Če je bil prvi del predvsem zgodba o razmerju med Kleopatro in Cezarjem, drugi del raziskuje eno najbolj legendarnih ljubezenskih zgodb svetovne zgodovine. Vendar Milekova ne ostaja zgolj pri romantični plati pripovedi. V ospredje postavlja tudi politični kontekst časa, v katerem se srečujejo različni svetovi, kulture in imperiji, ter opozarja na presenetljive vzporednice s sodobnostjo.
Posebnost romana je prvoosebna pripoved, s katero Kleopatri vrača glas. Zgodovinska osebnost, ki je bila skozi stoletja pogosto predstavljena predvsem skozi zapise svojih političnih nasprotnikov, se pred bralcem razkrije kot kompleksna ženska, inteligentna vladarica in spretna strateginja. Milekova jo predstavi kot osebo, ki jo enako kot politika in oblast zaznamujejo tudi dvomi, strasti, ambicije in iskanje lastne identitete. Ena osrednjih tem romana je odnos med Vzhodom in Zahodom. Avtorica skozi zgodbo o Kleopatri in Marku Antoniju raziskuje vprašanja kolonializma, političnih interesov, imperijev in boja za prevlado, ki ostajajo aktualna tudi v današnjem svetu. Prav preplet antične zgodovine in sodobnih refleksij daje romanu dodatno širino ter ga dviga nad klasično zgodovinsko pripoved.
Pisateljica in publicistka Irena Štaudohar je ob izidu romana zapisala, da je glas Kleopatre v romanu tako živ, da bralca popolnoma posrka v njen svet. Ob tem je poudarila avtoričino izjemno poznavanje egipčanske zgodovine, mitologije in filozofije ter njeno sposobnost mojstrskega prepletanja oddaljene preteklosti s sedanjostjo. Po njenem mnenju roman odpira tudi razmislek o večnem boju za moč in vlogi žensk v družbi.
Visoko oceno je delu namenil tudi novinar in pisatelj Boštjan Videmšek, ki je zapisal, da sta »Vesnina Kleopatra in Kleopatrina Vesna tudi v nadaljevanju izvenserijsko delo visoke univerzalne vrednosti«. Tudi zgodovinar dr. Žiga Smolič poudarja, da roman skozi zgodbo o propadanju starih in vzponu novih imperijev spregovori o cikličnosti zgodovine ter bralca sooča z vprašanji, ki ostajajo aktualna tudi v 21. stoletju.
