Vasilij Žbogar: Občani so ključnega pomena za nadaljnji razvoj občine

Letnik 1975. Športnik. Jadralec, lastnik treh olimpijskih medalj, dveh srebrnih, ene bronaste. Z jadranjem se je začel ukvarjati z devetim leti in je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo v jadranju leta 2004, bronasto v Atenah. Na letošnjih olimpijskih igrah v Parizu je kot trener vodil irsko jadralno reprezentanco (jadrali so v Marseillu). Poročen je in oče dveh otrok. Letos jeseni je prevzel mandat podžupana v Izoli. 

Deli novico s tvojimi prijatelji

Zaradi številnih obveznosti že nekaj časa ni utegnil obiskati gledališke predstave, pravi. Ne spomni se, kdaj je bil nazadnje v kinu. Pred kratkim je prebral knjigo Boruta Pahorja »Zmaga je začetek«.

Kaj vas je napeljalo k športu?

Šport me je že od otroštva privlačil. Kot otrok sem bil vedno obdan z morjem, jadranje pa je postalo moja velika strast. Življenje v tem okolju me je vedno vleklo k naravi in vodi, jadranje pa je postalo popoln preplet izziva, tekmovanja in ljubezni do morja.

Kaj ste naredili za olimpijske medalje?

Pot do olimpijskih medalj ni bila lahka. Zelo zgodaj sem se moral osredotočiti k temu cilju in posvetiti svoj čas ter energijo izključno treningom. Dolgi dnevi na morju, nešteto ur vaj in veliko odrekanja, tako v osebnem kot socialnem življenju, so bili nujni. Vsak dan sem delal na tem, da sem bil telesno in duševno bolje pripravljen kot dan pred tem.

Še drži: “ Pomembno je sodelovati.”?

Ta fraza še vedno drži, saj je šport več kot le zmaga. Gre za učenje, izkušnje in osebnostno rast. Olimpijski duh vključuje tudi sodelovanje in fair play, ko pa se boriš na vrhunski ravni, si vedno želiš tudi zmagati.

Zakaj bi pravzaprav tekmoval, če vnaprej veš, da boš na zadnjih mestih?

Bistvo tekmovanj niso le zmage. Šport ti daje priložnost, da preizkušaš svoje meje, se učiš iz vsakega poraza in napreduješ. Ni pomembno, na katero mesto se uvrstiš, ampak da daš vse od sebe in napreduješ kot športnik in oseba.

Droge v športu: trdijo, da jih ni, potem pa se vsake toliko zgodi škandal. Nazadnje teniški igralec Sinner z zelo neprepričljivim izgovorom, ki kaže tudi na to, da so športniki različno obravnavani.

Droge so v vrhunskem športu velik problem, saj uničujejo poštenost tekmovanja.

Se vam zdi prav vzeti medaljo po toliko letih nekomu, ki je zmagal?

Če se izkaže, da je bila medalja dosežena nepošteno, potem je prav, da se jo vzame. Medalja predstavlja pošteno zmago, in če je bila dosežena s pomočjo nedovoljenih sredstev, potem naj jo dobi tisti, ki si jo resnično zasluži.

Je pot od športnika do športnega trenerja najbolj samoumevna?

Da, pot od športnika do športnega trenerja je zagotovo samoumevna, saj je to prvi korak po športni karieri v bolj “normalno“ življenje. Športniki se v tej vlogi lahko še naprej povezujejo s svojim športom, kar jim pomaga pri prehodu iz intenzivne tekmovalne kariere. Veliko športnikov se med tem prehodom znajde v stiski, saj jim je težko zapustiti svet, v katerem so delovali toliko let. Trenerstvo pa jim lahko omili ta prehod, saj omogoča, da svoje znanje in izkušnje prenesejo na mlajše generacije ter tako ostanejo povezani s športom, ki ga imajo radi.

Ste še trener na Irskem?

Trenersko delo sem začasno opustil, ker želim preizkusiti svoje sposobnosti v družbeno-političnem življenju okolja, v katerem živim. V veliko čast mi je, da mi je župan Milan Bogatič ponudil mesto podžupana. Takšne priložnosti so redke, zato upam, da bom v tej vlogi upravičil njegovo zaupanje. To je velik izziv, ki ga kot nekdanji športnik z veseljem sprejemam, saj so me ravno izzivi vedno vodili k osebni rasti in zadovoljstvu.

Kako ohranjate kondicijo?

Žal v zadnjem času ne tako dobro, kot bi si želel. Najti bom moral življenjski ritem, ki bo vključeval tudi redno telesno aktivnost.

Kaj od športa spremljate?

Spremljam vse športe panoge, še posebej, ko nastopajo naši športniki. Vedno jih rad podpiram in zanje navijam. Jadranje pa, seveda, spremljam še bolj pozorno, saj mi je ta šport najbližji.

