Zdaj imaš pa afere, recimo zadnja z Rammsteini. Se je od takrat do danes toliko spremenilo? Ste bili takrat manj divji, manj promiskuitetni ali je družba postala bolj občutljiva?
Kaj bo kdo počel, se mora odločiti sam. Sam! Imeli pa smo probleme v Beogradu, Zagrabu in Sarajevu, noben hotel nas ni hotel več sprejeti, ker so punce delale »kažin« vso noč. Ne morem trditi, kako je zdaj, mislim pa. si, da se zgodbe ponavljajo. Ene se hočejo slikati, da to lahko pokažejo prijateljem, ene pa mislijo, da bodo z njimi tudi ostale. Težko pravzaprav primerjam naše obdobje z današnjim. Že nekaj časa je za zabavno glasbo slabo obdobje. Mi nismo nastopali, če je bilo manj kot 500 ljudi, zdaj so zadovoljni tudi s 100. Lahko pa nas, na določen način primerjam z Joker out. Tudi mi smo, takrat, ko smo začeli, imeli 17 let, oni »rasturajo« po Sloveniji, mi smo pa po Jugoslaviji.
Kaj poslušaš?
Zelo malo, zdaj sem si z glasbo na vi, ne več na ti.
Morda je bilo štiri leta Kameleonov preveč intenzivnih. Ste potem razpadli?
Ena stvar se je zgodila, ne vem, če zato, ker smo imeli preveč vpliva na mlade po vsej Jugoslaviji, ampak, začeli so nas klicati v vojsko. To je bil naš konec. Samo jaz nisem bil niti en dan v vojski.
Ker …?
Ker nisem hotel.
Si imel potrdilo, da si nor?
No, to ravno ne. Spreminjal sem stalno bivališče in me pošta ni našla. Pri prijateljih sem stanoval v Bujah, potem v Novem Sadu, Subotici, Splitu, Nišu, v resnici sem bil v Izoli. Potem sem imel vsega dovolj, in se, se pri šestindvajsetih prostovoljno prijavil v vojsko v Kopru. Gledali so me, »… e sad ne može, u septembru.« Zadnji pregled sem imel v Mladiki, bil je nek mlajši zdravnik z brado. V resnici imam probleme s hrbtenico od takrat, ko mi je padla utež za hrbet, a me takrat res ni bolelo. Pridem, nekaj fintiram, on me pošlje ven, naj počakam. Pride in reče: »Ej Vanja, ti si mi neki blefer, ali može.«, zato nisem šel v vojsko.
Kako ste se pa razumeli s konkurenčnimi skupinami, recimo Faraoni?
Dokler smo bili, smo bili uspešni, v Sloveniji nismo imeli konkurence. Naša vrlina in posebnost je bila, da smo peli petglasno, česar drugi niso.
Kdo pa je bil takrat polularen?
Roboti, Elipse in Silhuete, grupa Mi iz Šibenika, malo kasneje Dijamanti iz Osijeka, malo pred nami Crveni koralji, z nami je kot predskupina začel Drago Mlinarec, pa Grupa 220.
Tvoj najljubši komad?
Imeli smo dva dela koncerta, v prvem smo igrali počasne komade in je pel Tulio Furlanič, v drugem so bile hitrejši, sem pel jaz. To so bili komadi Rollingov, Animalsov, Jimmyja Hendrixa …, skratka rasturancija. Moj najljubši komad je pa Satisfaction.
Ga še vedno poješ?
Ja, na žurih.
Se še ukvarjaš z glasbo?
Pišem besedila, nisem tekstopisec, bolj narator tistega trenutka, ko pišem.
A ti ne morejo naročiti, da napišeš besedilo o nečem?
Ne, ni govora. Za to so drugi.
Vedno več ansamblov, ki so že zdavnaj nehali igrati, se spet vrača na odre. Tudi vi ste se za en sam nastop, a vseeno. Kako si to razlagaš? Pomanjkanje denarja? To bi še razumela, če pa hočejo spet staro slavo, se mi zdi to nespametno.
Recimo, da si znam predstavljati … fantje so vse življenje z glasbo in bom citiral samega sebe, jim primanjkuje adrenalin.
No, to pa verjamem.
Veš, tistih par stopnic, ko greš na oder, … veš, kakšen adrenalin je to! Tisti, ki pravi, da to ni res, laže. Eni potrebujejo en takt, eni celega, drugi komad, da na odru ponovno zaživijo. Kar nekaj ljudi se je pojavilo z željo, da bi Kameleoni spet igrali. Ne bi! In da ne rečem kar takoj ne, sem postavil ceno tristo tisoč evrov. Pravijo, pa toliko ne zahtevajo niti največji. Kaj se mene to tiče? Če hočejo, da bi po tridesetih, štiridesetih letih spet igrali, bi morali vaditi eno leto. Vsaj.
Si režiral tudi v tujini?
Sem, tudi champions league. Zaradi svojega znanja, saj drugače ne prideš v mednarodne vode, oni te spremljajo, gledajo tvojo produkcijo in te potem povabijo k sodelovanju. Tri mednarodne nagrade imam. Za najbolj inovativen prenos biatlona, še danes trdim, da je to najtežji šport za prenos, zelo komplicirano; potem imam priznanje MOK, ampak mednarodnega, ne našega, za moje delo. In tretja je iz časa olimpijskih iger in nastopa Andraža Vehovarja (kajak, divje vode). Postavil sem kamero pri njegovih starših doma, posnetek traja petnajst minut o tem, kako se oče in mama pripravita na sinovo vožnjo, potem štart, cilj in podelitev zlate medalje. Tvegaš, ker hočeš čustvenost, v tem primeru starševsko.
Si si kdaj želel režirati nekaj, česar nisi?
V glavnem sem režiral tisto, kar sem si želel. Moj največji dosežek pa je, da me po trinajstih letih penzije še vedno kličejo, naj jih pridem kaj naučit, prihajajo snemalci, novinarji, tudi tuji.
Trinajst let si v pokoju. Glede na to, kar si pripovedoval o igranju kart v dveh izmenah, dopoldan v Sidru, popoldan v Hangarju, se zdi, kot da si najprej zamenjal eno strast, glasbo za televizijo in šport, zdaj pa oboje za igranje kart. Drži?
Drži. Vsake stvari, ki se je lotim, se je lotim s strastjo, če tega ni, raje ne. Tak sem. (Na četrto strast je pozabil, doda Sončka, gojenje oljk in pridelava oljčnega olja.)
