To vedo predvsem njeni mladostni in dolgoletni prijatelji ter tisti, ki so prebrali njeno avtobiografijo Nekaj vam želim povedati, ki je izšla leta 2020. V njej je popisala svojo izjemno življenjsko zgodbo, pa tudi sicer slovi kot kot iskrena, sočutna in srčna sogovornica. Veliko je znanega o njenih dosežkih, v knjigi pa je razkrila mnoge podrobnosti iz svojega življenja, ki so jo zaznamovale in oblikovale. Pri še ne dveh letih je namreč zbolela za oslovskim kašljem, v tistih časih hudo nalezljivo otroško boleznijo. Zdravniki so njeni mami, ki je imela doma le dober mesec starega dojenčka, odkrito povedali, da zna biti to zanj usodno, zato sta jo v Koper odpeljala očetova sestra in njen mož, ki nista imela otrok.
»Tako sta se navezala name, da me nista več želela vrniti staršem. Dala sta mi čudovit dom. Prav za nič nisem bila prikrajšana. Imela sem starše, ki so me imeli zelo radi, in dobila še ene, ki so mi dali izjemno veliko ljubezni, podpore in krasno popotnico za življenje. Teta in stric sta bila stroga, a zelo pravična. Naučila sta me vsega lepega, damskega vedenja, bontona, obnašanja pri mizi in v družbi, vpisala k baletu, poskrbela, da mi je šlo odlično v šoli. Seveda smo tu in tam obiskovali tudi moje starše. Nikoli pa nisem bila jezna ne na teto, ki me je vzgojila, ne na mamo, ki me je rodila, saj sta mi obe želeli le najboljše, mi dali korenine in krila, da sem skozi življenje hodila trdno, zmogla kljubovati prav vsem preizkušnjam, ki mi jih je prineslo. Le-teh ni bilo malo, nikakor pa ne bi mogla početi vsega tega, če ne bi imela tako take trdnosti,« pravi Vlasta, ki je bila od malega damica in so jo imeli vsi radi. Ker je bil njen stric sodnik in ker ji je včasih dovolil vstopiti v sodno dvorano, se je odločila za študij prava. Zelo hitro pa si je tudi ustvarila družino. Starejšo hčerko Andrejo je rodila pri 23 letih in študij prava dokončala v treh letih in pol. Opravila pa je še pravosodni izpit in se zaposlila.
ZARADI ORGANIZIRANOSTI JE ZLAHKA USKLAJEVALA SLUŽBO IN DRUŽINO
Na začetku službovanja se je poleg službe močno posvečala družini. Ko pa sta bila otroka večja in povsem samostojna, se je začela ukvarjati tudi s kariero in dobrodelnostjo. Z veseljem je sprejela marsikatero novo zadolžitev in ne le delala, pač pa trdo delala. Vse to je lahko počela, ker je imela podporo mnogih, varno službo in je več kot odlično organizirana. Takšna je še danes, ko je že nekaj let upokojena. Vsak mesec si na steno nalepi velik koledar, v katerega vpisuje vse svoje obveznosti. Potem premika proste ure kot pri šahu. Nikoli ničesar ne pozabi. Petke zvečer in sobote posveti delu za dom: zgodaj vstane, vse nakupi, skuha, celo zmrzne hrano, si pripravi obleke za ves teden vnaprej. V delu neizmerno uživa. Navdihuje jo, kako se zmorejo nekateri pobrati po najhujših preizkušnjah, ki jih doživijo v življenju, zato ne mara, da ljudje, ki jim nič ne manjka in so zdravi, imajo službo in najbližje, tarnajo in se na veliko pritožujejo. »Srečen moraš biti sleherni trenutek in iskati najboljše rešitve. Moj življenjski moto je, da je za nekaj dobro, karkoli se zgodi. Če mi kakšna stvar ali celo zaposlitev v preteklosti ni takoj uspela, sem se vedno potolažila, da prihaja boljša priložnost,« se spominja Vlasta, ki se je upokojila po 41 letih delovne dobe. Potem si je vzela simboličnih 41 dni dopusta, za vsako leto službe enega, nato pa je postala svetovalka nekdanjemu predsedniku Borutu Pahorju, vendar tudi zdaj, ko ga je nasledila Nataša Pirc Musar, neutrudni Vlasti ne zmanjka dela. Pridno piše in hodi naokoli, saj ljudi, ki jim je treba pomagati, nikoli ne zmanjka.