Šport in politika: podobnosti, razlike

Aktivno sem v politiki že sedem let in lahko rečem, da sta šport in politika res dva zelo različna svetova, a imata tudi nekaj skupnih točk. V obeh je pomembno sodelovanje, ekipni duh in sposobnost prilagajanja različnim okoliščinam, vendar pa je v politiki potrebnih veliko več kompromisov, medtem ko je v športu cilj bolj jasen: zmagati ali doseči zastavljen rezultat.

Zakaj odločitev za politiko?

Po športni karieri sem želel še naprej prispevati v dobro skupnosti. Politika mi omogoča, da z znanjem in izkušnjami pomagam izboljšati pogoje življenja in delovanja v okolju, v katerem živim, predvsem za mlade, športnike in obalno regijo, ki mi je tako pri srcu.

Katere lastnosti, pridobljene s športom, so vam v podporo v vsakdanjem življenju in katere v politiki?

Lastnosti, ki sem jih pridobil s športom, kot so vztrajnost, disciplina, delovna etika in sposobnost delovanja v stresnih okoliščinah, mi vsekakor pomagajo v vsakdanjem življenju, pa tudi v politiki.

Velja tudi v politiki, da je važno sodelovati, ne zmagati?

Ali je v politiki pomembneje sodelovati kot zmagati? Rekel bi, da je v politiki sodelovanje ključ do uspeha. Na koncu moraš delati za skupno dobro, zato zmaga posameznika ni vedno najpomembnejša – pomembno je, da dosežemo cilje v dobrobit skupnosti.

Kandidirali ste za župana. Ste analizirali, zakaj vas niso izvolili?

Rezultate volitev za župana sem seveda analiziral. Verjetno je bilo več dejavnikov, da nisem bil izvoljen, od tega, da sem morda preveč izhajal iz športnega sveta, do tega, da nisem bil dovolj politično izkušen in da sem bil v času samih volitev v domačem kraju premalo prisoten. To je bila pomembna lekcija.

Štiri leta ste bili svetnik. Kakšne so vaše izkušnje?

To je bila dragocena izkušnja. Spoznal sem, kako deluje lokalna politika in kako pomembno je sodelovanje ter upoštevanje različnih interesov. Ugotovil sem tudi, kako zapleteno je včasih usklajevanje posameznih interesov občanov in iskanje rešitev, ki so v dobro vseh.

Vam bo kot podžupanu lažje?

Lahko bi rekel, da bo lažje v smislu, da bom imel več možnosti za uresničitev nekaterih projektov, vendar bo tudi več odgovornosti, kar pomeni, da se bom moral zelo premišljeno odločati.

Ko ste se odločili za profesionalno politiko, ste se odločili tudi, da nečesa ne boste nikoli storili? Česa?

Odločil sem se, da nikoli ne bom deloval proti svojim načelom. To pomeni, da ne bom sodeloval v projektih ali pri odločitvah, ki bi koristile le posameznim interesom v škodo širše skupnosti.

Vedno znova v politiki prevladujejo kapitalski interesi. Kdo pa misli na navadnega človeka, na njegovo dobrobit?

Kot nekdo, ki prihaja iz športnih in lokalnih voda, sem vedno želel zastopati interese preprostih ljudi. Kapitalski interesi so pogosto močni, vendar sem prepričan, da moramo vedno imeti v mislih dobrobit vseh, ne samo izbranih.

Kako si razlagate, da se v svetu, Evropi in Sloveniji krepi desna opcija?

Desni politični premiki, ki jih opažamo po svetu, v Evropi in tudi v Sloveniji, so verjetno posledica več dejavnikov. V zadnjih letih smo bili priča naraščanju občutka negotovosti pri ljudeh, kar je pogosto povezano z migracijami in globalizacijo. Ljudje iščejo trdnost in varnost, kar pogosto privede do podpore strankam, ki ponujajo bolj konzervativne rešitve ali poudarjajo nacionalno suverenost.

Kam se nagibate po političnem prepričanju?

Tako leva kot desna opcija imata svoje prednosti in slabosti. Osebno se nagibam k sredini, saj verjamem, da je najboljši pristop iskanje ravnotežja med obema poloma, odvisno od konkretnih izzivov in potreb skupnosti.

Katero stališče desna in leve opcije je za vas nesprejemljivo?

Nekaterih stališč desne opcije, kot so preveč restriktivne politike do migracij, ne morem sprejeti. Prav tako me na levi strani motijo prevelika omejevanja podjetništva in trga, kjer je včasih premalo spodbujanja inovacij.

vasilije žbogar novi podžupan izole občani

Novembra nas čaka referendum o JEK2. Kakšno stališče boste zastopali?

