Razlogov je več, bistvena pa sta dva. Prvo je dejstvo, da si vsi, seveda tudi slovenski proizvajalci, prizadevajo povišati prodajo. Ker je Slovenija izrazito majhen trg, so njihove prodajne strategije usmerjene na tuje trge. S stroškovnega vidika, torej vsaj recimo s stališča preprostega prevoza blaga na tuj trg, so najbližji trgi seveda logična izbira. Vstop neke nove blagovne znamke na nov trg pa trči na vrsto ovir, predvsem pa je vstop na nov trg vedno povezan z visokimi stroški. Ena od ključnih ovir je, da kupci recimo v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, Madžarski izbirajo konkurenčne izdelke, ki jih poznajo. Pijejo domače mineralne vode, uporabljajo domače znake testenin, paštet, strojev itd. Vsekakor pa (slovenskih) znamk ne prepoznavajo in jih kupijo samo, če ocenijo, da gre za dobro ceno. Torej nizko ceno.
In zakaj bi trgovec bil pripravljen ponuditi nižjo maloprodajno ceno, če pa bi lahko imel (bistveno) višjo maržo s tem izdelkom? Predvsem zaradi tega, ker jih kupec ne bi izbral po višji ceni, kot smo že poudarili. Zaloge pa stanejo. In zakaj bi trgovec bil zainteresiran, da ima na polici recimo takoj čez mejo slovenski izdelek po nižji maloprodajni ceni? Ker preprosto s tem privablja nov segment kupcev, torej sosede čez mejo. Še posebej v Italiji se trgovine ob meji soočajo s konkurenco, predvsem pa z upadanjem števila prebivalcev. Kdaj ste nazadnje obiskali Gorico? Prazno mesto. Trgovec seveda pozna cene znanih slovenskih izdelkov in v interesu mu je, da so cene na polici za te izdelke nižje. Pripravljen je celo delati brez ali z negativno maržo preprosto zato, ker slovenski kupec vsekakor ne bo izbral zgolj slovenskih izdelkov, opravil bo velik, vsaj večji nakup. In tako bo trgovec pridobil novega kupca, s katerim bo svojo prodajo zgolj poviševal in s tem zaslužil.
Odredba za spremljanje cen v prehranski verigi
»To se mi zdi na nek način otročje,« je prepričan nekdanji minister in profesor ekonomije Maks Tajnikar. Nadziranje cen s strani vlade bi se mu zdelo smiselno le v primeru, če bi vlada poskušala izravnati kratkoročna nihanja cen. »Namera vlade, da bodo cene spremljali pol leta, pa lahko povzroči kopico negativnih učinkov. To velja še posebej, če se zavedamo, zakaj imamo pri nas nekaj višje cene, zlasti hrane,« je povedal Tajnikar, ki je dejal, da oderuških marž sploh ni in da so cene hrane in pijače v slovenskih trgovinah ponorele tudi zaradi neučinkovitih energetskih ukrepov v preteklosti in posledično višje inflacije kot jo imamo v Sloveniji v primerjavi z EU. Tudi predsednik Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Tibor Šimonka, je kritičen do poteze vlade in meni, da to sploh ni naloga države. »Naloga države je, da poseže, kadar pride do ekstremnih dogodkov, ki ogrožajo varnost ali pa oskrbo prebivalstva,« je o novi vladni potezi povedal Šimonka.
Vse trgovine imajo svoje marže
Da sta denimo pri »najboljšem sosedu«, ki je bil izpostavljen kot glavni vojni dobičkar v celotni prehranjevalni verigi, Radenska ali Fructalov sok dražja kot v trgovini čez mejo, ni razlog samo v maržah. Konec koncev je v Trstu bistveno cenejša tudi kava istega proizvajalca kot v Kopru ali Ljubljani, cenejše pa so tudi pice ali pa stanovanja,ob tem, da je povprečna plača v Italiji višja kot v Sloveniji. Maks Tajnikar Nekdanji gospodarski minister razloge za visoke cene izdelkov na policah trgovcev vidi tudi v majhnosti slovenske živilsko-predelovalne industrije pa tudi trgovine, ki ni konkurenčna velikim evropskim obratom. »Poglejte, koliko trgovin je okoli nas, vsi imajo svoje lastne dobavne mreže. In seveda, moramo se zavedati tudi tega, da so morda ljudje v tem času nehali kupovati stanovanja in avtomobile, kar je bil trend zadnjih dveh let, zaradi česa se je to presežno povpraševanje preselilo na področje hrane,« je še pojasnil. Če se v Sloveniji zmrdujemo nad visokimi cenami, pa smo po drugi strani vedno bolj mikavna »šoping« destinacija za Hrvate pa tudi že Madžare, ki vse pogosto obiskujejo trgovine v Sloveniji, ker so cene v Sloveniji nižje od tistih pri njih doma.