Referenduma, kot kaže, ne bo. Lahko pa rečem, da še nimam dovolj informacij, da bi zavzel dokončno stališče. Pomembno je, da se najprej temeljito seznanim z vsemi vidiki, zlasti varnostnimi, okoljskimi in ekonomskimi posledicami projekta. Še posebej me skrbi proces zapiranja in razgradnje elektrarne, pri katerem gre za dolge, drage in zapletene postopke, saj vključuje varno odstranjevanje jedrskih odpadkov in dekontaminacijo. Dokler ne bom imel vseh potrebnih informacij, projekt težko podprem ali mu nasprotujem. Je pa pomembno, da kot država stremimo k ustvarjanju energetske neodvisnosti.

Javno ali zasebno zdravstvo?

Glede zdravstva menim, da mora obstajati močan javni sistem, ki zagotavlja enak dostop vsem, vendar ne smemo povsem izključiti zasebnega sektorja, ki lahko prinese dodatne možnosti in razbremeni javno zdravstvo.

Istra je za politika zelo nehvaležna. Kar naprej je nekdo nezadovoljen. Kako boste usklajevali različne interese?

Ta del Istre je specifično območje, kjer se prepletajo različni interesi. Ključno je najti ravnovesje in poslušati vse strani, da bi našli rešitve, ki so v prid večini, hkrati pa ohranjajo pristnost našega dragocenega območja.

Tudi v Izoli se, tako kot v vsej Istri, bojite piranizacije (domačini so me naučili, da je to strah pred praznim mestom, ki ga ob koncih tedna zasedajo prišleki, ki so pokupili hiše, stanovanja). Kaj je v času razvoja turizma ob dejstvu, da kupujejo hiše in stanovanja tisti, ki imajo denar, to pa niso domačini, sploh mogoče storiti za njeno avtohtonost?

Prvič slišim za izraz “piranizacija”. Izola je privlačna destinacija, kar je, seveda, pozitivno za turizem, vendar ima tudi druge posledice, še posebej glede stanovanj. Dejstvo, da premožnejši kupujejo hiše in stanovanja, ki si jih domačini ne morejo privoščiti, predstavlja izziv za avtohtonost mesta. Občina mora aktivno pomagati pri reševanju te problematike, na primer z oblikovanjem politike, ki bi omogočale dostopnejša stanovanja za domačine. Le tako bomo lahko ohranili identiteto Izole in preprečili, da bi mesto postalo prazno ali zgolj turistično usmerjeno.

Izola je znana po mnogih športnikih. Temu primerno je njim namenjenih tudi sredstev iz občinskega proračuna. Na drugi strani se kulturniki pritožujejo, da je njim namenja premalo sredstev. Res?

Tako športniki kot kulturniki se pogosto pritožujejo, da dobijo premalo sredstev, in res je, da jih ni dovolj za vse programe in vso infrastrukturo. Menim, da bo iz občinskega proračuna vedno premalo sredstev za vsa področja, zato bo nujno, da poiščemo dodatne vire financiranja, na primer prek sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem. To bi lahko omogočilo večji finančni vložek in boljše pogoje za razvoj športa in kulture.

Kako ujeti ravnotežje v financiranju športa in kulture?

Bolj kot ravnotežje se mi zdi pomembno, da se poveča financiranje obeh. Pomembno je prepoznati, da oba sektorja prispevata k razvoju skupnosti, vsak na svoj način. Rešitev bi lahko bila v bolj učinkovitem načrtovanju in dodeljevanju sredstev, morda tudi v bolj inovativnih pristopih, kot so partnerstva z zasebnim sektorjem ali evropska sredstva, da bi se zagotovilo zadostno financiranje za obe področji.

Kaj vas sicer na obali najbolj moti?

Potujem po vsem svetu in z gotovostjo lahko rečem, da živimo v izjemno lepem kraju, kjer je standard življenja zelo visok, česar se premalo zavedamo. Čeprav me nič posebej ne moti, se soočamo z velikimi in številnimi izzivi, ki pa jih skupaj lahko rešimo. Eden od teh je omogočanje občanom, zlasti mlajšim, takšnih življenjskih pogojev, da ostanejo v Izoli in se ne selijo. S tem bi jim tudi sporočili, da so ključnega pomena za nadaljnji razvoj občine. Ne nazadnje je pomembno, da si prizadevamo ohraniti tradicijo in identiteto mesta, zaradi česar je Izola tako posebna.

Kaj bo vaše delovno področje?

Osredotočil se bom na projekte s področja športa, kulture, energetike, strateške razvojne projekte občine ter na medobčinsko sodelovanje.

Kateri je vaš cilj za naslednja štiri leta?

Želim pridobiti čim več izkušenj na področju delovanja lokalne samouprave in obenem na področjih, za katera sem zadolžen kot podžupan, narediti kakovosten premik v dobrobit Izole.